Reka ljudi z zašitimi usti

Jože Vogrinc

4. 12. 2015  |  Mladina 49  |  Komentar

Temeljna točka boja proti barbarstvu, v katero smo potisnjeni, je, da smo sposobni v pribežnikih v EU prepoznati ljudi, ki si prizadevajo živeti normalno življenje in so do njega enako upravičeni kakor mi. Mi, ki se vedemo, kakor da je naša zasluga, da nismo v njihovi koži, in naša pravica, da nas ne motijo v samozadovoljstvu.

Bistveno pri tem je, da se zavemo, da se moramo s pribežniki identificirati, in da smo z njimi solidarni v boju za normalno življenje. Nikakor ne gre za to, da naj bi v njih prepoznali neki minimum človečnosti, zaradi katerega nekomu, ki je drugačne barve kože, govori nerazumljiv jezik in ima za nas nesprejemljive navade, pomagamo kot nemočni, pasivni žrtvi. Nekako tako kot Steve Irwin, ki je na Animal Planetu reševal kuščarje in kobilice pred požarom in jih nosil na drugo stran ceste. Ne gre za to, da naj bi v njih prepoznali človeka nasploh. Gre za to, da jih priznamo in upoštevamo v njihovem konkretnem prizadevanju, kot pribežnike tu in zdaj iz konkretnih situacij, s konkretnimi skrbi, morda tudi z zelo določnimi predstavami, kaj nameravajo delati v EU in kako mislijo pomagati svojim bližnjim, ki se ne morejo izkopati iz pekla. Pekla, za katerega je več kot zanesljivo, da ga evropski politiki in podjetniki zalagajo s kurivom, sodelovali pa so tudi že pri načrtovanju in izgradnji.

Gre torej za to, da jih moramo razumeti, če hočemo vedeti, kako bomo shajali z njimi, oni pa z nami. In tako pridemo do medijev. Predvsem do televizijskih poročil, saj so ta tista, ki usmerjajo pozornost javnosti in otežujejo ali olajšujejo naše dojemanje z načinom, kako konstruirajo svoj predmet.

Novinarji, ki so s pribežniki govorili sami, so tudi že takoj opozorili na razčlovečenje, ki ga zakrivajo označbe kot »val beguncev« ali »reka pribežnikov« – toliko bolj gnusne, ker na ključni etapi bega v EU begunce dejansko goltajo valovi, reke pa so zanje hude ovire na poti, okrepljene zdaj še z žico z rezili. Opozorili so tudi, kako so v slovenskih medijih pribežniki tem bolj izgubljali obraze in ostajali brez priložnosti, da spregovorijo, kolikor bolj so se bližali slovensko-hrvaški meji.

Če se hočemo učinkovito upreti pobarbarjenju, v katero so nas vrgli, moramo razumeti, prepoznati, razkrinkati in uničiti medijske prijeme razčlovečevanja. Nadomestiti jih morajo načini prikazovanja in upovedovanja, ki upoštevajo pribežnike kot osebe in konkretna družbena bitja: z imeni, priimki, narodnostjo, poklicem, družino, prijatelji, skrbmi, upi, načrti.

V televizijskih poročilih povsem prevladujejo tehnike, ki tematsko, vizualno, zvočno in jezikovno zanikajo konkretno človeškost pribežnikov. V nadaljevanju bom pozoren predvsem na tehnike, uporabljene v osrednjem večernem Dnevniku TV Slovenija. Ne zato, ker bi bile komercialke ali pa svetovni vzori slovenske TV (= BBC, CNN itn.) bistveno boljši. Ko slovenska politika in mediji prepoznajo, da smo v krizi, je (tako imenovana) javna TV tista, ki pritegne največ pozornosti in ki z masivnostjo poročanja (po četrt ure in več vsak dan več tednov) uokviri dojemanje sredinskega, neodločenega, mnenjsko pasivnega in depolitiziranega dela javnosti. Ta s svojo težo pritisne na odločevalce in na druge dele javnosti.

Najsplošnejša raven razčlovečevanja so uredniške odločitve. S temi so presodili pribežnikom že, ko so nehali v njih videti dejavnik, ki odloča o lastni usodi in ima do tega vso pravico. Obravnavati so jih začeli kot predmet odločitev drugih: EU, držav članic, držav, skozi katere so šli in na mejah katerih so jih ustavljali in procesirali. V tem trenutku je vodstvo RTV sprejelo kot okvir razumevanja »begunske krize« (tudi ta termin je daleč od samoumevnosti, saj prepoznava »krize« spravi v tek represivni aparat države in ta narekuje diskurz razumevanja »krize«), ki ga je diktirala slovenska država. Parlament in vlada nista delovala razumno, pač pa je desna opozicija vsilila diskurz »varnosti«, ki je dejansko mobilizacija represivnega aparata, kakor da je Slovenija hkrati v državljanski vojni in jo prek Kolpe, Sotle, Drave in Mure napada sovražna vojska.

Javnost pač niste, če se sprijaznite s tehnikami, s katerimi naredijo pribežnike za nemi predmet varnostne ideologije. Zaslužite si vse, kar vas bo doletelo kot nevedne subjekte varovanja.

Da se razumemo: uredništvo TV Slovenija je po pravnem položaju uredništvo JAVNE televizije, ne servis vlade, vojske, policije in še kakšne stranke. Ni obsojeno na njihovo agendo, marveč bi moralo imeti svojo, zavezano temeljnim človeškim pravicam, svoji lastni etiki in javnosti, da ustave rajši ne omenjam (saj se ustava počasi spreminja v vrednostni papir, s katerim se mešetari kot z obveznicami države, katere ustava baje je). Lahko bi še naprej poročalo tako, da bi pribežnike v Sloveniji obravnavali kot osebe s stališči do razmer, v katere so jih postavili proti njihovi volji.

