Nedotakljivi

Kako ironično, da od tega dolgega, 20-letnega sklicevanja na človekove pravice nimajo koristi »tisti revčki, ki bi moral profitirati, ker govorimo o pravicah človeka«, je pred petimi leti, na enem od posvetov resignirano vzkliknil Boštjan M. Zupančič, slovenski sodnik na strasbourškem sodišču za človekove pravice, »ampak tiste barabe, ki so zato odlično plačale dobre advokate«. V Sloveniji, ki se je osamosvojila tudi s pomočjo znanega odbora za človekove pravice, pod vodstvom Igorja Bavčarja, poznejšega »tajkuna«, naj bi si nova elita sistem priredila, prevarala ljudi, pokradla bivšo državno lastnino in si skozi tranzicijo ustvarila vzporedni pravni sistem – svoja pravila za svoje privilegije. Novi, visoki pravni standardi naj bi koristili zgolj enim.

Kar je tedaj dejal Zupančič, so mislili mnogi. To je bil čas, ki so ga zaznamovali menedžerski prevzemi, med katerimi sta bila najbolj razvpita tista, ki sta ju izvedla Boško Šrot in Igor Bavčar. V javnosti so bile razmere napete. Zaradi srda ljudi so postali mnogi nujno potrebni ukrepi ob začetku krize, ki so jih izvedle druge evropske države – recimo hitra dokapitalizacija bank –, politično nemogoči. V zraku je bila napoved vstaj. In slovensko pravosodje se je zdrznilo. Končno se je začelo ukvarjati z najhujšimi oblikami gospodarskega kriminala. Ustanovljena sta bila Nacionalni preiskovalni urad (NPU) in specializirano tožilstvo. Protikorupcijska komisija pa je z Goranom Klemenčičem na čelu postala najpopularnejša institucija v državi. Začele so se vrstiti mnoge odmevne preiskave, s sporočilom, da nedotakljivih v Sloveniji več ni.

Še leta 2010 so recimo strokovnjaki Sveta Evrope (MONEYVAL) Slovenijo opozarjali, da se tukaj pri pregonu najtežjih oblik kriminala v sodni praksi zahteva zelo »visoka stopnja dokazov«, zaradi česar je osumljence »tako rekoč nemogoče obsoditi«. V Sloveniji naj bi obstajala »nepripravljenost sklepati iz dejstev in okoliščin«, so zapisali. V dvajsetih letih, recimo, država ni obsodila niti enega zaradi pranja denarja. A po letu 2010 je prišlo do premika. Število finančnih preiskav se je povečalo za 500 odstotkov. Če jih je policija na podlagi tožilskih usmeritev med letoma 2005 in 2010 opravila v povprečju zgolj 70 na leto, jih je v letih za tem opravila v povprečju kar 300. Skoraj vsak dan eno. Tranzicijskim profiterjem, »barabam z odlično plačanimi odvetniki«, je končno odklenkalo.

Tranzicijskim profiterjem, »barabam z odlično plačanimi odvetniki«, je končno odklenkalo. Smo mislili. Dokler niso lani najpomembnejše sodbe iz omenjenega obdobja začele padati kot domine.

Janša, Bavčar, Janković

Tako je vsaj kazalo. Dokler niso v letu 2015 začele najpomembnejše sodbe iz omenjenega obdobja padati kot domine. Sprva je aprila padla Patria. Ustavno sodišče je tankočutno razsodilo, da mora pravosodje pri korupcijskih kaznivih dejanjih natančno »konkretizirati« hkrati dajanje kot tudi sprejemanje npr. (obljube) podkupnine v konkretnem primeru. Zgolj za ilustracijo, kaj to pomeni: Kot je znano, so kriminalisti na računalniku Ivana Črnkoviča našli formulo, kako naj bi si vpleteni delili dobiček od posla s Patrio med seboj in med stranko SDS. A če si kdo misli, da je načrt delitve podkupnine dovolj konkreten dokaz, se moti. V tem primeru, je sklenilo ustavno sodišče, je formula delitve provizije kvečjemu izražen »namen« – namen, kako si razdeliti provizijo. Namen pa še ni »izražena obljuba«, so bili natančni ustavni sodniki …

Potem je septembra padla sodba proti Igorju Bavčarju in njegovemu svetovalcu Kristjanu Sušinskemu. V tem primeru je sodbo razveljavilo vrhovno sodišče in jo vrnilo na prvo stopnjo. Za menedžerskim prevzemom s preprodajo delnic Istrabenza je Bavčar zaslužil 21 milijonov evrov in bil zato obsojen na sedem let zapora, njegov odvetnik Marko Bošnjak pa zdaj pričakuje oprostitev in na podlagi primera Patria govori o tem, da v njegovi zadevi zakonski znaki kaznivega dejanja »niso bili konkretizirani«. Bavčar ni prestal niti dneva zaporne kazni, saj so zdravniška potrdila dokazovala, da je preveč bolan. Ko bi moral prav zares v zapor, je odšel na operacijo srca. Zdaj ko je sodba razveljavljena, je spet zdrav. Morda je tudi njemu pomagalo bolj aktivno politično udejstvovanje na srečanjih in zborih stranke SDS v zadnjih letih.

