Martin Bricelj Baraga, medijski umetnik

Pretekli teden je bil na prostornem Trgu republike v Ljubljani v zraku močan emocionalni naboj. Svetlobni žarki z neba so osvetljevali monumentalen objekt. Glasna glasba je napovedovala nekaj veličastnega. Ni bilo povsem jasno, kaj se bo zgodilo. Po odkritju njegovega spomenika luni in zvezdam, poimenovanega Moonolith, pa so prisotni imeli večplastne asociacije, a prav vse so spominjale na prizore iz različnih znanstvenofantastičnih filmov.

Zdaj, ko je Moonolith pristal na trgu, bomo do konca leta lahko obiskovali to ogromno temno kroglo, najnovejši dodatek k decembrski okrasitvi prestolnice. Odzivno svetlobno in zvočno glasbilo, s katerim lahko ustvarjalno komuniciramo na poljubne načine, je nekakšen živ organizem, ki se odziva na človeško prisotnost, vizualne in zvočne dražljaje ter na svoji površini odslikava nočno zvezdnato nebo.

Njegovo predhodnico, temno zvezdo DarkStar, zmagovalno instalacijo odprtega poziva nizozemskega mednarodnega festivala svetlobe Glow Next 2013, ki ga je obiskalo kar 400.000 ljudi, je skupaj s številnimi sodelavci razvijal zadnjih pet let. In tudi ta se lahko odziva na okolje, denimo lovi elektromagnetne signale ter jih prevaja v zvočne in svetlobne. To morda počne tudi Moonolith, ki je strateško postavljen nasproti slovenskega parlamenta. Sploh ker vemo, da se zvočni posnetki sej vlade brišejo takoj, ko se na strežniku nabere za 20 ur posnetkov, pravi umetnik. Trenutno Moonolith reflektira tudi podatke o vesolju in mimoidočih.

Sam v svojih interaktivnih projektih, avdiovizualnih performansih in kolaborativnih delih pogosto raziskuje kompleksna razmerja med človekom in tehnologijo. Spomnimo se nagrajenega osemmetrskega robota RoboVox, ki ga je pred sedmimi leti postavil na ljubljanski ploščadi Ajdovščina in skušal z njim prispevati k svobodi govora.

V svojih novejših umetniških delih za ustvarjanje vzdušja in spodbujanje domišljije uporablja predvsem svetlobo in zvok. Pulzirajoča kinetična zvočna skulptura Neunundneunzig (99), ki je letos nastala v sodelovanju z Olafom Benderjem - Byetonom, je tako sestavljena iz mreže 99 črnih balonov. Nedavno jo je predstavil na pariškem mednarodnem digitalnem bienalu Némo. Pravi, da ne gre za balone upanja, temveč balone terorja. Klavstrofobičen organizem, skulptura, ki diha, se nanaša na uspešnico nemške pop pevke Nene 99 Luftballons, napisano v protest proti hladni vojni. Izkoristil jo je, da opozori na vračanje retorike hladne vojne v medije in vnovično polariziranje sveta. A z njo ponuja tudi razmislek o odtujenosti posameznika v družbi.

V zadnjih letih je njegovo umetniško ustvarjanje zaplulo v temnejše vode. Zdaj, ko smo sredi »pizdarije«, razmišlja, da je potreben premik v kreiranje smisla. Ne zdi se mu namreč smiselno dobesedno portretirati družbo. Njegovo novo delo Cyanometer, instrument, merilec modrine neba, ki bo v prihodnjem letu postavljen na Slovenski cesti v Ljubljani, bo tako tranzicijski kos. Z njim bo nadaljeval razmišljanje o našem sobivanju z organizmi, vendar ne bo več tako visokotehnološko zastavljen. Še bo imel programsko opremo, za delovanje pa se bo moral povezati na omrežje, a bo tudi samooskrben, saj se bo napajal s sončno energijo. Zasnoval ga je na podlagi analognega instrumenta, akvarelnega kroga 52 modrin, ki jih je na nebu Ženeve sistematično beležil švicarski fizik Horace Benedict de Saussure. Njegova digitalna različica bo hkrati »hommage« temu znanstveniku, tudi utemeljitelju alpinizma (zato bo obrnjena proti Alpam), in arhiv, nekakšen koledar grafik modrine.

Tudi v prihodnje ga zanima delati organizme, instrumente, ki vplivajo na ljudi, a ne nujno več mašine. Lahko tudi telesa, ki jih napajajo veter, zrak, voda in so nekakšni paraziti ali simbiotični dodatki ali pa urbana oprema, ki spreminja naše prostore. Na cestah, trgih, mostovih, torej v urbanem, a vse bolj tudi v ruralnem okolju.

Doma ga poznamo tudi kot direktorja MoTA - Muzeja Tranzitornih umetnosti in ustanovitelja mednarodnega festivala Sonica, ki ga ob pomoči številnih sodelavcev tudi kurira. Svoja dela prestavlja po vsem svetu. Denimo na londonskem ICA, barcelonskem Sonarju, newyorški Univerzi Columbia, v liverpoolskem FACT-u, buenosaireškem Centru Cultural Recoleta, graškem Kunsthausu, helsinškem Kaapelithasu, na Dunaju v Museums Quartierju ...

Da bi se lahko še bolj posvetil avtorskemu delu, si v prihodnjem letu želi postaviti lasten studio. Najprej želi vzpostaviti okolje, kjer bo skupaj s sodelavci lahko delal eksperimente, prototipe in jih tudi razvijal. Tako si želi znova zagotoviti večjo avtonomijo. Morda v današnjem času nekoliko utopična pozicija, pa vendarle ta hip zanj edina smiselna. Z lastnim vlaganjem v projekte je namreč tudi začel svojo umetniško pot.