Adrijan Praznik, slikar

V Ljubljani so ga rodili na petek trinajstega leta 1988, seveda brez brade, kakršno si pušča rasti danes. Strip je bil tista likovna zvrst, ki ga je navdušila že kot otroka, in imel je srečo, da so pri sorodnikih premogli pravo knjižnico aktualnih stripovskih izdaj, ki jih je ogledoval in listal, še preden je znal brati. Ustvarjati je začel tudi sam in nastal je blok osemdesetih partizanskih načrtov za osvoboditev Slovenije. Že takrat je bilo njegovo likovno ustvarjanje podrejeno želji po reševanju točno določenega problema in to je za njegove slike značilno še danes.

Ko je končal osemletko na Osnovni šoli Majde Vrhovnik v Ljubljani, se je vpisal na umetniško gimnazijo in ohranil lepe spomine na angažirane profesorje, a tudi na razpršenost znanja. Učnih predmetov je bilo več, kot so jih zmogli dijaki prežvečiti in osvojiti.

Že takrat je vedel, da si želi študirati slikarstvo, zato se je prijavil na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje ter od možnih stotih na sprejemnih izpitih prejel kar 98 točk. V tretjem letniku je med poletnimi počitnicami začel delati stripe. Najraje jih je sam pisal in risal, saj je bil tako v celoti odgovoren za zgodbo in za podobo. Brez gospodarja.

Na akademiji je študiral še po starem, predbolonjskem sistemu. Pristopi nekaterih profesorjev ga niso navdušili, blizu pa mu je bilo poučevanje Žige Kariža. Ob koncu študija je postajal vse bolj angažiran in pripravljati je začel predavanja akterjev iz sveta umetnosti ter se tako spoznal z njimi. Še zdaj se spomni prvih stikov z letošnjim nagrajencem 31. grafičnega bienala Ištvanom Ištom Huzjanom in angažirano Mojco Marijo Pungerčar. Že takrat je tudi sam razstavljal, denimo skupaj s kolegi slikarji in kiparji Lenko Đorojević, Nežo Jurman, Matejem Stupico, Stašem Vrenkom ... V KUD France Prešeren so razstavni prostor v kavarni iz lokala spremenili v »zaresno« galerijo, v Škart Kafe Art, in tudi zgradili so jo, pa čeprav iz kartona. Z Borisom Bejo in Janom Tomažinom so v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v ljubljanskem parku Tivoli natisnili serijo grafik in jih pokazali na skupinski razstavi Produkcija 2010–2012. Bil je predzadnji razstavljavec v Mali galeriji, ki se je takrat imenovala Galerija P. Nemec, preden jo je svet umetnosti povsem spustil iz rok in vanjo naselil neugledni kič, ki se ob glavni ljubljanski ulici bohoti danes.

S stripi mu nekaj časa kar ni šlo in šlo. Nekaj so jih objavili v Stripburgerju, nekaj zavrnili, sam pa še danes misli, da so bili tisti neobjavljeni boljši. »Morda so se zdeli preveč ‘umetniški’, bliže formi vizualne poezije,« pomisli, »brez jasne zgodbe.« V instalacijo jih je spremenil na razstavi Premiera 2012, ki jo je v Celju pripravila Maja Hodošček. Hkrati je slikal.

Danes pravi, da se mu slikanje zdi, kot da s »hekanjem« tehnologije in z uporabo različnih materialov, ki so mu na voljo, gradi nekakšen slikarski stroj. Način, na katerega odslikuje podobe, ni nepomemben, saj se mu zdi, da se tudi v samem procesu ustvarjanja odraža čas, ki ga danes živimo, in mogoče še pomembneje, način, kako ga živimo.

Od slikarstva se mnogokrat obrne k drugim medijem, a vedno znova se vrača k sliki, ki je zanj pivnik idej. Njegov slikarski proces je mnogokrat povezan z raziskovanjem naravoslovnih in družboslovnih vsebin, raziskava mora biti zaključena, preden motiv najde mesto na platnu. Gledalec lahko v slikah prepozna sledi njegovih razmišljanj in raziskovanj, produkt procesa, ki v galeriji zaživi novo življenje. Sam svoje umetniško delo sicer vidi kot kolaž v treh stopnjah: najprej kot vsebinski kolaž, nato kot kolaž na računalniški skici in končno kolaž v tehnološko-materialni izvedbi. V zadnjih dveh letih ga nič več ne zanima, ali slika z roko, lepi ali tiska, ampak ga zanima predstavljati vsebine, ki ga pritegnejo.

Pred leti je začel razstavljati v tandemu z Evo Lucijo Kozak, še eno izstopajočo mlado slikarko. Njuno slikarstvo sicer izhaja iz skupnih izhodišč, a slike se med seboj močno razlikujejo, in to kljub temu, da zadnji dve leti ustvarjata v skupnem ateljeju tik ob ljubljanski Galeriji Škuc. Prvo razstavo sta skupaj pripravila v galeriji Equrna, kmalu zatem so ju povabili še v novoodprti mariborski UGM Studio.

In tako je od leta 2012 praktično ves čas aktiven. Večinoma brez sobot in nedelj. Potuje, ustvarja in se trudi, da bi s slikarstvom preživel. Prav zdaj ustvarja in razstavlja v Berlinu, na rezidenci ministrstva za kulturo. Znova skupaj z Evo Lucijo Kozak.