Miljenko Jergović

»S padcem Berlinskega zidu ni prišla svoboda, prišli sta konzumacija in neumnost«

Miljenko Jergović je eden najproduktivnejših hrvaških piscev in najprepoznavnejših hrvaških družbenokritičnih kolumnistov, čeprav vztraja pri tem, da ni Hrvat. Rojeni Sarajevčan si je prepoznavnost pridobil s kratkoproznim prvencem vojnih zgodb, ki sliši na ime Sarajevski Marlboro, od nedavnega pa nam je v slovenščini na voljo tudi zbirka njegovih zapiskov s poti, Levijeva tkalnica svile. Je prevelik cinik, da bi bil jugonostalgik, vsemu navkljub pa odkrito priznava, da je šlo od padca Berlinskega zidu do danes z vsemi nami samo strmo navzdol. Pred vami je družbeni pomenek, časi so preveč kritični, da bi kaj dosti razpravljala o literaturi.

Kakšno leto je za vami?

Zasebno je bilo to odlično leto. Nisem bil bolan, nisem bil pretirano jezen, imel sem dovolj denarja, s prijatelji je bilo vse v redu. Bilo je mirno leto in nič ne bi imel proti, če bi bilo prihodnje enako. Na lokalni ravni, kot se temu reče, torej na ravni Republike Hrvaške, je bilo to eno v nizu zmerno slabih oziroma katastrofalnih let. Eno tistih, v katerih je družba dodatno propadala, pri čemer velja pripomniti, da naše družbe propadajo že zadnjih dvajset let. Tako globoko smo padli, da sploh ni nikogar več, s komer bi se lahko primerjali. Hrvaška je imela lani na primer najnižji proračun za kulturo v Evropi, 0,47 odstotka. Ne v Evropski uniji, v Evropi nasploh. Na Kosovu, recimo, je proračun za kulturo en odstotek, kar je še enkrat več kot pri nas. Še hujše pa je bilo to leto na tako imenovani globalni, evropsko-svetovni ravni. Vse je dajalo vtis nekakšne polapokalipse. Pred očmi smo imeli prizore iz Stare zaveze. Prizori ljudi iz Sirije, Iraka, Afganistana, bežečih proti Evropi, ki smo jih gledali na televiziji, so bili videti kot ilustracije iz Biblije. In kar je bilo pri vsem skupaj najneverjetneje, je, da so bili za to vrsto prizorov trpljenja najmanj občutljivi tisti, ki bi morali biti po definiciji svojega svetovnega nazora najobčutljivejši. Veliki verniki, cerkveni dostojanstveniki, tisti, ki Biblijo pogosto prebirajo. Ljudje, ki so dojemljivi za to vrsto mitologije.

In zakaj mislite, da je tako? Zakaj v vernikih ni več Kristusa?

Glede na to, da nisem teolog, to ni najboljše vprašanje zame, a predpostavljam, da je tako zato, ker vsi skupaj pravzaprav ne verujejo v boga. Religijske formule uporabljajo, da bi živeli bolje in laže. Kajti če bi verovali v tistega svojega krščanskega boga, ki je Dobro, bi vsak k sebi vzel po nekaj sirskih beguncev. In naši in vaši župniki bi poslušali papeža Frančiška, ki je vsaki župniji naložil, da mora sprejeti najmanj eno sirsko družino, ne glede na njeno veroizpoved. Tega na Hrvaškem ni storil niti en župnik. Sumim pa, da so bili v Sloveniji tozadevno strašno razpoloženi.

A ne gre samo za vernike in cerkvene dostojanstvenike. Videti je, kot da je naša regija večinsko neempatično razpoložena do beguncev, čeprav je bila vojna na Balkanu s stališča zgodovine predvčerajšnjim. Zakaj mislite, da smo tako hitro pozabili, kaj pomeni vojna, kaj pomeni biti begunec?

