Protislovja solidarnosti

Srećko Horvat, Hrvaški filozof, aktivist in ustanovitelj zagrebškega festivala Subversive

24. 12. 2015  |  Mladina 52  |  Komentar

Živimo v časih beguncev. Zdi se, da skoraj vsi sočustvujejo z njihovim trpljenjem.Začetne vrstice slavnega eseja Oscarja Wilda iz leta 1891 Človeška duša v socializmu morda ponujajo odgovor na vprašanje, kaj je narobe s prevladujočimi odzivi na sedanjo begunsko krizo. Človekova čustva je mogoče razburkati hitreje kot njegovo inteligenco, zato veliko laže pokažemo sočutje do trpljenja kot do misli.

Oscar Wilde je s tem grobo pograjal dobrodelnost. Sočutni ljudje se resno in zelo sentimentalno lotijo zdravljenja tegob, ki jih opažajo pri revščini, vendar njihova zdravila bolezni ne zdravijo, temveč jo samo podaljšujejo. Edini resnični in radikalni odgovor je po Wildovem mnenju preobrazba družbe v takšno, v kateri revščina sploh ne bi bila mogoča.

Ko nas dan za dnem zasipajo s podobami sto in sto tisoč ljudi, ki peš koračijo prek balkanskih koruznih polj in plavajo čez mrzle reke, je seveda edini moralno primerni odziv, da skušamo pomagati.

A namesto da smo sočutni zaradi trpljenja, bi morali vsaj skušati začutiti sočutje do misli.

Številni navadni ljudje po vsej Evropi, ki pomagajo beguncem, uresničujejo skorajda pozabljene evropske vrednote svobodo, enakost in bratstvo. Vendar, mar ne skušamo težave, celo ko smo solidarni, reševati s tem, da ohranjamo samo bistvo te težave?

Poglejmo takole: begunci zažigajo plastične vrečke, da bi jim bilo toplo in ne bi zmrznili, a namesto da bi jim postavili šotore in ponudili primerna bivališča, prižigamo ogenj ali pa jim damo vžigalice, čeprav jih goreče vrečke počasi zastrupljajo.

In nasprotno: namesto da Evropa postavlja šotorišča in taborišča, bi se morala biti sposobna preobraziti tako korenito, da sploh ne bi bilo treba postavljati posebnih begunskih centrov, ker Evropa pač ne bi sodelovala v vojnah.

Ta paradoks je postal otipljiv z novim Ikeinim bivalnim zabojnikom za begunce, ki ga prodajajo v ploski embalaži. Komisariat za begunce pri OZN jih je že naročil deset tisoč.

Zabojnike izdeluje socialno podjetje Better Shelter, ki ga je ustanovila Ikeina fundacija, izdelek pa se odlikuje po obliki, funkcionalnosti in trajnosti. Zabojnik je lahko v uporabi tri leta, navaden šotor ima rok trajanja nekaj mesecev. Vsak zabojnik je opremljen s sončnimi paneli, mrežami proti komarjem, lučmi, ventilacijo in vrati, ki jih je mogoče zakleniti. Prototipe je preizkusilo 40 begunskih družin v Iraku in Etiopiji.

Sliši se lepo. Če že mora kdo izdelovati trajnostna zavetišča, ki so lahko v uporabi vsaj tri leta, je bolje, da to naredi Ikea kot kdo drug, mar ne?

Sliši se lepo. Če že mora kdo izdelovati trajnostna zavetišča, ki so lahko v uporabi vsaj tri leta, je bolje, da to naredi Ikea kot kdo drug, mar ne?

A mar nas to ne spominja na zloglasno samomorilsko pandemijo v Foxconnu, kitajskem obratu, kjer slabo plačani delavci delajo v 34-urnih izmenah, da nam izdelajo iPode? V zadnjih nekaj letih je več kot 20 delavcev Foxconna naredilo samomor. A ko so se začeli metati z vrha visokih zgradb, Foxconn ni izboljšal delovnih razmer, temveč je le namestil mreže za preprečevanje skokov v globino. Če se torej iz obupa želiš vreči v smrt, da bi ubežal nevzdržnim delovnim razmeram, a te reši mreža, si spet obsojen na nov 34-urni delovnik! Takšna je podoba »kapitalizma s človeškim obrazom«.

Enako velja za Ikeine bivalne zabojnike. Da, z njimi bodo verjetno izboljšali bivalne razmere številnih beguncev, a mar ni tudi to zdravilo, ki bolezni ne ozdravi, temveč jo samo podaljšuje?

To je dejanska protislovnost tako imenovane solidarnosti: čeprav bi je v trenutkih obupa in v vsakdanjem življenju potrebovali še več, in to ne le, ko govorimo o beguncih, temveč tudi v odnosu do drugih, se težava skriva v njeni ikejski naravi. S »solidarnostjo« je enako kot z dobro oblikovanimi zabojniki za begunce: ko beguncu, ki potuje skozi našo državo, damo vžigalice ali toplo odejo, je to človeško dejanje, ki je nedvomno moralno edino primerno … a hkrati tako dejansko podaljšujemo begunsko krizo.

