Parazit ali polnilec proračuna?

Italijanski predsednik vlade Matteo Renzi se namerava proti terorizmu boriti tudi s kulturo. Ja, prav ste prebrali! Renzi se je na teroristični napad v Parizu odzval z načrtom, po katerem naj bi država za varnostne in obrambne namene namenila dodatno milijardo evrov, hkrati pa naj bi dodatno milijardo vložila v programe s področja kulture. Načrt predvideva več sredstev za zapostavljene soseske na obrobju velikih mest, kjer so pogostejši konflikti med Italijani in migranti, pa tudi 500 evrov bonusa za vsakega 18-letnika za obisk gledališč, koncertov in muzejev.

Ideja je, tako Renzi, okrepiti občutek pri mladih, da so varuhi bogate italijanske kulturne dediščine. Ta kulturni boj naj bi financirali tako, da bi začasno, do leta 2017, odložili predvideno znižanje davka na dobiček podjetij. Pri čemer Renzi pravi, da do davčne razbremenitve podjetij lahko pride tudi že prej, v letu 2016, vendar le, če bo Bruselj popustil pri strogih fiskalnih pravilih in Italiji v prihodnjem letu dovolil rahlo višji proračunski primanjkljaj.

Seveda nismo naivni. Gre za zlorabo kulture z namenom, da se pred javnostjo lažje upraviči povečanje sredstev za policijo in vojsko. A kljub temu: Renzi z načrtom, ki poleg orožja vključuje tudi knjige, film, gledališče, glasbo in druge zvrsti umetnosti, sporoča, da je kultura pomembna in da kulturniki niso samo paraziti, prisesani na državne jasli.

Povsem drugačno sporočilo javnosti pošilja slovenska politika: v obdobju recesije so vlade močno skrčile obseg sredstev, namenjenih kulturi. Proračun ministrstva za kulturo je dosegel maksimum leta 2009, ko so odhodki znašali nekaj več kot 204 milijone evrov. Sledili so stalni padci, tako da so odhodki v letu 2013 znašali le še nekaj več od 157 milijonov, to pomeni, da so se v obdobju 2009–2013 zmanjšali za skoraj 25 odstotkov vrednosti.

In padanje še kar traja, četudi slovensko gospodarstvo uradno ni več v recesiji. V letu 2017 naj bi tako odhodki za kulturo znašali le še dobrih 148 milijonov.

Kultura ni le proračunski porabnik, ampak je v razvitih državah tudi eden najuspešnejših polnilcev državnih proračunov.

Kultura ima v državnem proračunu čedalje manj pomembno mesto, od skupne pogače se ji režejo vse tanjše rezine. Od leta 1997 pa vse do 2012 je delež sredstev za kulturo v generalnem državnem proračunu stagniral pri dobrih dveh odstotkih (gre za to, kolikšen delež dobi kultura v primerjavi z drugimi resorji), čemur je sledil radikalen padec, tako da je v letu 2013 delež padel na 1,69, v letu 2014 pa na 1,67 odstotka – to v analizi o financiranju kulture v Sloveniji in ekonomskih učinkih slovenske kulture v letih 1997–2014 ugotavlja dr. Andrej Srakar, strokovnjak s področja kulturne ekonomike.

Seveda se ponuja odgovor za to ravnanje: da so v recesiji vse evropske države varčevale pri kulturi. A to preprosto ni res. Nekatere evropske države so na vrhuncu krize res zmanjšale kulturni proračun, a so ga potem, ko je bilo najhujše mimo, dvignile na predkrizno raven. So pa tudi države, ki so sredstva za kulturo ves čas krize povečevale, denimo Nemčija, Avstrija in skandinavske države, še zlasti izrazito Finska in Švedska. Zakaj so tako ravnale? Zato ker se zavedajo, da kultura ni samo proračunski porabnik, ampak je tudi eden od najuspešnejših polnilcev državnih proračunov. Med vsemi sektorji, ki prispevajo k BDP-ju EU, ima ravno kulturni sektor najhitrejšo rast. Prepričanje, da so kulturniki zajedavci, ki nič ne prispevajo h rasti gospodarstva, preprosto ne drži.

»Kultura res ni tako donosna kot gradbeništvo, toda to ne pomeni, da so državne naložbe v kulturo zgrešene. Nasprotno,« pravi Srakar. Pa se prispevek kulture h gospodarski rasti sploh da izmeriti? Težko, ni pa nemogoče. »Eden najbolj primerljivih kriterijev je bruto dodana vrednost na zaposlenega. Po tem kriteriju se jedrna kultura v Sloveniji uvršča višje od prav vseh sektorjev javne ekonomije, torej višje od socialnega varstva, zdravstva, izobraževanja, javne administracije, obrambe, celo višje od znanosti in raziskovanja. Se pa seveda nekatere industrijske panoge uvrščajo višje od kulture,« pravi Srakar.