Tu gre za širši kontingent čustev, odzivov in podobnega. Veste, kaj je najzanimivejše? Ne le da ljudje na Hrvaškem, ki so doživeli ne zelo veliko, a zelo intenzivno vojno, niti ljudje v Bosni in Hercegovini, ki so doživeli res veliko vojno, niti ljudje v Sloveniji, ki so doživeli miniaturno vojno, ne zmorejo povezati svoje usode in svojega trpljenja s trpljenjem ljudi z Bližnjega in Srednjega vzhoda, celo ljudje, ki so kot begunci prišli iz Bosne in Hercegovine v Nemčijo ali Švico in tam ostali dvajset let, ne kažejo do sirskih beguncev nobenega razumevanja.

Ker vsi trepetajo za svoj gastarbajterski položaj?

Delno zato, delno pa tudi zato, ker smo južno od Avstrije vsi skupaj nagnjeni k temu, da smo v svojih tranzicijah, zasebnih in družbenih in kolektivnih, od Zahoda sprejeli izključno najslabše. Najhujše vedenje, čustva, brezčutnost, hladnost, odsotnost empatije. Vse, kar smo imeli pred obdobjem naših vojn in naših izgnanstev – mednarodno solidarnost, enakost med ljudmi in podobno, smo odvrgli kot nepotrebno breme socializma.

Kar je bilo pri vsem skupaj najneverjetneje, je, da so bili za to vrsto prizorov trpljenja najmanj občutljivi tisti, ki bi morali biti najbolj občutljivi. Veliki verniki, cerkveni dostojanstveniki, tisti, ki Biblijo pogosto prebirajo. Ljudje, ki so dojemljivi za to vrsto mitologije.

Zakaj je socializem v rajnki Jugoslaviji tako žalostno propadel? Zakaj je rajnka Jugoslavija tako žalostno propadla?

Iz zelo preprostega razloga. Jugoslavija je propadla, ker se je izkazalo, da je nacionalizem naše edino naravno ideološko stanje.

Za človeka na splošno ali samo za Balkance?

Za vse skupnosti na območju nekdanje Jugoslavije, za vse nacije in njihove nove države. Vse druge ideologije in pogledi na svet so bili uvoženi. Prinesel jih je okupator, komunisti iz Sovjetske zveze, lastniki tovarn. Nacionalizem pa je avtohton. Obstajajo sicer razlike: pri Srbih imamo etnonacionalizem, pri Hrvatih pa kleronacionalizem, organsko zvezo naroda in cerkve, zunaj katere ni ničesar. Nobene izkušnje demokracije, upora, socializma ali liberalizma. Pri nas se denimo beseda liberalizem uporablja samo kot žaljivka. Liberalec je iz naše perspektive zlobni delodajalec, ki odpušča delavce. S krizo socialistične družbe in z njenim razkrojem smo se tako vrnili v svoje naravno stanje. Vrstni red gre takole: najprej se je pojavil srbski nacionalizem, potem hrvaški, potem slovenski, po vojni še bošnjaški in vsi so prišli na svoje.

In zakaj smo si vsi tako prizadevali, da smo prišli do točke, na kateri nam je v ločenih državah slabše, kot nam je bilo za časa Jugoslavije?

Ena od mogočih razlag je, da ljudje morda nočejo priznati, da so se zajebali. Še pomembnejši vidik pa je, da vsi čutijo, da so se samouresničili. Da so postali tisto, kar v resnici so. V Jugoslaviji so se morali siliti, da bi bili malo boljši.

Je pa zanimivo, kako smo se Slovenci in Hrvati gnali za neodvisnostjo, potem pa smo si takoj po razpadu Jugoslavije začeli obsedeno prizadevati za vstop v EU.

Niti Slovenci niti Hrvati niso bili sposobni vladati sami sebi. Hkrati pa je EU tudi neke vrste moda. Vsi nosijo minikrila, pa jih bodo še Slovenci in Hrvati. To je provincialni refleks in nič drugega. Se Slovenci zavedajo razlike med svojim položajem v EU in položajem, ki so ga imeli v Jugoslaviji? Slovenija je bila v Jugoslaviji kot Švedska.

