Tisto, o čemer ne moremo govoriti

Pred kratkim je Cankarjeva založba na slovenski literarni trg končno spravila drobec tistega, kar smo že nekaj časa nestrpno pričakovali: Dneve zavrženosti Elene Ferrante. Prvič slišite? Hja, Elena Ferrante je tista razvpita italijanska avtorica, katere pravega imena še vedno ne poznamo, a se po literarnih kuloarjih zadnja leta vali kot nujnost, kot tisto, kar je treba brati, če se hočemo imeti za izobraženega človeka, še raje pa, če se hočemo imeti za zgledno feministko. Kot nekakšen intelektualni Seks v mestu. Po stopnji priljubljenosti, ne po dometu, se razume. Ob njenih prvih romanih – oba sta že doživela filmsko upodobitev – prvencu iz leta 1992 Nadležna ljubezen (Amore molesto) in Dnevih zavrženosti (I giorni dell’abbandono), ki so sledili po deset-

letnem premolku, jo poznamo predvsem po tako imenovanem Napolitanskem ciklu, v katerem zahtevnost medčloveških odnosov, s katerimi se na drobno ukvarja vse njeno delo, predstavi še na debelo.

Dnevi zavrženosti, njeno prvo delo, prevedeno v slovenščino, so eden tistih romanov, ki jih odlikuje uvodni stavek, vreden Camusevega Tujca. Le da tokrat ne umre mama, tokrat pripovedovalko zapusti mož. Potem smo prisiljeni v njeni družbi preživeti poletje, v katerem se s tem spoprijema. In ne, ni lahko.

Tisočkrat smo že brali o moških, ki zapuščajo ženske. Kar spomnimo se Kureishija ali Rotha. Spomnimo se tega, kako je književnost ob preostanku umetnosti odigrala odločujočo vlogo pri utrjevanju prepričanja, da moški, ki zapušča, sicer lahko vsem udeleženim povzroči uničujočo škodo, a pri tem ostane nekako simpatičen. Spomnimo se tega, da dober seženj književnosti priča, da je moški, ki zapušča, sicer lahko nepremišljen, površinski ali celo sebičen, vendar mu bo z naracijo vsemu navkljub uspelo vse urediti tako, da bo ostal kul. Ženska, kot opomba, pa bo nekje v ozadju tiho ihtela. Če bi zajokala na glas, bi ji namreč kdo še utegnil očitati čustveno izsiljevanje.

Elena Ferrante se po literarnih kuloarjih zadnja leta vali kot nujnost, kot tisto, kar je treba brati, če se hočemo imeti za izobraženega človeka, še raje pa, če se hočemo imeti za zgledno feministko.

Biti zapuščena ženska v nobenem smislu ne more postati kul in ne nagrajuje z nikakršnim socialnim kapitalom. V drugih v najboljšem primeru zbuja sočutje, v najslabšem pa pomilovanje, jemlje dostojanstvo in vabi dvom, sili v prevpraševanje in neskončno ugibanje ali bi na dolgi in neopazni poti propada lahko kaj storila bolje.

Na zapuščanju je nekaj temeljno nedemokratičnega. Tisti, ki je zapustil, moč in duševni mir vedno lahko črpa vsaj iz suverenosti svoje odločitve, če že ne iz boljšega življenja, na rovaš katerega je staro zavrgel, temu, ki je bil zapuščen, pa ne preostane drugega, kot da se pogodi z novonastalim položajem, za katerega ni prosil ali si ga želel, najpogosteje pa ga ni zmogel niti anticipirati.

To je mučen položaj, s katerim se je težko postavljati. Je položaj, ki ga, če smo dovolj pri močeh in dovolj ponosni ali nečimrni, pred svetom skrivamo. Včasih ga skrivamo celo sami pred sabo.

In tu pride na vrsto Elena Ferrante. Ženska, ki se je odločila, da bo iz tega naredila literaturo. Da bo do skrajnosti neprizanesljiva. Da bo svoje soočanje, bes, krivdo, neuravnovešenost in zamotano pot do pomiritve popisala do zadnjega detajla. Da bo naslikala portret hlipajoče ženske v ozadju. Da ji bo dala glas. Da ji bo omogočila narativo, ki rojeva razumevanje. Ženska, ki je brez dvoma za oboje, literaturo in feminizem, opravila veliko delo.