Slovenija iz državnega in občinskih proračunov kulturi namenja 0,8 odstotka BDP-ja, kar ni slabo, saj povprečje v EU znaša 0,5 odstotka. Po tem kriteriju smo na petem mestu, za Latvijo, Estonijo, Francijo in Madžarsko. K temu je treba prišteti še vložek gospodinjstev – iz zasebnih žepov se kulturi nameni približno 500 milijonov evrov, se pravi, da nacionalna sredstva za kulturo znašajo dobrih 800 milijonov ali skoraj 2,4 odstotka BDP-ja. »Unesco želi, da nacionalna sredstva za kulturo znašajo vsaj dva odstotka BDP-ja, in ta kriterij Slovenija nedvomno dosega,« pravi Srakar. Toda: »Proračun za kulturo v Sloveniji dosega nevarne ravni, kar je posledica proračunskih rezov. Ti rezi so postali del strukturnega trenda.« Ko greš enkrat preveč navzdol, se je težko vrniti na nekdanjo raven. »Takšnih trendov v veliki večini evropskih držav ne najdemo, z izjemo držav, ki jih je najmočneje prizadela gospodarska kriza (predvsem države PIIGS), ter Nizozemske in Združenega kraljestva, ki pa sta v tem specifični.«

Državi se splača vlagati v kulturo, pa ne samo v kulturo, temveč širše, v kulturne in kreativne industrije, torej ne samo v gledališča, muzeje, glasbo, knjige, ples, film, temveč tudi v arhitekturo, oblikovanje, časopise, revije, računalniške igre, oglaševanje. Kulturne in kreativne industrije v EU na letni ravni ustvarijo več kot pol milijarde evrov in tako prispevajo 4,2 odstotka k BDP-ju EU. Zaposlujejo skoraj sedem milijonov Evropejcev oziroma 3,3 odstotka delovno aktivne populacije v EU. So pomemben vir delovnih mest, zlasti za mlade.

V Nemčiji kreativni sektor zaposluje več ljudi kot nemška avtomobilska industrija – to je pokazala raziskava Deutsche Bank. »Ta podatek je zbudil kar nekaj začudenja,« pravi Aidan Cerar, urbani sociolog iz Regionalnega centra za kreativne ekonomije ljubljanske regije. »V Veliki Britaniji kreativne industrije pomenijo pet odstotkov ekonomije, hkrati pa njihova vrednost narašča s tempom desetih odstotkov na leto. Približno 5,5 odstotka britanskih delovnih mest je v kreativnih industrijah, vrednost storitev, ki jih kreativni sektor izvaža, pa pomeni 8,8 odstotka vsega britanskega izvoza storitev.« Tako razčlenjenih podatkov pri nas še nimamo, zato tudi ni znano, kaj točno kreativni sektor in njegova rast pomenita za slovensko gospodarstvo.

»Pomen kulturnih in kreativnih industrij v BDP-ju države je zelo težko oceniti, saj lahko nastopajo tudi v dejavnostih, ki z njimi niso povezane,« pravi Bojan Ivanc, vodja analitske skupine na Gospodarski zbornici Slovenije. »Ena izmed možnosti za določitev njihovega pomena je upoštevanje dodane vrednosti vseh podjetij v dejavnostih, ki so v zvezi s filmi, video in zvočnimi zapisi, računalniškim programiranjem, arhitekturo in tehničnim projektiranjem, znanstveno in razvojno dejavnostjo, oglaševanjem in raziskovanjem trga ter kulturnimi in razvedrilnimi dejavnostmi. Te dejavnosti so v Sloveniji v letu 2014 ustvarile 5,8 odstotka BDP-ja, kar pomeni povečanje glede na leto 2005, ko je ta delež znašal 5,1 odstotka BDP-ja. Na ravni EU so dosegljivi podatki za leto 2013. Za EU 28 je ta delež v BDP-ju znašal 5,8 odstotka in za evroobmočje 5,5 odstotka.«

Konkreten dokaz, da se vlaganje v kreativni sektor splača, je Ljubljana. Ta prav zaradi svoje bogate kulturne ponudbe vse bolj spada med prepoznavna evropska mesta. »Raziskave potrjujejo, da je kreativni sektor pomemben vir zaposlitev in ekonomske blaginje in da je ljubljanska urbana regija po deležu kreativnega sektorja primerljiva z drugimi zahodnoevropskimi regijami,« pravi Cerar. Pa še eno pomembno sporočilo so prinesle raziskave: da krajem, v katerih prebiva več prebivalcev s kreativnim poklicem, ekonomsko kaže bolje in da je kreativni sektor odpornejši proti krizi kot drugi sektorji. Hočete dokaz? Pred krizo, v letih 2000 do 2007, so delovna mesta v evropski kreativni ekonomiji rasla po 3,5-odstotni letni stopnji, rast se je nato nadaljevala tudi med krizo, v letih 2008–2012 je bila 0,7-odstotna, medtem ko so delovna mesta v ostalih delih evropske ekonomije v obdobju krize upadala po 0,7-odstotni letni stopnji.