Šrot sicer v zaporu še prestaja svojo pet let in deset mesecev dolgo kazen, a tudi njegov odvetnik pričakuje, da bodo ustavni sodniki v skladu z novo prakso sodišč tudi njega oprostili. Ocenjuje, da so v primeru Šrot sodišča posegla »v pravico do svobodne gospodarske pobude«. Ker kar so počeli pred leti osovraženi tajkuni, naj bi bil pač kapitalizem, ki smo ga sprejeli. In potem je tukaj še ljubljanski župan Zoran Janković, ki je svoj politični kapital zbral tudi v tistem obdobju, zaradi upiranja Janši. Minuli mesec se je znašel v še eni, novi policijski preiskavi – težko je že prešteti, kateri po vrsti. Številka je že blizu 30. V zadnjem primeru naj bi mu kriminalisti prisluškovali, ga zasledovali vse od leta 2012. A očitno še vedno ni dovolj konkretnih dokazov za hitro aretacijo, ki so je bili deležni drugi, nižji po političnem rangu.

Vrnitev nedotakljivih

Še nedavno je kazalo, da je eliti odklenkalo. Da v Sloveniji ni nedotakljivih. A je pred nekaj dnevi, konec decembra, celo prvi mož specializiranega državnega tožilstva Harij Furlan javno spregovoril o novih razmerah, v katerih so se tožilci znašli po odmevnih odločitvah ustavnega sodišča. Najpomembnejša je bila seveda Patria. Že aprila lani je vrhovno sodišče opozorilo, da se je ustavno sodišče v primeru Patria odločilo »za drugačno, novo interpretacijo nekaterih zahtevnih strokovnih vprašanj in standardov…«, kar naj bi »v prihodnosti prav gotovo bistveno vplivalo na pregonljivost korupcijskih kaznivih dejanj«. Medtem ko so Janševi apologeti, kot sta tožilka Barbara Brezigar ali aktualni predsednik ustavnega sodišča Miroslav Mozetič, trdili, da ustavno sodišče ni otežilo boja proti organiziranemu kriminalu, sedaj specializirano sodišče v praksi ugotavlja ravno nasprotno.

»Dokazni standardi se zvišujejo,« se je Furlan pritožil v zadnjem intervjuju za Delo. Kaj to pomeni? S specializiranega tožilstva odgovarjajo, da naj bi naraščal vtis o neenaki obravnavi posameznikov pred sodišči. In sicer zato, ker naj bi se sodna praksa v Sloveniji oblikovala »na odmevnih zadevah, kjer sodišča sodijo predstavnikom posameznih elit, in ne na zadevah, kjer sodišča odločajo o krivdi povprečnega človeka«. Posamezniki elit pa si lahko najamejo najboljše odvetnike in »plačajo sebi ustrezna strokovna mnenja« ali si s svojimi »povezavami ustvarijo tudi naklonjeno medijsko poročanje«, so odgovorili. Na specializiranem tožilstvu menijo, da je uspelo vplivnim posameznikom s svojimi odvetniki v zadnjih letih preoblikovati sodno prakso. Niso edini. Vtisa, da so nekateri vplivni posamezniki danes v Sloveniji močnejši od zakona, nimajo le oni. Imajo ga celo policisti.

Ko je prejšnji mesec preiskovalna sodnica Deša Cener odredila hišno preiskavo na sedežu stranke SDS, zaradi suma, da je pri ustanavljanju slabe banke (DUTB) prišlo do »pridobitve velike premoženjske koristi«, se je bolj kot utemeljeno osumljeni poslanec SDS Andrej Šircelj na udaru znašla kriminalistična policija. Janez Janša je prosto govoril o policijskih lažeh, preiskavo je označil za ukrep, »ki se ga ne bi spomnil niti Lukašenko v Belorusiji«, komisija za nadzor nad obveščevalnimi službami (KNOVS), ki jo vodi poslanec SDS Branko Grims, pa je še isti dan opravila nadzor na NPU. Glavna zgodba v javnosti je hitro postala policija, ki naj bi pod vodstvom »SMC« zlorabljala položaj. »Ta spekter očitkov je že stalnica,« je odgovoril generalni direktor policije Marjan Fank, ki je dodal, da bi moralo »Slovenijo skrbeti, če bi se občutek nekaterih, da so nedotakljivi, udejanjil tudi v realnem življenju – to, mislim, bi predstavljalo veliko nevarnost«.