Elena Ferrante je natančna, če ne kar pedantna avtorica. Nič ji ne uide. Nobena tesnoba, noben grozljiv impulz duševnosti, noben izraz nemoči in sovraštva do močnih, ki ga rojeva. In v svetu avtorjev in posameznikov, ki jim je same sebe uspelo izgraditi na kopičenju laži, ji res ne moremo očitati, da bi lagala. Njena resnicoljubnost je tako neposredna, da jo je skoraj težko prenesti. Na pladnju dobimo vse: žensko, ki na ulici pretepe novo dekle bivšega moža. Žensko, ki iz maščevalnosti spolno izkoristi soseda in se pri tem ne more odločiti, ali se ji bolj upira on ali se bolj upira sama sebi. Žensko, ki so ji otroci odveč, ker jo s svojimi zahtevami motijo pri žalovanju. Žensko, ki je tako na koncu z duševnimi močmi, da ne gre več zgolj za to, da ne bi zmogla plačevati položnic ali popraviti telefona, včasih ne zmore odkleniti niti vhodnih vrat. Ponižanje. Bolečino. Obup. Osamljenost. Človeka v ruševinah, skratka.

Elena Ferrante v Dnevih zavrženosti s srhljivo mirnostjo in razsodnostjo, če ne kar analitičnostjo beza po najbolj gnojnih kotičkih človeške psihologije. S hladom, ki ločuje govor od doživetega, vse, kar je moralo biti kot izkušnja vrelo kakor lava, servira globoko pod lediščem. Kot bi kdo z blagim, socializiranim nasmeškom pripovedoval o tem, da kani skočiti domov in storiti samomor.

Je natančna, če ne kar pedantna avtorica. Nič ji ne uide. Nobena tesnoba, noben grozljiv impulz duševnosti, noben izraz nemoči in sovraštva do močnih, ki ga rojeva. Njena resnicoljubnost je tako neposredna, da jo je skoraj težko prenesti.

Sem že omenila, da Elena Ferrante piše pod psevdonimom? Ko je založniku poslala prvi roman Nadležna ljubezen, je v spremnem pismu zapisala:

»Naredila sem že dovolj za to zgodbo: napisala sem jo. Če je knjiga kaj vredna, bi to moralo zadostovati … Lahko vam povem le, da gre za tiho stavo s samo sabo, z osebnimi prepričanji. Verjamem, da knjige, po tem ko so enkrat napisane, ne potrebujejo več avtorja. Če imajo kaj povedati, bodo prej ali slej našle bralce; če ne, jih pač ne bodo … Zelo so mi ljuba skrivnostna dela, antična in sodobna, katerih avtorji ostajajo neznani, pa vseeno intenzivno živijo svoje življenje … Pravi čudeži so tisti, katerih storilec ostaja neznan.«

Vse lepo in prav, vendar je z vidika sloga in vsebin, po katerih posega, vsemu navkljub težko razbrati, do kod je v odpovedi osebnemu imenu v igri zamisel o zapeljivi skrivnosti odsotnega avtorja, kje pa se že začenja obramba avtoričinega življenja pred vplivi njenega dela.

Pisanje, kakršno je pisanje Ferrantejeve, je pisanje, ki bi ga bilo kot usmerjeni govor skoraj nemogoče prenesti. Je tista resnica stvari, pred katero se v resničnem življenju branimo z lažjo, ki se ji reče omika. Je tista resnica stvari, ki jo lahko odreši samo literatura, samo umislek, da je vse skupaj bolj umetnost kot življenje in mu zato lahko odpišemo resničnostni vpliv, ki bi ga moralo imeti, če bi ga bili prisiljeni vzeti zares. Ali manj zapleteno: kar piše Elena Ferrante, je tisto, o čemer lahko govorimo samo s samimi sabo, pa še to le takrat, kadar je to za nas nujno. Je tisto, kar skrivamo pred drugimi v upanju, da nas bodo imeli radi, nas spoštovali in cenili in nas ne imeli za neuravnovešene. Je brutalno in okrutno. In če se avtorica pri zapisovanju tega ne bi skrila za psevdonim, bi zelo bolelo. Njo, bivšega moža, otroke. Tako avtobiografski si namreč lahko morda samo, če se pretvarjaš, da si izmišljena oseba. Tako, da sam postaneš literarni lik.

Roman:
Elena Ferrante: Dnevi zavrženosti
Prevod: Anita Jadrič
Založba: Cankarjeva založba (2015)