Kooperativa Tuš?

Ko gre Slovenec v trgovino, bo zelo verjetno zavil v Spar. Ta ima pač tukaj največji tržni delež, okrog 29 odstotkov. Kot pojasnjuje agrarni ekonomist Aleš Kuhar, je »to podjetje z vidika finančnega inženiringa zelo napredno. Ostanimo zgolj pri tem,« pravi. Ko namreč Slovenec v Sparu kupi solato, kruh, mesne in mlečne izdelke, se dobički ne zlivajo h končnim lastnikom slovenskega Spara, to je v Avstrijo, k družinam Drexler, Maier, Staudinger, Fuchs, Poppmeier, Landgraf, Mild ali Reisch, ampak sprva v davčno oazo Švico. Tam v kantonu St. Gallen domuje podjetje Aspiag Management AG, prvi lastnik Sparovih trgovin v Sloveniji.

Vsi Slovenci seveda ne kupujejo v Sparu. Na drugem mestu po priljubljenosti je po zadnji analizi podjetja GfK Mercator, ki ima malce manjši, 28-odstotni tržni delež. Ekstradobički slovenskih nakupov v Mercatorju gredo seveda k hrvaški družini Todorić, ki je zdaj glavna lastnica Agrokora, ki je lastnik Konzuma, ta pa je lastnik Mercatorja. Na tretjem mestu je v Sloveniji veriga trgovin Tuš – v večinski lasti Mirka Tuša iz Celja – s približno 13-odstotnim deležem, tej sledita diskonta Hofer v lasti nemške družine Albrecht in Lidl v lasti nemške družine Schwarz, ki imata v Sloveniji vsak po 10-odstotni tržni delež.

Ko torej danes v Sloveniji kupujemo živila, podpiramo bogate nemške, avstrijske, hrvaške družine. V številnih drugih, celo v večini drugih evropskih držav tega ne počno. Če ste Finec, je velika verjetnost, da boste po kruh zavili v trgovine družbe S-Group, ki ima na Finskem kar 43-odstotni delež. S-Group nima sedeža v kakšni davčni oazi in ni v lasti tajkunskih družin, ampak je podjetje v lasti 2,1 milijona potrošnikov. Tudi v Italiji boste najverjetneje zavili v Coop, trgovino z največjim tržnim deležem v tej državi, ki je celo tamkajšnja najbolj priljubljena blagovna znamka, ima pa 1500 trgovin in osem milijonov lastnikov. Tako je še v 20 drugih evropskih državah. Celo na Slovaškem, kjer ima največji tržni delež med trgovinami Coop Slovaška. Tudi Coop Slovaška ni podjetje, ampak kooperativa oziroma zadruga.

Zakaj je bolje kupovati kruh v zadružni trgovini? Kuhar odgovarja, da je glavna razlika v poslovnem modelu. »Pri trgovinah, ki so zadruge, je namen povečevanje blaginje članov zadruge, torej kupcev hrane. Kupci imajo v teh primerih veliko večji vpliv na to, kaj najdejo na policah. Italijanski Coop deluje celo kot neke vrste organizacija za varstvo potrošnikov, na kakovost živil gleda iz čisto drugega zornega kota,« pripoveduje. Prav zaradi tega naj bi bilo zadružništvo obetaven razvojni model, »nadgradnja kapitalizma«. A za to je treba imeti kompetentne, motivirane, obveščene in socialno ozaveščene ljudi, ki razumejo omenjene prednosti. »Ni naključje, da so zadruge, predvsem kmetijske, najbolj razvite prav v Skandinaviji,« razlaga.

Čeprav naj bi imela Slovenija zelo bogato zgodovino zadrug in samoupravljanja, tukaj takšnega tipa trgovine še ni. Najbliže smo bili ob prodaji Mercatorja, ko se je tik pred zdajci pojavila zamisel, da bi ga kupili slovenski dobavitelji živilskih izdelkov. A neuspešno. Kot pojasnjuje Tadej Slapnik, državni sekretar v kabinetu predsednika vlade, je zamisel propadla zaradi neenotnosti dobaviteljev, zaradi bank, ki niso razmišljale o prestrukturiranju podjetja, ampak zgolj o prodaji, in pasivne vlade. Posledice prodaje Mercatorja so sedaj tudi vse očitnejše: »Spremembe so boleče za prenekatero slovensko podjetje, bodisi z vidika umeščanja izdelkov na police ali krčenja asortimaja,« odgovarjajo iz Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij.

V večini evropskih držav ljudje kupujejo v trgovinah, ki so zadruge v lasti potrošnikov. Še celo na Slovaškem se dobički ne stekajo k »Todorićem« ali »Schwarzem« kot v Sloveniji.

A zdaj naj bi bila na mizi še ena, zadnja priložnost: trgovec Tuš. Ta ima danes v lasti pet velikih trgovin, tako imenovanih hipermarketov, 98 marketov in supermarketov, 105 franšiznih poslovalnic, 40 drogerij in tri kavarne ter slaščičarne De la Crème. A četudi je lastnik skupine Mirko Tuš v zadnjih letih zaradi nevzdržnih dolgov odprodal bencinske črpalke in mobilnega operaterja Tušmobil, se iz težav ni izkopal. Tržni delež verige se zmanjšuje, banke menda izgubljajo potrpljenje – Tuš naj bi imel še vedno 400 milijonov evrov dolgov do bank in več kot sto milijonov do dobaviteljev. Ker bi stečaj Tuša pomenil nov, velik udarec slovenskemu kmetijstvu, se je zdaj v zgodbo vmešala vlada. Pod vodstvom državnega sekretarja v kabinetu predsednika vlade Tadeja Slapnika je ustanovila delovno skupino, sestavljeno iz predstavnikov ministrstva za gospodarstvo in kmetijstvo, Zadružne zveze Slovenije, Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij z namenom preoblikovanja Tuša po zgledu italijanskih ali španskih potrošniških zadrug.