Fank seveda ni smel reči, da nekateri v Sloveniji že so nedotakljivi. A nekateri podatki vendarle kažejo, da postajajo kriminalisti vse bolj »utrujeni«. Prav v letu 2015 je prvič prišlo do upada finančnih preiskav. Kot so nam pojasnili iz policije, je bilo v prvi polovici leta 2015, v primerjavi s prvim polletjem 2014, zaključenih pet odstotkov manj finančnih preiskav, za kar tretjino pa naj bi se zmanjšalo število oseb, ki so bile v teh preiskavah obravnavane. Morda res zato, ker je v tokratnem trenutku visoke gospodarske rasti kriminala manj? »Sama na ta razvoj gledam s pesimizmom,« pravi nekdanja tožilka, avtorica obtožnega predloga v zadevi Patria Branka Zobec Hrastar. »Vsekakor so se z odločbami ustavnega sodišča standardi zvišali. Toda korupcije ni mogoče enačiti z npr. kaznivim dejanjem tatvine, ker so korupcijska kazniva dejanja posebno sofisticiranih oblik. Zato pa, če bomo dosledno upoštevali odločitev ustavnega sodišča v zadevi Patria, po moji oceni korupcije več ne bomo preganjali,« odgovarja.

Direktor policije Marjan Fank seveda ne sme reči, da so nekateri v Sloveniji nedotakljivi. A podatki kažejo, da postajajo kriminalisti vse bolj »utrujeni«. V letu 2015 je prvič prišlo do upada finančnih preiskav.

Kapitulacija pred elito

Poleg tega je vse večje tudi tveganje, da se tožilci, zaradi osebnih diskretizacij in političnih pritiskov, ne bodo več hoteli lotevati najtežjih primerov. Prav Hrastarjeva je bila deležna najhujših oblik pritiska, zaradi česar je leta 2011 tudi zapustila tožilsko funkcijo z besedami: »Odhajam zato, ker v državi, ki ne zna ali noče zaščititi lastnih funkcionarjev, funkcije državne tožilke ne želim več opravljati.« Sedaj, decembra, so napadi nanjo dobili epilog na sodišču. Presenetljivo – Janša in njegov odvetnik Franci Matoz sta bila oproščena krive ovadbe, ki sta jo vložila zoper Hrastarjevo, češ da je zoper Janšo vložila izmišljen in ponarejen dokument. Matoz pa je za izjavo, da so vsi dokazi v obtožnem predlogu zgolj »plod njene domišljije«, dobil le opozorilo – kazen 4400 evrov mora plačati le v primeru ponovitve dejanja v naslednjem letu.

Na naše vprašanje, kaj dejansko pomenijo za sodno vejo oblasti zadnje odločitve ustavnega sodišča, recimo v primeru Patria, predsednik vrhovnega sodišča Branko Masleša odgovarja na splošno, že skoraj spravljivo. Pravi, da bi moral kazenski postopek teči tako, »da zagotavlja sprejemljivo ravnovesje med potrebo po varovanju družbe pred kriminalom in s tem povezanim ločevanjem krivih od nedolžnih na eni strani ter potrebo po varovanju človekovih pravic na drugi strani«. Sodišče, ki išče resnico, razlaga Masleša, mora seveda paziti na spoštovanje človekovega dostojanstva, zasebnosti in človekovih pravic nasploh. A pretirano nihanje v eno ali v drugo stran lahko pripelje do postopka, ki je »bodisi nepošten bodisi z vidika varovanja družbe pred kriminaliteto nefunkcionalen«.

