Zapovedani optimizem

Medtem ko to berete, je Borut Pahor že pri frizerju, saj gre zvečer v Opero, kjer bo za POP-ovo oddajo Na žaru samovšečno poslušal zbadljivke in žaljivke na svoj račun. Logično, da želi biti vsaj tako lep kot Jan Plestenjak, ki so ga cvrli pred njim. Kot je rekel eden od žarmojstrov Zmago Sagadin za Svet na Kanalu A, »ne pečeš vsak dan pras ... oziroma predsednika države na žaru.«

»Vesel sem.« Tako je svojo novoletno poslanico sodržavljanom na silvestrovo začel Pahor kot predsednik. Takoj je dal vedeti, da so njegova čustva in občutki najpomembnejši. No, seveda čuti tudi to, kar čutijo tisti, ki jim vlada. Pri njih čuti več optimizma in upanja. Čuti zmagovalno miselnost; po njegovem se vse manj ljudi sprašuje, zakaj nečesa ni mogoče storiti, vse več pa, kako je to mogoče storiti. Paulo Coelho in Louise Hay si otirata solze sreče. Konec govora, ta je bil šele motivacijski, kot na kakšni športni tekmi! »Zdaj ne smemo odnehati. Gremo naprej. Srečno, Slovenija!«

Ure so se po tem še bolj zagnano vrtele proti polnoči, tako kot gledalci prvega programa nacionalne televizije, ki so zadnje ure in minute do novega leta odštevali ob narodnozabavnih vižah oddaje Slovenski pozdrav, preoblečene v Silvestrski pozdrav. S posnetkom koncerta Tanje Žagar so nato na nacionalni televiziji začeli leto, ki so ga sami razglasili za leto kulture. Ne se hecat’.

Novoletno poslanico premiera Mira Cerarja so na tretjem programu nacionalke sicer predvajali že za božič, ampak ker tretjega nihče ne gleda, so jo lahko tudi na prvi dan novega leta na prvem.

»Za nami je leto, v katerem smo pretežno pustili za seboj krizno obdobje,« je svoj motivacijski nagovor začel Cerar. V dokaz je trosil ukrepe, kazalce in številke, na katere naj bi bili ponosni in zaradi katerih naj bi se počutili, kot da smo na zeleni veji. A novim izzivom ne bomo kos, če ne bomo bolj pozitivno naravnani, je žugal. »Ali se sploh zavedamo, v kako prijetnem delu sveta živimo?« Čisto na koncu nam je zaželel čim več optimizma. Očitno ga bomo potrebovali.

Kamere so oba predsednika spremljale tudi prvega januarja. Pahor je v porodnišnici obiskal prvega letošnjega novorojenca v prestolnici, ki se ni dal motiti in je obisk prespal, Cerar pa je v svoji skoraj zlati bundi trepljal policaje, vojake, reševalce, predstavnike civilne zaščite in drugih organizacij ter prostovoljce v centrih za begunce v Šentilju in nato še v Dobovi. Ko je odhajal, je v center pripeljal avtobus, poln beguncev. Cerar jim ni niti pomahal. S svojim obiskom je istega dne požegnal še novo novomeško urgenco, se pofočkal pri vojakih v letalski bazi na Brniku in gasilcih v Kranju.

Država je obdana z mesarsko žico, ki naj bi nas branila pred ljudmi v stiski in katere ujetniki smo vsi, saj tudi proti nam srši svoja rezila, družba diskriminira istospolno usmerjene, narod je razklan, predsednika pa s svojimi afirmacijami slikata realnost kot barvite knjige Jehovovih prič. Slovenija gre naprej, a v vzvratni prestavi in miže.