Kaj to pomeni? Zamisel je, da bi sčasoma potrošniki sami postali lastniki Tuša. Medresorska delovna skupina je za začetek naročila raziskavo, ki bo podlaga za ta scenarij. Načeloma naj bi bil takle: sprva se banke upnice odločijo, da Tušu posojil ne podaljšajo, ampak jih spremenijo v lastništvo podjetja. Nato pa podjetje počasi odkupijo sami potrošniki. »Določen delež opravljenih nakupov v trgovini se jim bo vsako leto dodajal k osnovnemu vplačanemu zadružnemu deležu – tako bi odkupili večinski delež podjetja od bank. V zadrugi bodo poleg potrošnikov lahko pri zbiranju kapitala sodelovali tudi dobavitelji, a z namenom, da se v petih do desetih letih umaknejo iz lastništva zadruge, ostanejo pa njeni pridruženi člani,« razlaga Slapnik.

Idealni scenarij je, dodaja, da bi se v prvih petih letih vsako leto zadrugi pridružilo sto tisoč potrošnikov, od katerih bi vsak v povprečju opravil za približno 170 evrov nakupov na mesec, pet odstotkov od vsakega nakupa pa bi se vknjižilo kot dokapitalizacija novega podjetja – zadruge. Če bi bilo tako, bi lahko zadruga Tuš že po petih do sedmih letih bankam vrnila vse dolgove. Če te ne bi privolile v tak način, bi bila mogoča še druga možnost, dodaja, neke vrste strateško partnerstvo s katero od uspešnih potrošniških zadrug in nato postopen odkup njenega dela kapitala, ki bi ga izpeljali potrošniki. Tako bi Slovenija dobila prvo potrošniško zadrugo.

Po 25 letih eksperimentiranja s kapitalizmom bi morda že bil čas, da gre Slovenija vsaj po poti, ki je tudi v drugih t. i. kapitalističnih državah »normalna«.

Projekt sedaj poleg vlade načeloma podpirajo tudi v zadružni zvezi in v Zbornici kmetijskih in živilskih podjetij. »Gre za resno stvar,« razlaga Tatjana Zagorc, direktorica zbornice, »sicer še čakamo na raziskavo, a za zdaj projekt podpiramo, ker obstaja tveganje, da bomo izgubili še zadnjega slovenskega trgovca. To bi utegnilo imeti hude gospodarske učinke na številne druge panoge.« Druga zamisel, s katero se je vlada ukvarjala po prodaji Mercatorja, to je »kupuj slovensko«, se po njenem ne more dobro končati, »saj če nekega proizvoda sploh nimaš na voljo, se tudi ne moreš odločati. Konkurenca je dobra, a drugo je, če nimaš enakovrednega dostopa do polic,« pravi Zagorčeva v upanju, da vlada ne bo še enkrat ponovila napake, ki jo je naredila pri Mercatorju.

Ne glede na to v Sloveniji še vedno obstaja globoko nezaupanje do zadrug. Slapnik, ki je bil pred leti poslanec stranke Zares, nato pa je ustanovil Slovenski forum socialnega podjetništva, pravi, da je »največji osebni impulz« dobil ob obisku največje kooperative na svetu, španske delavske zadruge Mondragon spomladi 2012, kjer so mu strokovnjaki za zadružništvo predstavili uspešno delujoč model zadrug in tudi potrošniško-delavske zadruge Eroski, ki deluje znotraj Mondragona. Po tem je začel strokovno sodelovati z evropskim združenjem storitvenih in delavskih zadrug, pomagal in sodeloval je pri poskusih delavskih prevzemov Fructala, Mure, Novolesa, MToma, Armala, Svee, Večera in Adrie Airways Tehnike. »Žal je uspelo samo MTomu, najbliže pa je bila Adria Tehnika,« pravi.

Kot v številnih drugih socialističnih državah so tudi v Sloveniji zamisli zadružništva ali kooperativ še vedno diskreditirane. Kuhar pojasnjuje, da je treba v Sloveniji »iti prek ideje zadrug, kot so bile v socializmu, saj te niso imele ključnih atributov, ampak so bile zgolj izgovor za kolektivizacijo kmetijstva«. Poleg tega so se kooperative tudi v krizi izkazale veliko bolje kot druga podjetja. Seveda imajo prav tako težave, nedavno je šel v stečaj tržaški del italijanskega Coopa, pred dvema letoma pa eno od podjetij španskega Mondragona s 5000 zaposlenimi. A to je bil doslej edini primer stečaja v tej zadrugi, v kateri dela 75 tisoč delavcev. Zato ima seveda Kuhar prav. Po 25 letih eksperimentiranja s kapitalizmom bi morda že bil čas, da gre Slovenija vsaj po poti, ki je tudi v drugih t. i. kapitalističnih državah »normalna«.