TVS je, nasprotno, v Dnevniku s kamero in mikrofonom naredila pribežnike za nemi predmet ukvarjanja drugih z njimi. Najtipičnejši je split-screen, ko gledate na manjšem levem delu TV-zaslona izmenično politično avtoriteto, odgovorno za varnost državljanov (pa naj bo premier, ministrica ali poslanec), in novinarja, na večji, desni strani zaslona pa so »begunci«. Nikoli ni pomembno, kdo so, od kod so in ali smo iste podobe videli že včeraj ali celo že v prispevku, ki ga gledamo, ker imata novinar in avtoriteta povedati več, kakor pa je zmontirane slike. Nikoli ne vidimo na teh posnetkih obraza, ki nam kaj pravi, ali osebe, ki počne kaj razumljivega, kar bi bilo v zvezi z govorjenjem, ki ga gledalci v tistem trenutku poslušamo. Vedno ena sama siva, anonimna masa, ki gomazi prek zaslona. Kakor da se selijo kobilice, ne ljudje. Neizogibno se v gledalčevih očeh to, kar gleda, asociativno povezuje s svetopisemskimi nadlogami. Nedvomno je to tista tehnika razčlovečevanja, ki je najuspešnejša, saj ne deluje na ravni racionalne argumentacije, pač pa na ravni visceralnega. Tisto, kar gomazi, se nam zagabi. Zagrabi nas v želodcu in od tam neopazno pronica v možgane.

Stvar ne deluje bistveno drugače, ko je v Dnevniku beseda dana tistim, za katere so begunci bolj neposreden predmet ukvarjanja z njimi kakor za državno oblast: županom občin, kjer so mejni prehodi in zbirni centri; policistom in vojakom (večinoma govorijo namesto tistih, ki procesirajo begunce, vrhovni šefi); prostovoljcem in drugim delavcem v zbirnih centrih; lokalnemu prebivalstvu. Skupna točka, zaradi katere tudi ti prispevki razčlovečijo pribežnike, je spet prav to, da so za vse te delavce pribežniki skrb – predmet ukvarjanja, ki jih je doletel mimo njihove volje, nepričakovano, zmotil njihovo življenje. Zato jih oni sami in TV-gledalci in gledalke po zaslugi »svoje« televizije dojemajo skozi določenost s to tematiko: so motnja, nadlega, predvsem pa nekaj, za kar bi vsi radi, da bi čim prej minilo, da se vrnemo iz izrednih razmer v normalno stanje. Takšno dojemanje pa vnaprej zastruplja tudi spominjanje, ki ga bodo nekoč ti, ki so se srečali s pribežniki, imeli na to izkušnjo, predvsem pa spominjanje gledalcev in gledalk: podobo more, ki je minila.

Seveda so slovenski mediji, čeprav bolj radijski in časopisni, v reportažah in intervjujih objavljali tudi prispevke, ki so nam begunce približali in so ohranili v odnosu do njih več kot le pietetno človečnost do žrtve in ki so nam – kar je prav tako pomembno – prikazali tudi nepodcenjujoče in solidarne odnose drugih do pribežnikov. Vendar pa je bil tak način poročanja na TVS marginaliziran, iz Dnevnika in Odmevov pa so pribežniki kot subjekt lastne usode tako rekoč izginili. Ne pridejo do besede. Nimajo obrazov. Nimajo individualnih usod, niso prepoznani kot družbena bitja. Razvrščanje po statusu je politična farsa, ki priča o odnosih med državami EU in odnosih držav EU do držav, od koder so pribežniki, nikakor pa ni ravnanje, ki bi poskušalo razbrati dejanski družbeni položaj ali duševno in telesno stanje oseb, s katerimi se ukvarja, da bi jim na temelju tega mi v državah EU lahko učinkovito pomagali in jih začasno ali stalno integrirali v naše družbe.

Poročanje TVS ignorira to njihovo stisko, ta pa se zdaj zaradi medsebojnega mešetarjenja držav EU in Turčije z njihovo usodo povečuje. Odkar se pribežniki ne valijo mimo hiš v Rigoncah, marveč jih vlaki in avtobusi vozijo od meje do meje in od popisa do popisa, ne da bi se srečali z maso prebivalstva, so kot živi ljudje za slovensko televizijo in njeno ciljno občinstvo nevidni. Tako se zgodi, če državljanke in državljani prepustijo skrb za lastno varnost organom, ki vedo in delujejo namesto njih. Ali bi opazili, če bi začeli izginjati v plinskih celicah in bi začeli iz njih delati kostno moko? Vem, da je primerjava z nacističnimi taborišči močno pretirana. Uporabil sem jo nalašč, s polno zavestjo o njeni pretiranosti. Gre za to, da se zavemo, kakšne so lahko sčasoma posledice tega, da država prepušča katerokoli kategorijo ljudi izjemnim sodobnim sredstvom zatiranja v razmerah, ko javnost tega ne vidi, ne more videti in noče videti, ker tega ne pokažejo in nočejo pokazati tisti, ki bi to lahko pokazali in bi to morali povedati in pokazati.

To, da so si pribežniki, ko so jih ustavili na meji ob poti iz Evrope skozi Evropo v Evropo, zašili usta, je popolnoma zvesto udejanjenje položaja, v katerega so jih potisnili ne samo evropski politiki, pač pa tudi evropski mediji in odjemalci teh medijev. Javnost pač niste, če se sprijaznite s tehnikami, s katerimi naredijo pribežnike za nemi in nevidni predmet varnostne ideologije in varnostne represije. Zaslužite si vse, kar vas bo doletelo kot nevedne subjekte varovanja.