Andrej Štular, stripar in lutkar

Šolski zvezki so prva stvar, za katero se spomni, da jo je porisal s stripi. Seveda med poukom, popoldne za to ni bilo časa, odraščal je namreč v blokovskem naselju v Kranju, kjer so se z vrstniki pojali zunaj do večera. Tradicijo risanja stripov med poukom pri mladeži opaža tudi danes, kot mentor na delavnicah za osnovnošolce pod okriljem Stripburgerja.

V sedmem razredu ga je začarala tudi fotografija, v srednji šoli pa je že vedel, da so stripi medij, ki mu najbolj leži, saj je z njimi najlažje povedal zgodbo. Ker ni vedel, kaj bi šel študirat, sploh ni šel, rajši je delal, kar mu je prišlo pod roke, v prostem času pa ustvarjal. S potrditvijo, ki so jo prinesle prve stripovske objave, je bil dokončno pečen.

Legendarni reviji Stripburger in njenemu kolektivu Strip Core se je pridružil že zgodaj, na začetku devetdesetih, prek njihovih natečajev za angažirane stripe. Šlo je za obojestransko ljubezen na prvi pogled, ki traja še danes; ves čas ostaja soustvarjalec revije, nikoli pa ni postal član uredništva.

Čeprav pravi, da ga mediji ne zanimajo pretirano, je pred dvema desetletjema začel izrezovati in shranjevati članke iz kronike in črne kronike, ki so ga fascinirali in na katere je naletel povsem naključno. Nekateri članki iz zbirke bizarnih novic – namenoma je izbral takšne, ki niso pisani senzacionalistično, ampak čim bolj faktografsko, suhoparno – so mu služili kot predloge za stripovske pripovedi, polne črnega humorja, ki so lani jeseni izšle v albumu Kronike.

Strip z naslovom Pet let mrtev pred televizorjem o upokojencu Wolfgangu Dirksu iz New Yorka, ki je v fotelju pred prižganim televizorjem dočakal bridki konec in tega ni nihče opazil, dokler čez pet let na njegovem bančnem računu ni zmanjkalo denarja za položnice ter je hišnik prišel potrkat na njegova vrata, je sicer objavil že v svojem prvem stripovskem albumu Lustri. Ti so leta 2000 z vso ekspresivnostjo, nekonvencionalnostjo, eksperimentalnostjo in eklektičnostjo treščili na slovensko stripovsko sceno.

Že v spremni besedi Lustrov je Miha Zadnikar zapisal, da avtor ukinja razliko med stripom, risbo, ilustracijo, vinjeto, kaligrafsko študijo, med skico in dovršenim delom. Njegova radikalnost v likovnem in dramaturškem smislu navdušuje poznavalce in bega tiste, ki radi popredalčkajo. Njegova stalnica so kontrastni grafizem, ekspresivna in eksperimentalna risba, kolažiranje in nasploh raznolikost tehnik in stilov.

Štular je avtor, čigar stripovska ustvarjalnost je tako samosvoja, da se je je med kritiki že prijela posebna oznaka, Štularjevina. Gre za grunt, posestvo, ki ga naseljujejo ekspresivne črno-bele podobe, ki prikazujejo in preizprašujejo vso barvitost in brezbarvnost človeških življenj. Štularjevina je vizualna domovina, v kateri je dovolj prostora za vse, razen za monotonijo.

Kot vizualni samouk je strastno raziskoval umetniške avantgarde, veliko bral, predvsem kratke zgodbe in najrazličnejšo poezijo. Poleg člankov iz črne kronike ima na splošno rad predloge, citate, pesmi, kratke zgodbe, ki jih preseli v stripovski jezik; med drugim je ustripil besede Majakovskega, Tarkovskega, Harmsa, Kosovela, Volariča - Fea, Rozmana Roze, Mazzinija in Möderndorferja.

Glede vsebine ni izbirčen, pravi, še manj glede materiala in orodij. Materialov za svoje ustvarjanje praviloma ne kupuje, ampak jih zbira; po navadi dobi, kar potrebuje, ali uporabi, kar najde. Naenkrat uporablja tri, štiri različne skicirke, ki jih polni z osnutki, skicami, ilustracijami, podobami, citati, besedami. Riše z vsem, kar pušča sled. Svinčnik je po njegovem mnenju najboljše orodje, a je žal problematičen za reprodukcijo.

Rad ima reciklažo. Kranj je kot nekoč močno industrijsko mesto ponujal obilico odpadnih materialov, iz katerih je ustvarjal najrazličnejše tridimenzionalne objekte. Tako je začel ustvarjati lutke in kasneje, v okviru lutkovnega gledališča Nebo, ki ga imata z življenjsko sopotnico Petro Stare, še lutkovne predstave, tako za odrasle kot za otroke, med slednjimi je tudi nagrajena To je Ernest po slikanici Mojce Osojnik. Otrokom je pred leti namenil tudi knjigo šestih stripov, ki kar kličejo po repeteju, z junakinjo deklico Živo in naslovom Živa sem!, po ljudski pripovedki iz Rezije Bežimo, svet se podira! pa je zanje naredil barvito slikanico, v kateri je vse podobe ustvaril iz najdenih predmetov in materialov.

Po eni od rezijanskih pravljic s Petro prav zdaj pripravljata novo predstavo, risarskega orodja pa tako ali tako nikoli ne odloži. V njem tudi nenehno utripa občutek za sočloveka. O človeških migracijah in stiskah beguncev je pisal in risal že v Lustrih, pa leta 2010 v posebni izdaji Stripburgerja Ču ču čaki. Tudi v najnovejši številki revije Stripburger na zadnji strani najdemo njegov razčlovečenim beguncem posvečeni strip z zgovornim naslovom. Hellcome.