Medtem ko je Slovenija proračunska sredstva za kulturo v času recesije občutno zmanjšala, so jih nekatere druge evropske države celo povečale, zlasti izrazito skandinavske.

Julija letos je bila objavljena obsežnejša raziskava o vplivu kulturnih in kreativnih industrij na hrvaško gospodarstvo, ki so jo izdelali raziskovalci Ekonomskega inštituta v Zagrebu. Rezultati so bili za mnoge šokantni, še zlasti za tiste, ki kar naprej ponavljajo, da gospodarstvo od kulture nima nobene koristi. Po tej raziskavi hrvaška podjetja s področja kreativne in kulturne industrije zaposlujejo 124 tisoč ljudi, kar je 7,7 odstotka vseh zaposlenih v državi. Na leto ustvarijo 15 milijard kun prihodkov (1,98 milijarde evrov) oziroma 2,4 odstotka skupnih prihodkov vseh podjetij na Hrvaškem in 4,6 milijarde kun (606 milijonov evrov) bruto dodane vrednosti ali 3,5 odstotka bruto dodane vrednosti vseh podjetij na Hrvaškem. »Kreativne in kulturne industrije so drugi največji polnilec hrvaškega BDP-ja,« pravi Nora Krstulović, glavna urednica portala teatar.hr. Pomenljiv je podatek, da je v času recesije bruto dodana vrednost celotnega poslovnega sektorja na Hrvaškem beležila 4,7-odstotni padec, medtem ko je bruto dodana vrednost kreativnih in kulturnih industrij porasla za 3,5 odstotka. Kreativne in kulturne industrije so se izkazale za odpornejše proti recesiji od preostalega hrvaškega gospodarstva. Izsledki raziskave pa so tudi pokazali, da je na področju kreativnih in kulturnih industrij še veliko prostora za širitev in s tem za nova delovna mesta.

Kulturne in kreativne industrije so tudi pomemben spodbujevalec turizma. Še zlasti močna vaba so uprizoritvene umetnosti. Na primer: 9,2 odstotka turistov, ki obiščejo Veliko Britanijo, gre v gledališče, na koncert, v opero ali na baletno predstavo. Pet največjih glasbenih festivalov v Evropi pritegne skoraj pet milijonov obiskovalcev na leto, od tega največ, kar 3,2 milijona, avstrijski festival Donauinselfest. V Evropi je sedem od desetih najbolj obiskovanih muzejev na svetu. V 2012, ko je evropsko gospodarstvo doživljajo drugi krizni val, je pariški Louvre privabil kar 9,72 milijona obiskovalcev, londonski Tate Modern 5,3 milijona, vatikanski muzeji pet milijonov, pariški Centre Pompidou 3,8 milijona ...

Nevarnost bumerang učinka

Ko je bila v Veliki Britaniji leta 2013 na vrhuncu polemika o rezih v kulturni proračun, je nacionalni svet za kulturo objavil neodvisno raziskavo, s katero je dokazoval, da ima kulturni sektor ogromne multiplikativne učinke – država za vsak vloženi funt v kulturo nazaj dobi sedem funtov. Podobno je za Slovenijo ugotavljala Brigita Lipovšek, ki se je več let ukvarjala s statistiko v kulturi. Po njenih izračunih je sektor kulture pri nas v letu 2013 ustvaril 685 milijonov bruto dodane vrednosti in tako nacionalnemu gospodarstvu prispeval več kot štirikrat toliko novo ustvarjene vrednosti, kot je v sektor vložila država. Sliši se odlično. Vendar je takšne podatke treba jemati s kančkom dvoma. Pri kulturi je multiplikator v najboljšem primeru 1,5, nikakor pa ne štiri ali celo sedem – to je preprosto nerealno. »Uporaba grobih kazalnikov je lahko močno zavajajoča,« opozarja Srakar. »Zelo lepo je slišati, da je denimo multiplikator za kulturo v vrednosti 1,5, saj to pomeni, da načeloma vsak evro vložek v kulturo generira še dodatnega pol evra v gospodarstvu. Vendar so praviloma vsaj izven gospodarskih kriz najvišji produkcijski multiplikatorji za sektor gradbeništva, ki ponavadi znašajo prek dva, kar pomeni, da je naložbo v kulturo pravzaprav stran vrženih vsaj pol evra – pač ker gradbeni sektor generira celo več kot en dodaten evro v gospodarstvu.«