Odgovor seveda ni, da pozabimo na solidarnost. Resnično radikalna naloga bi bila, da solidarnost presežemo. Namesto da rešujemo težave, ki jih ustvarja kapitalistični vojni stroj (naša »humanitarna posredovanja«, s katerimi naj bi »izvozili demokracijo« iz Afganistana prek Iraka in Libije v Sirijo), bi se morali zamisliti prav nad razmerami, ki omogočajo delovanje takšnega sistema, in jih odpraviti.

To, čemur se trenutno približujemo, je nekakšna distopična družba, kot si jo je zamislil Aflonso Cuaron v filmu Otroci človeštva.

To je zgodba o družbi prihodnosti, postavljena v ne tako oddaljeno leto 2027, ko bo begunska kriza »normalizirana«.

Na tisoče nezakonitih priseljencev si je zavetje poiskalo v Veliki Britaniji, vendar je vlada sprejela stroge priseljenske zakone. Namesto da bi begunsko krizo rešila miroljubno in človeško, je povsod okoli mestnih središč postavila taborišča za pridržanje, podobna Abu Graibu in Guantanamu. V filmu so begunce zaprli v kletke, obdane s tanki, vojaki in policisti. Zveni znano?

Zdaj, med begunsko krizo, nam je jasno, da je prihodnost že tukaj. Danes imamo po vsej Evropi več kot 400 taborišč, begunci spijo na glavnih železniških postajah velikih mest, pod mostovi in v šotorih.

Si je res tako težko predstavljati, da pritok beguncev ne bo presahnil jutri, prihodnji mesec … ali celo prihodnje leto? In če ne bo, si je tako težko predstavljati, da bo celo solidarnost kmalu pojenjala in nato izginila?

Čeprav bodo begunci še naprej prečkali naše države, bodo navadni Evropejci naprej živeli vsakdanje življenje, kot da se nič ne dogaja; to že počnejo. Taborišča bodo postala del naših mest; saj to že so, kot je prikazano v Otrocih človeštva. Da, vsi vedo, da so begunci med nami, da se bojujejo za življenje, a naše se mora nadaljevati!

Že danes, ko in če navadni Evropejec začne razmišljati o beguncih, o sto tisočih beguncev, se begunska kriza zdi kot nekaj »normalnega«, kot nekaj skoraj »naravnega«. Da, je katastrofa, a ne vemo, kako se je zgodila! Nismo mi tisti, ki smo povzročili to težavo … čeprav smo seveda volili vlade, od Velike Britanije do Nemčije, ki sta sodelovali v »humanitarnem posredovanju« na Bližnjem vzhodu, od Afganistana do Iraka, in izvažali orožje za strmoglavljene »diktatorjev« od Libije do Sirije.

Tako lahko vsak dan opazujemo podobe Sircev, Libijcev, Afganistancev in Somalcev, kako jih napadajo s solzivcem in vodnimi topovi, nedolžne ljudi, obdane z bodečo žico, odpeljane v taborišča in pod šotore. Vsak dan nas mediji zasipajo s takšnimi podobami, da se nazadnje takšna »estetizacija« spremeni v anestetizacijo. Navadnemu Evropejcu preprosto ni več mar, ker je pod anestezijo. In kdo bi mu zameril – ima svoje težave, od varčevalnih ukrepov do brezposelnosti, od Španije do Grčije, od Portugalske do Hrvaške, od Irske do Makedonije.

Čeprav bodo begunci še naprej prečkali naše države, bodo navadni Evropejci naprej živeli svoje vsakdanje življenje, kot da se nič ne dogaja; to že počnejo.

Se še kdo spomni triletnega sirskega fantka Ajlana Kurdija, ki se je utopil in ga je na začetku letošnjega septembra naplavilo na turško plažo v rdeči majici, modrih hlačah in čeveljčkih? Koliko jih je bilo pred njim in koliko še za njim?

Navadni Evropejec se, zasut in nato anesteziran z vsemi temi krutimi in žalostnimi podobami, korak za korakom vrača k svojemu »vsakdanjemu življenju« in nadaljuje življenje v vzporednem vesolju. »Da, resda je morda vojna, a moram nadaljevati vsakdanje življenje in poskrbeti za svojo družino!« Ne smemo mu zameriti, saj se niti ne zaveda, da živi v izrednih razmerah, da živi v vojnih razmerah.

Prav tu se skriva ključna težava: kaj če je kruta potegavščina ravno v tem, da tretje svetovne vojne ne bodo napovedali, saj že poteka? In kako lahko nasprotujemo vojni, ki ni bila napovedana?

To je razlog, zakaj bi se morali znebiti naivne predstave o »solidarnosti«. Da, na vseh ravneh bi morali biti solidarni, vendar bi solidarnost morali tudi preseči.

Kaj to pomeni? Gre za najtežjo in hkrati najpreprostejšo nalogo: če res želimo rešiti begunsko krizo, tega ne bomo dosegli s prižiganjem ognja za prezeble Sirce in s sprejemanjem »kvot« na evropski ravni. Ne bodo je rešile vlade in voditelji, ki so sploh začeli vojno v Libiji in Siriji. To bi bilo, kot bi piromana prosili, naj pogasi ogenj.

Begunsko krizo bomo rešili le tako, da bomo resno upoštevali svarilo Oscarja Wilda: družbo moramo prenoviti na takšnih temeljih, da begunci sploh ne bodo mogli obstajati. In takšno družbo lahko oblikujemo izključno tako, da snamemo masko surovemu kapitalizmu, ki tiči za begunsko krizo.