Janković. In Janša.

Zoran Janković se je znova znašel v policijski preiskavi. Težko je že prešteti, kateri po vrsti. Proti županu Ljubljane še vedno poteka sodni postopek zaradi primera »Niš«, še iz časov, ko je vodil Mercator. Proti njemu še vedno poteka finančna preiskava o izvoru njegovega premoženja, sprožena na podlagi poročila protikorupcijske komisije. Proti njemu še vedno poteka postopek, zaradi katerega so ga kriminalisti na začetku leta 2014 pridržali zaradi »jemanja in dajanja podkupnine« – šlo je za vprašanje, ali so donacije mestni občini res le donacije ali podkupnine. Potem se je Janković znašel v finančni preiskavi zaradi financiranja gradnje športnega parka Stožice. In tukaj so še ovadbe zaradi suma fiktivne prodaje zemljišča podjetju Tritonis, utaje davka pri prodaji delnic Mercatorja, preplačila sanacije gramozne jame v Stožicah, nepravilnosti pri nakupu centralne hladilne naprave v Stožicah.

Zdaj pa se je Janković znašel še v postopku zaradi suma jemanja podkupnine pri gradnji kanalizacije na Rakovi Jelši in jemanja podkupnine – spolnih uslug – od neke farmacevtke v zameno za domnevno posredovanje pri zaposlitvi za nedoločen čas. Preiskovalci Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) so ta mesec opravili več novih, spektakularnih hišnih preiskav, med drugim v prostorih občine Ljubljana. Iskali naj bi bili dokaze o podkupovanju, s katerim naj bi bil Janković mestno občino oškodoval za skupaj 150 tisoč evrov.

Celo Vinko Gorenak, poslanec SDS in bivši notranji minister, je na blogu zapisal, da »ne želi biti Jankovićev odvetnik«, a če so v tem primeru Jankoviću kriminalisti nekaj mesecev, morda celo dve leti prisluškovali, ga zasledovali in pripravili celo navidezno izročitev podkupnine na ljubljanskih parkiriščih, kjer naj bi bil denar prevzemal Jankovićev sin Jure, zakaj niso kriminalisti »na kraju zločina« presenetili in prijeli »s prsti v marmeladi« neposredno podkupovalca in Jureta Jankovića, tako kot so to storili z nekdanjim poslancem Srečkom Prijateljem in novinarjem Vladimirjem Voduškom? »Pokažite vsaj fotografije,« odgovarja Janković.

Prav je, seveda, da se je policija predvsem po spektakularni aretaciji bivšega generalnega direktorja SCT Ivana Zidarja in po ustanovitvi NPU lotila najtežjih primerov, najhujših oblik kriminala in najvplivnejših politikov. Ampak mar danes Zoran Janković še sodi mednje? Ostaja pomemben lokalni župan, seveda, a v državni politiki nima mesta. In četudi bo katerikoli od naštetih postopkov postal pravnomočen, to verjetno ne bo pred koncem njegovega drugega mandata.

Najbrž je res, kot pravi vodja specializiranega državnega tožilstva Harij Furlan, da so preiskovalni postopki pri finančnem kriminalu dolgotrajni. To ne velja le za Jankovića, ampak tudi za Janšo. V obeh primerih je pravosodje finančne preiskave sprožilo po objavi poročila protikorupcijske komisije o izvoru njunega premoženja v začetku leta 2013. Če pa kriminalisti, ki se z obema primeroma ukvarjajo že dve leti, tako zgolj dokazujejo svojo sposobnost, strokovnost, moč ali še kaj, so seveda takšne spektakularne akcije brez epiloga nedopustne.

Nedopustno je brez dvoma tudi t. i. ribarjenje za naključnimi dokazi, na primer dve leti trajajoče sledenje in prisluškovanje, če je namen tega postopka proti Jankoviću zgolj »uravnotežitev« preiskav proti Janši. Za politično higieno bi bilo prav, da bi se postopki zoper oba politika čim hitreje in čim jasneje končali. A v Slovenji se doslej kaj takšnega (žal) še ni zgodilo.