Elita v punkovskem moshingu

V petek se je samooklicana »t. i. kulturna elita« pod vodstvom organizatorskega trojčka Gledališče Glej, Mladina in Center urbane kulture Kino Šiška zabavala na »t. i. avantgardni novoletni zabavi«.

Procesija, ki jo je gostil ljubljanski Kino Šiška, se je s temeljitim pregledom vsakega obiskovalca začela že v preddverju, potem pa je na kontrolnih točkah za bodečo žico vsak dobil svojo evidentirno številko, od humanitarnih delavcev pa še paket s hrano in pijačo. Ob tem ni bilo povsem jasno, kaj je del scenarija, kaj morebitna posledica nemirnega Bližnjega vzhoda, pariških dogodkov in ožičene Slovenije ter kaj preprosto varnostni ukrep zaradi množice povabljencev z visoko stopnjo varnostnega tveganja. Jasno je bilo le, da bi v primeru vsesplošne histerije, ki vse bolj grozi Evropi, verjetno upadel tudi obisk kulturnih dogodkov, saj so se nekateri, verjetno iz simboličnih vzgibov, želeli obrniti že na vhodu. Tisti, ki smo vztrajali, smo po alarmu in evakuaciji v dvorano najprej prisluhnili krajšima nagovoroma Ivana Lotriča in Petra Mlakarja ter tako obeležili 30-letnico Mladinine satirične rubrike Rolanje po sceni, katere skrivna redakcija se je posebej za to priložnost opravila v standardne teroristične uniforme. Potem pa je na oder privihrala še simpatično ekscentrična britanska glasbena gostja.

Pevka, producentka in nekdanja televizijska igralka Ebony Bones je predvsem kreativka, ki dobro ve, kaj hoče, in pri tem vztraja. To ji je v preteklosti, ko so ji nekateri že napovedovali bleščečo pop kariero, zaprlo marsikatera vrata, toda vztrajnost ji je med drugim prinesla sodelovanje v odmevnem projektu Africa Express Blurovega frontmana Damona Albarna, prav v teh dneh pa je luč dneva ugledala še skladba, ki jo je posnela skupaj z Yoko Ono. Referenci govorita sami zase. Da se izvrstno znajde tudi v vlogi performerke, pa je bilo očitno že po prvih minutah njenega energičnega nastopa, iz katerega ni bilo težko razbrati njenih vzornikov. Po odru je skakala kot Johnny Lydon v njegovih najboljših letih, lovila funkovski groove, ki bi ji ga zavidal Nile Rodgers, ter s svojo ekscentrično pojavnostjo in vokalno interpretacijo očarala še marsikaterega privrženca Grace Jones. Ker so z zasedbo vso glasbo odigrali v živo, brez matric, smo sicer malce pogrešali aranžmajsko pestrost s studijskih albumov, toda ta manko so brez težav zapolnili s (post)punkovsko surovostjo in razigrano odrsko prezenco. Zehal ni nihče, še najmanj tista polovica občinstva, ki jo je Londončanka med zadnjo skladbo zvlekla na oder skakat v skupinski moshing.

Ja, punk in »t. i. kulturno elito« druži dolga, tako rekoč simbiotična zgodovina, zato dvomov o tem, ali bo zabava uspela, pravzaprav sploh ni bilo. Zaradi njene zasnove pa ne bi bilo nič narobe, če bi se tam pojavili tudi denimo odgovorni za vse tisto dogajanje v družbi, na katero je zabava kritično opozorila, vključno z ožičevanjem Slovenije, in se, verjetno že potem, ko bi dali skozi kar malce pretresljivo uvodno procesijo, tudi sami vendarle zamislili nad svojim početjem.