Napad na ministrico, drugič

Medicinski tehnik Vili Brus dela v bolnišnici v Šempetru pri Novi Gorici, tako kot anesteziolog Konrad Kuštrin, predsednik sindikata zdravnikov Fides. Brus je po političnem prepričanju veliko bolj na levi kot Kuštrin in ima tudi jasna stališča do zdravstvenega sistema. »Javno in zasebno zdravstvo morata biti strogo ločena,« je povedal v torek po telefonu, »o tem sva se s Kuštrinom že večkrat skregala.«

Njuno načelno nestrinjanje je omenil, da bi pokazal, kako napačno so mediji brali javno pismo, pod katero se je v nedeljo podpisal skupaj s še dvema predstavnikoma civilne iniciative medicinskih sester in tehnikov ter Klemnom Markešem, predsednikom Strokovnega združenja izvajalcev zdravstvene in babiške nege. Mediji so poročali, da so se organizacije, ki predstavljajo medicinske sestre, pridružile boju zoper ministrico za zdravje Milojko Celarc Kolar, ki so ga sredi decembra začele organizacije, ki predstavljajo zdravnike.

»Ne, ne, ne,« odgovarja Brus, »to nima nobene povezave. Zgolj časovno je sovpadlo.«

Če je to res, so se v pismu zmotili, saj v njem na začetku piše: »V civilni iniciativi medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov se pridružujemo legitimni zahtevi zdravniških organizacij po odstopu ministrice za zdravje Milojke Celarc Kolar.« Na koncu pa: »Rezultat nedavno izvedene ankete med izvajalci zdravstvene in babiške nege Slovenije je jasno pokazal, da 96 odstotkov sodelujočih v anketi ne podpira dela ministrice.«

Čeprav to ne bo pojasnilo neskladja z Brusovimi izjavami, je res, da je v pismu zahteva za ministričin odstop utemeljena drugače, kot jo utemeljujejo predstavniki zdravnikov. Medtem ko Kuštrina in vodje drugih zdravniških organizacij moti, da ministrica ne želi upoštevati njihovih predlogov pri reformi zdravstva, organizaciji medicinskih sester reforme ne omenjata.

Za njiju je bistveno, da jim ministrica »noče prisluhniti«, ampak posluša zgolj tiste, ki naj bi želeli srednješolsko izobražene medicinske sestre in babice »degradirati na stopnjo nekakšnih pomočnikov diplomiranim medicinskim sestram«. Brus trdi, da bodo zaradi tega nastali veliki problemi, med drugim zato, ker so po njegovih opažanjih »srednje šole zelo kakovostne, diplomirane medicinske sestre pa so po šolanju nepripravljene za delo in se morajo začeti učiti od začetka«.

V strateškem svetu za zdravstveno in babiško nego sicer res ni nikogar iz civilne iniciative, saj ta formalnopravno sploh ne obstaja, zato pa v svetu sedita Klemen Markeš in Slavica Mencinger iz strokovnega združenja. Glede drugih Brusovih navedb pa je še bolj vprašljivo, ali so res lahko podlaga za ministričin odstop.

Ko so mediji pred dnevi poročali, da tudi medicinske sestre zahtevajo odstop ministrice, je šlo za podobno zgodbo kot sredi decembra, ko naj bi se zahtevi pridružili »bolniki«.

Za razumevanje zadnjega poziva k odstopu ministrice je treba vedeti, da velika večina medicinskih sester ministrico podpira. »Imamo zelo podobna stališča. Zavedamo se pomena javnega zdravstva in enakovredne obravnave slehernega pacienta,« pravi predsednica Zbornice zdravstvene in babiške nege Darinka Klemenc.

