Naelektrena melanholija

Da cirkus okoli ta hip enega najpopularnejših angleških bendov nikakor ne pojenja, dokazujejo njegovi redno razprodani koncerti po vsej Evropi. Tako ni presenetljivo, da so alter rokerji Editors v torek povsem napolnili tudi veliko dvorano ljubljanskega Kina Šiška. V njej se je trla generacijsko raznolika množica oboževalcev birminghamskih častilcev postpunkovskega zvoka. In to ne samo z domačega terena, temveč tudi iz širše regije.

Od njihovega prvega obiska pri nas, ko so napolnili ljubljanske Križanke, so minila širi leta. Tokrat so se pri nas ustavili v okviru evropske turneje, na kateri so promovirali peto studijsko ploščo In Dream, in svoj nastop so zasnovali v dramatičnem prepletu novih skladb s starejšimi uspešnicami. Preverjena formula, ki praviloma deluje? Ja. A morda nas je pustila malo nepotešene, saj smo pričakovali, da se bodo posvetili predvsem sveži izdaji, slogovno raznolikemu albumu, ki zaokroža vrhunce njihovega dosedanjega delovanja.

Med nove otoške superzvezdnike so se izstrelili že kmalu po splavitvi zasedbe leta 2002. Od takrat ohranjajo formo in iz plošče v ploščo dosegajo zavidljive uspehe. Nastopajo kot headlinerji na velikih festivalih, kot sta Glastonburyju in Reading, njihovi komadi se po Evropi uvrščajo na lestvice najbolj prodajanih albumov. Samo v Veliki Britaniji so doslej prodali več kot pol milijona izvodov svojega prvenca The Back Room. Skupno pa so po svetu prodali že več kot dva milijona albumov.

Na tokratnem ljubljanskem koncertu so pred njimi nastopili reški rokerji Jonathan, in to ob skoraj polni dvorani, zaradi česar so člani zasedbe Editors stopili pred dobro ogreto občinstvo. Začeli so s komadom No Harm, prvo skladbo z zadnjega albuma In Dream, ki se giblje med introvertiranim, hladnim in temačnim alter rockom iz osemdesetih let, in s sintetizatorji infuzirano plesnostjo.

In ko smo že pri plesu, njihov frontman Tom Smith nas je znova spomnil, da plesne gibe izvaja tako sunkovito, kot bi imel mini epileptične napade, sicer pa samozavestno stopa po odru in vešče komunicira z občinstvom, kar pa ne pomeni, da izgublja čas z govorjenjem. Med komadi samodejno preklaplja med kitaro in klavirjem ter včasih tudi »samo« poje.

Editorsi v komadih sicer predelujejo različne emocije, a vse so bolj ali manj prežete z melanholijo. Občutimo jo tako takrat, ko nam servirajo uspešnice s prvenca The Black Room, kot sta Munich in Blood, kot takrat, ko so na vrsti kitarske himne tipa Bones in The Racing Rats, ko je še prav posebej izrazita ritem sekcija, ki jo zastopata basist Russell Jonathan Leetch in bobnar Ed Lay.

Zato ne preseneča, da smo se med koncertom spomnili na zasedbi Joy Divison in Echo & the Bunnymen, za kateri je znano, da sta zaznamovali izraz skupine Editors. In da smo se hkrati spomnili tudi na newyorške postpunkerje Interpol in alternativne rokerje The National, ki veljajo za njihovi sodobnejši različici. Skupna pa jim ni le melanholična poetika, člani zasedbe Editors so s svojim drugim ljubljanskim koncertom, še enim zadovoljivim, dokazali, da jim je skupno tudi to, da imajo res radi svojo glasbo.