Kaže, da se je slovensko pravosodje z zadnjo sodno prakso, ki so jo po oceni tožilstva pomagali oblikovati odvetniki vplivnih in bogatih, znašla v postopkih, ki so, če ponovimo besede Branka Masleše, z »vidika varovanja družbe nefunkcionalni«. Poglejmo zadnji primer: hišna preiskava pri Andreju Širclju, poslancu SDS. Tožilci sumijo, da je Šircelj, kot nekdanji glavni neizvršni direktor DUTB, pri ustanavljanju slabe banke pomagal »pridobiti veliko premoženjsko korist«. Uradni dokumenti, na primer o izbiri svetovalcev in imenovanju glavnega izvršnega direktorja slabe banke Šveda Torbjörna Månssona, so bili napisani za nazaj. Svetovalne pogodbe, za katere je bil v slabi banki odgovoren Šircelj, naj bi bile »zgolj kulise za izčrpavanje premoženja republike Slovenije«, piše v odredbi za hišno preiskavo. Ne samo, da ne obstajajo dokazi o opravljenem delu, ki je skupaj stalo več kot 2,7 milijona evrov, ampak so si bile pogodbe po »vsebini opravljenih storitev med seboj v bistvenem podobne«. To je ugotovilo tudi računsko sodišče.

Ustanovitev DUTB, ki upravlja nekaj milijard premoženja, bi morala seveda biti brez najmanjšega madeža. Policija pa sedaj išče »dokaze, iz katerih bo razvidna delitev premoženjske koristi« iz omenjenih svetovalnih pogodb, in dokaze o porabi denarja, »ki so jih porabili osumljenci in njihovi družinski člani, v povezavi z navedenimi pravnimi in fizičnimi osebami oz. v povezavi z drugimi pravnimi in fizičnimi osebami«, kot piše v odredbi preiskovalne sodnice. Že po tem, kar je znano sedaj, smo lahko jezni in razočarani. Vemo, da je bila ustanovitev DUTB rop stoletja. A da bo do takšnega sklepa kadarkoli prišlo sodišče, je po odločbi ustavnega sodišča v zadevi Patria skrajno neverjetno. Zelo verjetno bo tudi v tem primeru ostalo pri interpretaciji predstavnikov stranke SDS, da želi policija zgolj diskreditirati stranko, Širclja in ustanavljanje DUTB. Ali pa se bo proces nekje ustavil ali zastaral v zmedi debat med najboljšimi pravnimi strokovnjaki o vprašanju, ali je izraženi namen dati obljubo že dana obljuba.

V SDS so se ves čas zavzemali za povečanje represije v družbi. Za ostrejše kazni, za strožje kaznovanje, za ostrejšo politiko tožilstva. Razen ko je šlo za njihovega predsednika.

Shizofrena kaznovalna politika

Zaradi velikega nezadovoljstva javnosti nad inflacijo nekaznovanih menedžerskih prevzemov je v Sloveniji pred leti vzniknilo več idej in debat o poostritvi kaznovalne politike. Predvsem v SDS so se tedaj kot prvi zavzemali za povečanje represije v družbi, za ostrejše kazni, strožje kaznovanje, za uvedbo obrnjenega dokaznega bremena, za ostrejšo politiko tožilstva in za zmanjševanje pomena domneve nedolžnosti. Svet za kaznovalno pravo se je tedaj tem idejam uprl. Ena največjih avtoritet v tem organu, Ljubo Bavcon, je tedaj, leta 2010, opozoril, da vidi v teh zamislih »prodiranje učinkovitostnega in retributivno-represivnega pogleda na svet, ki je postal v zadnjem desetletju pravzaprav že filozofija in oficialna kriminalitetna politika Zahoda in EU«. Bavcon je svaril pred ponovitvijo zgodovine: visoki standardi varovanja človekovih pravic, kot je domneva nedolžnosti, naj bi bili v Sloveniji ogroženi.

S svojimi opozorili Bavcon ni uspel. Z mnogimi ukrepi, vse do reforme kazenskega postopka, je po tem času slovenska kaznovalna politika postala »učinkovitejša«. A vse to, kar so v SDS zahtevali za preostale, so zamolčali v primeru svojega predsednika. Tukaj so morala veljati najvišja procesna jamstva, najvišji standardi varstva pravic. Ko je šlo za izbrisane, so v SDS naredili vse, da se odločba ustavnega sodišča ni uresničila. Ko je šlo za njihovega predsednika, človekovih pravic ni zmanjkalo. Vse to je očitno vodilo v stanje, kakršno je danes: v dvotirno kaznovalno politiko. Na politiko kaznovanja navadnih občanov, ki v mnogih primerih niti več nimajo pravice do pritožbe ali do sojenja. In na politiko kaznovanja elite, ki edina uživa zgodovinsko pridobljene visoke standarde varovanja človekovih pravic. Na specializiranem tožilstvu in na policiji imajo seveda prav, da se spet krepi občutek neenake obravnave. Kam to vodi, smo videli pri vstajah konec leta 2012.