Neskončni spor

Juha, v kateri se na obrobju Evrope počasi kuhata Slovenija in Hrvaška, je enako vroča za obe državi. Vendar to politikov na obeh straneh meje tudi letos ni oviralo pri podžiganju še enega regionalnega spora.

Ko je julija Hrvaška objavila zapise o prisluškovanju pogovorom med zaposleno na slovenskem zunanjem ministrstvu Simono Drenik in arbitrom Jernejem Sekolcem, ki ga je v arbitražno sodišče imenovala naša država, je tedanji slovenski veleposlanik v Zagrebu Vojko Volk menil, da zdaj odnosi med državama niso več »zgled dobrososedskih odnosov«. Toda ali smo res mislili, da je mogoče slovensko-hrvaške težave elegantno rešiti ob pomoči zunanjega izvajalca, z outsourcingom, z arbitražo?

Tisto, kar je marsikoga še najbolj presenetilo, ko je julija Hrvaška objavila zapise o prisluškovanju, ni bila vsebina pogovorov, ampak drznost. Zadnja leta smo se zgražali nad nedostojnimi metodami ameriške agencije NSA, ki je začela pasivno spremljati skoraj ves internetni promet, Hrvaška pa se je Slovenije lotila »aktivno«, natančno, premišljeno, in kot so ugotovili varstvoslovci, z agenti na način, ki smo ga bili vajeni v času hladne vojne. Da so prišli do zapisov pogovorov, so morali, kot da smo leta 1957, nekomu podtakniti prisluškovalno napravo.

Seveda je iz tega nastala nova velika afera. Hrvaška sedaj želi enostransko odstopiti od arbitraže, saj naj bi bili dokumenti sodišča »kontaminirani« z nedovoljenim lobiranjem slovenskega zunanjega ministrstva prek načeloma neodvisnega Sekolca, kot je dejala njihova zunanja ministrica Vesna Pusić. Sekolec in Drenikova sta odstopila, Drenikovo so zaradi nekih drugih razlogov prestavili na drugo ministrstvo, zdaj pa so vse oči uprte v predsednika arbitražnega sodišča – Francoza Gilberta Guillauma, naše upanje.

Le kaj si misli o nas Francoz Gilbert Guillaume, ki naj bi marca 2016 sporočil, kako naprej? Preden je leta 2012 prevzel predsedovanje sodišču, je posredoval v sporu o poteku morske meje med Perujem in Čilom. Slovenija in Hrvaška se že 25 let pričkata o približno sto kvadratnih kilometrih morja, tam je Guillaume razsojal o 38 tisoč kvadratnih kilometrih oceana, bogatega z ribami, ki sta si jih želeli obe državi.

Kot kaže vsebina zapisov prisluškovanj, 85-letni Guillaume, vajen vsega, meni, da je sporno ozemlje med državama ozemlje, »kjer živijo samo komarji in žabe«. Seveda je res, da je spor simboličen. Res pa je tudi, kar je o njem že pred leti dejal hrvaški filozof Željko Puhovski: najhujši so spori o problemih, ki jih ni. Če problema v resnici ni, ga tudi ni mogoče rešiti. To pa je idealno za nacionalistične politike na obeh straneh meje.