V Sloveniji je okoli osemnajst tisoč medicinskih sester, tehnikov in babic in okoli petnnajst tisoč jih je članov zbornice. »Strokovno združenje ima 27 članov,« je v ponedeljek dejala Darinka Klemenc, »anketo, o kateri govorijo, so izvedli s 33 odgovori.«

Predsednik strokovnega združenja Klemen Markeš je potrdil, da so anketo izvedli tako, da so prek spletnega komunikacijskega omrežja Facebook vprašali »Ali podpirate ministrico?«. Koliko oseb je odgovorilo, ni vedel povedati, saj je dejal, da »tega podatka nimam pred sabo«. Glede števila članov združenja je dejal, da je to skrivnost. »Civilna iniciativa ima mnogo več članov,« je pojasnil »združenje smo ustanovili zgolj zato, da bi nas vzeli bolj resno.« Vilko Brus je dejal, da civilna iniciativa »nima formalnega članstva«.

Civilna iniciativa je začela delovati pred sedmimi leti. Ko so leta 2012 isti ljudje ustanovili strokovno združenje, so to storili na pobudo takratnega ministra za zdravje v vladi Janeza Janše, sicer zdravnika Tomaža Gantarja. Ker ga je predlagal Desus, je minister ostal tudi v vladi Alenke Bratušek, a jo je kmalu zapustil, ker mu koalicija ni dovolila izpeljati sprememb v korist zasebnih zavarovalnic.

V malo manj kot dveletnem mandatu se je Gantar tudi vneto boril proti zbornici, ki jo vodi Darinka Klemenc. Njegov zaveznik v tem boju je bilo ‘alternativno’ strokovno združenje, ki ga vodi Klemen Markeš.

Bolniki iz Medicorja

Zahteva za ministričin odstop, ki sta jo v nedeljo podpisala Markeš in Brus, verjetno ni zgolj po naključju sovpadla z aktivnostmi zdravniških organizacij. Verjetno je zgodba zelo podobna kot pri poročanju medijev, da poleg zdravnikov k odstopu ministrico pozivajo tudi bolniki.

Take naslove smo brali sredi decembra, po dogodku Društva za zdravje naroda, pri čemer mediji niso omenili, da je društvo dogodek organiziralo skupaj z zdravniško zbornico v njeni marmorni palači na Dunajski cesti v Ljubljani. In nihče ni omenil, da so vsi predstavniki društva za zdravje naroda tako ali drugače povezani z zasebno izolsko kliniko Medicor, bodisi kot lastniki, bodisi kot sodelavci, bodisi kot nekdanji pacienti.

Medicor vodi Metka Zorc, ki je bila predsednica zdravstvenega sveta, ko je bil minister Tomaž Gantar. Ta je je zdaj predsednik parlamentarnega odbora za zdravstvo in eden od podpornikov zdravniških organizacij in v bolnike preoblečenih zasebnih zdravnikov. Med podporniki so tudi neoliberalna stranka Nova Slovenija ter številni mediji, predvsem Delo.

Metka Zorc kot predstavnica Društva za zdravje naroda zdaj vladi sporoča predvsem, naj ne pusti Milojki Celarc Kolar izvesti reforme, ampak naj raje uporabi predloge, ki so jih pripravile zdravniške organizacije.

Najdlje so si verjetno pri vprašanju zdravstvenega zavarovanja. Milojka Celarc Kolar napoveduje zmanjšanje vloge zasebnih zavarovalnic, ki zdaj služijo z dopolnilnim zavarovanjem. V nasprotju z obveznim zavarovanjem, ki ga plačujemo progresivno iz bruto plač, dopolnilno zavarovanje, čeprav je prav tako nujno, plačujemo vsi enako, približno 28 evrov na mesec.

Najboljša rešitev za večino zavarovancev bi bila, če bi dopolnilno zavarovanje ukinili in bi se progresivno povečalo obvezno zavarovanje. Tako bi lahko večina za zdravstveno zavarovanje plačevala manj kot sedaj, a bi se denarja skupno vseeno zbralo več.

»Če s spremembo sistema zdravstvenega zavarovanja lahko za neposredne stroške zdravljenja namenimo dodatnih 50 milijonov, kot jih sedaj porabijo za obratovalne stroške zavarovalnice, zakaj tega ne bi storili,« sprašuje ministrica. Še ena možnost, ki jo omenja, je ‘kadilski evro’ oziroma neposredno financiranje zdravstva z dajatvami na nezdrave izdelke.

