52 milijonov evrov
Kdo je pravzaprav kriv za poraz na arbitražnem sodišču? Zgolj odvetniki, ali tudi SDS in drugi, ki so s pobudo za ustavno presojo zamrznili mednarodni sporazum o NEK-u?
Jedrska elektrarna Krško je bila zgrajena leta 1981 na podlagi sporazuma med Hrvaško in Slovenijo. Po razpadu Jugoslavije se državi nista znali dogovoriti, kako upravljati z elektrarno. Na koncu je Slovenija izgubila spor zaradi nedobavljene električne energije.
© Uroš Abram
Slovenska vlada je konec minulega meseca javnost obvestila, da je na mednarodnem arbitražnem sodišču v Washingtonu izgubila spor s Hrvaško glede elektrike, ki ji je ni dobavila med julijem 2002 in aprilom 2003. Iz vlade so sporočili, da mora država Hrvaški plačati 20 milijonov evrov odškodnine z obrestmi, ki znašajo 13 milijonov evrov, poleg tega pa še hrvaške sodne stroške v višini 9,2 milijona evrov. Torej 42 milijonov. A to še ni vse. V tem znesku niso všteti sodni stroški, ki jih je imela Slovenija z britansko odvetniško pisarno Allen & Overy. Ti pa so, predvsem med letoma 2006 in 2009, kot so pojasnili na ministrstvu za infrastrukturo, znašali več kot 8 milijonov. To pomeni, da je Slovenijo celotni spor stal več kot 52 milijonov evrov.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Jedrska elektrarna Krško je bila zgrajena leta 1981 na podlagi sporazuma med Hrvaško in Slovenijo. Po razpadu Jugoslavije se državi nista znali dogovoriti, kako upravljati z elektrarno. Na koncu je Slovenija izgubila spor zaradi nedobavljene električne energije.
© Uroš Abram
Slovenska vlada je konec minulega meseca javnost obvestila, da je na mednarodnem arbitražnem sodišču v Washingtonu izgubila spor s Hrvaško glede elektrike, ki ji je ni dobavila med julijem 2002 in aprilom 2003. Iz vlade so sporočili, da mora država Hrvaški plačati 20 milijonov evrov odškodnine z obrestmi, ki znašajo 13 milijonov evrov, poleg tega pa še hrvaške sodne stroške v višini 9,2 milijona evrov. Torej 42 milijonov. A to še ni vse. V tem znesku niso všteti sodni stroški, ki jih je imela Slovenija z britansko odvetniško pisarno Allen & Overy. Ti pa so, predvsem med letoma 2006 in 2009, kot so pojasnili na ministrstvu za infrastrukturo, znašali več kot 8 milijonov. To pomeni, da je Slovenijo celotni spor stal več kot 52 milijonov evrov.
Kot je znano, je zaplet nastal po podpisu meddržavnega sporazuma s Hrvaško glede Nuklearne elektrarne Krško (NEK) decembra 2000. Od leta 1998 do leta 2000 Slovenija Hrvaški elektrike iz Krškega ni dobavljala. Hrvaške do tedaj ta elektrika niti ni zanimala, ker jo je drugje dobila ceneje. Potem pa so se cene zvišale in sklenjen je bil dogovor s Slovenijo. Po sporazumu bi morala naša država polovico energije iz Krškega pošiljati Hrvaški, vendar se to ni zgodilo, saj se je ratifikacija v slovenskem parlamentu zavlekla.
Junija 2002 je na pobudo takratnega župana občine Krško Franca Bogoviča 31 poslancev SDS, NSi, SLS, Stranke mladih Slovenije in Slovenske nacionalne stranke vložilo zahtevo po presoji ustavnosti meddržavne pogodbe. Predvsem zato, ker sporazum ni jasno določal hrvaške obveznosti do razgradnje jedrske elektrarne oziroma do hranjenja jedrskih odpadkov. »To je bil gnil kompromis, sprejet, kot so mi tedaj razlagali v vladi, v upanju, da bo Slovenija dobila prost dostop do morja,« pravi Bogovič danes.
V skladu s sporazumom bi morala Slovenija elektriko iz NEK Hrvaški dobaviti ne glede na ratifikacijo. To je v parlamentu junija 2002 priznal tudi tedanji državni sekretar za energetiko Robert Golob, zato je Slovenija Hrvaški tudi ponudila elektriko po isti ceni, po kateri jo je od jedrske elektrarne kupovala sama (ELES). A Hrvaška ponujenega ni hotela sprejeti.
S tem, se je zdelo, si je Slovenija ustvarila dobro podlago za reševanje spora pred arbitražnim sodiščem. Ker Hrvaška elektrike ni hotela, jo je naša država potem prodala Italiji. Po ocenah naših virov so državna podjetja, predvsem ELES in Holding Slovenskih elektrarn, tedaj zaslužila dodatnih 34 milijonov evrov. Zakaj je torej sedaj morala Slovenija plačati 52 milijonov evrov, če ničesar ni storila narobe? Kot pravi Golob, je pred arbitražnim sodiščem ubrala napačno taktiko. Trdila je, da Hrvaški ne dolguje ničesar, čeprav je bilo popolnoma jasno, da bi bila poravnava nujna. »Slovenija odvetnikom iz Londona ne bi smela za to ničesar plačati, ker so zadevo popolnoma zavozili. Arbitražno sodišče je bilo ves čas na strani Slovenije, a je ta spregledala ali zavrnila dve ponujeni roki, dva poskusa poravnave po bistveno nižji ceni, kot smo jo plačali na koncu. Slovenija bi se po mojem lahko celo popolnoma izognila plačilu odškodnine, če bi v pravem trenutku predložila obstoječe materialne dokaze. A tega ni storila – takšnega amaterstva že dolgo nisem videl,« razburjeno pravi Golob.
A vse to ne spremeni preprostega dejstva, da so pobudniki ustavne presoje, SDS in njihovi politični sateliti sokrivi za veliko slovensko napako, ki jo moramo sedaj po porazu na arbitražnem sodišču plačati.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.