»Pornografska« predstava

Pred dvema tednoma je bila v Poljskem gledališču v Vroclavu premiera predstave Drama princes: Smrt in deklica I-V avstrijske dramatičarke in nobelovke Elfriede Jelinek. Predstava, ki jo je v Vroclavu režirala Eweline Mariniak, v petih monoloških miniaturah »raziskuje odnos med mučiteljem in žrtvijo«. Junakinje so na pol mitizirani liki, ki poganjajo iz korenin pravljičnega in medijskega sveta: Sneguljčica, Trnuljčica, Sylvia Plath, Ingeborg Bachmann, Jacqueline Onassis, Lady DI in gospa Jelinek sama.

Predstava je bila v poljski politični in družbeni realnosti, kjer po nedavnih volitvah dominirajo desne konzervativne stranke, za nekatere sporna še pred premiero. Novega ministra za kulturo Piotra Glinskega, člana vladajoče stranke Pravo in pravica, je (z)motil že nazorni plakat za predstavo s pripisom, da je primerna le za »zelo odraslo občinstvo, ker vsebuje prizore spolnih odnosov«. Olja na ogenj je prililo še, da v prvi sceni v simuliranem spolnem odnosu nastopata češka pornografska igralca Rossy in Tim. Zato je Glinski predstavo »ocenil«, da je »pornografija v polnem pomenu besede«, in zahteval njeno odpoved, češ da je treba poljsko kulturo braniti pred provokacijami.

Besede, ki pozivajo k cenzuri, so spodbudile proteste, vendar je guverner Cezary Przybylski za poljsko televizijo dejal, da »se ne bodo vmešavali v umetniško svobodo« in predstave ne bodo prepovedali.

A obiskovalce premiere so pričakali obritoglavci in člani Katoliške organizacije z vzkliki: »Nočemo pornografije v gledališču! Varujemo poljsko kulturo.« Piotr Rudzki, umetniški vodja Poljskega teatra, je dogajanje označil kot »temne dneve za Poljsko … Dogajanje v zvezi s predstavo nas opominja na desetletja pred letom 1989, ko je morala vsa produkcija skozi državno cenzuro.« Za javnost je še povedal, da je Poljski teater že zdaj v finančni cenzuri, saj mu je ministrstvo za kulturo prepolovilo sredstva.

Da Poljska drsi v konzervativizem, je bilo sicer slutiti že pred dvema letoma, ko so zaradi protestov lokalne desnice in ksenofobičnega linča umetnikov, delujočih na projektu Nebožanska komedija, ki naj bi jo v Starem teatru v Krakovu režiral Oliver Frljić, predstavo odpovedali. Po prepovedi, ki je tematizirala (prikrit) antisemitizem v poljski družbi, je Frljić posvaril pred krepitvijo skrajno konzervativnih sil v državi, ki bodo tudi z uspešno prepovedjo Nebožanske komedije »postale še nevarnejše. Kar jim ne bo všeč, bodo označile za neprimerno, ker domnevno ne reprezentira nacionalne kulture. Tako bo mogoče ustaviti umetniški ali kakšen drug projekt. Na isti način.«

Taka usoda je torej na Poljskem doletela tudi Dramo princes, ki jo je ta čas, v režiji Poljaka Michala Barczucha, moč videti tudi v Slovenskem mladinskem gledališču.

Goran Injac, umetniški vodja SMG, pravi, da sta po »zmagi desnice na Poljskem … na kulturnem prizorišču zavladala popoln strah in gnus«, in opozarja, da se na Poljskem s konzervativno revolucijo ponavlja scenarij razvoja Orbanove Madžarske. Injac upa, da bo tudi v Sloveniji Drama princes »izzvala diskusijo. Brez protestov desnice pred gledališčem – ali pa morda tudi z njimi?«