Take predloge Metka Zorc označuje kot »nerealne«, predsednik zdravniške zbornice Andrej Možina pa kot »utopične«. Namesto tega ponujata reformo, ki so jo zdravniške organizacije prvič predstavile februarja 2014.

Iz tega predloga izhaja, da bi bil lahko vsak zdravnik lahko zasebnik, javna zavarovalnica pa bi mu morala plačati vsako opravljeno storitev. Nujnejše storitve bi plačala v celoti, manj nujne pa do višine »standardizirane cene«. Razliko med »standardizirano ceno« in celotno ceno storitve bi plačal vsak pacient iz žepa ali prek zasebne zavarovalnice, s katero bi imel sklenjeno zavarovanje.

Kakšna bi bila ta standardizirana cena storitve, iz predloga zdravniških organizacij ni jasno. Zagotovo bi bila precej nižja od celotne cene storitve. Zdravniške organizacije si namreč želijo, da bi državljani za zdravstvo vsako leto namenili nekaj sto milijonov več kot zdaj in da bi ves dodaten denar prišel iz zasebnih virov, torej iz žepa pacientov ali prek zasebnih zavarovanj.

Tisti, ki trdijo, da je napovedana reforma utopična, namesto nje predlagajo sistem, ki bi koristil zasebnim zdravnikom, zasebnim zavarovalnicam in bogatim pacientom.

Zagovorniki svobodnega trga

Ta sistem je za zdravniške organizacije privlačen, ker bi v njem zdravniki postavljali ceno storitev zasebnim zavarovalnicam. Zavarovalnice bi potem ljudem po različnih cenah prodajale različne pakete, torej različne nabore storitev ali storitve različne kakovosti. Da to pomeni neenakost, ni treba posebej poudarjati. Vemo, da že zdaj lahko prej do zdravnika pridejo tisti, ki lahko storitev plačajo iz svojega žepa ali imajo sklenjeno dodatno zasebno zavarovanje, ki krije samoplačniške storitve.

V zadnjih tednih zdravniške organizacije svoje težnje zagovarjajo predvsem z izpostavljanjem pravice do svobodne gospodarske pobude. »V času, ko lahko praktično vsak Slovenec ustanavlja d. o. o. vsakih pet minut, ga recimo zdravnik na primarni ravni ne bi mogel,« je v pismu, ki ga je objavila Mladina, zapisal splošni zdravnik in koncesionar Miro Lasbacher, predstavnik zdravniškega sindikata Praktik.um.

Zdravniške organizacije ne govorijo o pravi svobodni gospodarski pobudi, ampak o svobodi koncesionarjev, ki jo ministrica res želi omejiti. Tako da se koncesije ne bi podeljevale na željo zdravnika, temveč zgolj ko bi bile potrebne za dopolnitev dela javnih zavodov.

Razumljivo je, da koncesionarji temu nasprotujejo. Možnost, da zdravnik dela kot čisti zasebnik, v Sloveniji ni zelo vabljiva, saj ni toliko bogatih ljudi, da bi se splačalo ponujati zdravstvene storitve zgolj samoplačniško. Biti zasebnik koncesionar je veliko bolj dobičkonosno, saj potem plačila iz žepov pacientov pomenijo dodatek ob stabilnem javnem financiranju.

Vendar če so zahteve razumljive, še ne pomeni, da so tudi v interesu drugih.

»Kadarkoli ima kdo dileme glede tega, kakšno naj bo zdravstvo, svetujem, naj gre pogledat v Italijo,« pravi Vilko Brus. »Tam imajo zelo skromno javno zdravstvo in zelo razkošno zasebno zdravstvo za tiste, ki si ga lahko privoščijo. Bi imeli to raje kot sistem, ki smo ga imeli včasih, ko smo imeli vsi enak dostop do storitev?«

Če bi upošteval lasten nasvet, verjetno v nedeljo ne bi podpisal pisma, v katerem podpira zahteve zdravniških organizacij.