Pretiravanje o donosnosti kulture na dolgi rok kulturi le škodi. Namreč, takoj se oglasijo nasprotniki javnega financiranja kulture, rekoč: »Če je kultura res tako donosna, zakaj bi jo država sploh subvencionirala? Saj se vendar lahko preživi sama, na trgu!« Takšne pozive smo lahko slišali že večkrat. Avgusta letos je pisec bloga Kavarna Hayek napadel kulturnike, ker so državo obtožili, da ima za kulturo vse manj posluha. V tipično neoliberalni maniri je razpredal: »Ne vem, zakaj bi za kulturo namenjali vse več denarja, vse bolj, da bi obremenjevali davkoplačevalce. Krivi so predvsem kulturniki sami, ker ne proizvedejo takih izdelkov, ki bi bili za potrošnike toliko zanimivi, da bi del svojega zaslužka namenili kulturnikom.« Nato se je obregnil še ob kulturni multiplikator, češ da ta nikakor ne more biti štiri, kot je zasledil v enem od medijev. »Štiristoodstotnih donosov ni imela nobena borza niti v najboljših bikovskih časih. In zakaj kultura, če je tako donosna, potemtakem sploh rabi denar davkoplačevalcev?« (!) Zaključil pa: »Pogosto slišimo očitek, da je Slovenija premajhen trg, da bi kulturo prepustili trgu. Zanimivo, prav zato, ker je majhen trg, bi ta mehanizem hitro opravil s šarlatani na področju kulture, z zajedavci, za katere bi pokazal, da ne proizvajajo nič takega, za kar bi bili ljudje pripravljeni plačati. Na trgu bi pač ostali samo tisti kulturniki, ki so dovolj kvalitetni in za potrošnike dovolj prepričljivi, da bi odprli denarnice.«

Po bruto dodani vrednosti na zaposlenega se kultura v Sloveniji uvršča visoko, višje od socialnega varstva, zdravstva, šolstva, obrambe, celo višje od znanosti in raziskovanja.

Pisec bloga se seveda krepko moti. Ne le v majhni Sloveniji, nikjer na svetu kulture ni mogoče prepustiti izključno trgu, saj to vodi v prevlado komerciale.

Če bi kulturo izpostavili izključno tržnim zakonitostim, bi jo naredili odvisno od sponzorstva novodobnih bogatašev, zanje pa je v Sloveniji značilno, da najraje hodijo tja, kjer je že tako vse bolj podvrženo trgu. To bi pomenilo, da bi imeli v Sloveniji pet Špas teatrov, pri čemer ti ne bi bili ne toliko produktivni ne toliko kvalitetni, kot je sedanji, ker bi bilo povpraševanje majhno, ponudba pa ogromna, bi prišlo do znižanja kakovosti, pač zato, da bi bili vsi ti komercialni teatri na trgu konkurenčni in da bi bili njihovi stroški čim nižji. Bivši romunski predsednik Iliescu je nekoč izjavil: »Zakaj bi financirali deset filmov, če pa sta dobra samo dva? Financirajmo samo dva.« Ta logika je zgrešena. Financirati jih je treba deset ali celo sto, kajti samo takšna masa lahko rodi dva dobra filma. Razumevanje kulture zgolj skozi njene ekonomske učinke je zgrešeno. »Največja nevarnost, ki se v času krize dogaja kulturi, je prav spozaba, da je kultura javna dobrina in da je njena ’neuporabna vrednost’ njen največji kapital. Bo trg zagotavljal obstoj arhivov, ki deponirajo sledi skupnosti? Bo skrbel za muzealije, ki govorijo o DNK naroda? Kultura izobražuje, osvešča, širi obzorja. Njena uporabna vrednost ni njeno bistvo,« pravi nekdanja ministrica za kulturo Majda Širca. Enako razmišlja generalna direktorica Cankarjevega doma Uršula Cetinski: »Zelo slabo je, kadar družba področje umetnosti in kulture skuša reducirati na ekonomijo, da bi zagovarjala njegovo javno subvencioniranje ali ga postavljala pod vprašaj. Kajti bistvo tega področja so estetska, etična in spoznavna doživetja ob spremljanju umetniških in kulturnih dobrin. Ta doživetja pri posameznikih in skupinah zvišujejo kakovost življenja, kar pa je v kontekstu ekonomskih parametrov zelo težko merljivo ali pa sploh ne, čeprav ekonomski učinki seveda so, podobno kot pri religiji, le da ti niso bistveni.«