Glavna na vasi.

A veličastno glavna. Vsa Jugoslavija je bila zaljubljena v Ljubljansko banko.

Kar se ji je strašno izplačalo.

Počakajte. Še danes so ljudje od Sotle do Vardarja prepričani, da so pralni stroji Gorenje najboljši pralni stroji na svetu. To, kar danes v tem siromašnem in žalostnem svetu pomeni Ikea, to je bila pred tridesetimi leti Slovenija. Bila je ogromna Ikea plus Mladina, Laibach in slovenska mladinska organizacija ZSMS. To je bilo čudo in strašno je, kako malo je od vsega tega ostalo. Na Hrvaškem pa je še toliko huje. Hrvatom je ostalo samo to, da gredo v cerkev in molijo.

Nekoč ste rekli, da se, odkar je Hrvaška vstopila v EU, v Zagrebu počutite kot tujec. Ste se že udomačili?

To je malo netočno – v Zagrebu se počutim kot tujec, odkar sem prišel sem. Mimogrede, na referendumu sem glasoval za EU. Takrat sem mislil, da je to dobro, danes ne mislim več ničesar. In odkar smo v EU dejansko vstopili, se počutim še malo bolj tujega. To samo po sebi ni slabo. Sem iz Sarajeva. Od tam sem odšel pred enaindvajsetimi leti.

To, kar danes v tem siromašnem in žalostnem svetu od Sotle do Vardarja pomeni Ikea, to je bila pred tridesetimi leti Slovenija. Bila je ogromna Ikea plus Mladina, Laibach in slovenska mladinska organizacija.

In zdaj se tudi tam počutite tuje?

V Sarajevu se počutim kot največji tujec v vesolju. Niti v Svaziju se ne bi počutil tako tuje. V Zagrebu pa se počutim kot katerikoli drug tujec. In v zadnjih dvajsetih letih sem naredil vse, da bi tako tudi ostalo. Nisem se želel udomačiti. To je dober občutek za nekoga, ki se ukvarja s književnostjo in opazovanjem sveta okoli sebe. Navsezadnje je za človeka v čisto intimnem smislu po svoje laže, če na svet ne gleda, kot da je njegov. Bolje je biti tujec.

Pa ne pogrešate doma?

Dom je, kjer stanujem. Stopim čez hišni prag in sem doma. Več od tega – domovine ali očetnjave – pa ne potrebujem. Danes je o tem neumno govoriti, a že za časa Jugoslavije te države nisem doživljal kot svoje domovine. In tudi nobene njene naslednice ne doživljam tako.

Ker ste tip človeka, ki stvarem prizna vrednost šele, ko se končajo?

Moj ded je tako ljubil Avstro-Ogrsko. Bil je prepričan, da je bila čudovita in organizirana država in da je velika škoda, ker je razpadla. Sam takšne iluzije o Jugoslaviji nimam, ker pripadam bolj cinični generaciji od dedove, je pa moj čustveni odnos s tem obdobjem, to državo in tem časom verjetno identičen odnosu, ki ga je imel on z Avstro-Ogrsko. Zdi se mi, da je to najnaravnejše, in to, da bi bil zaljubljen v državo, v kateri živim, bi bilo res bedasto. Ne razumem, kako se takšna ljubezen v človeku sploh zbudi.

Kako pa se zbudi ljubezen do preteklosti?

To ni nič nenavadnega. Za vse ljudi, kjerkoli in kadarkoli, vedno obstajajo neki dobri stari časi. Obstaja občutek, da smo bili nekoč srečnejši, da smo imeli širšo paleto možnosti, da nam je bilo bolje. Po svoje je ta občutek točen in drži: preprosto zato, ker smo bili nekoč mlajši. Človek pri osemnajstih ima res več možnosti, kot jih ima pri petdesetih. Ko odrastemo in se postaramo, se nam možnosti krčijo. Je pa še nekaj drugega. Nekaj, čemur se reče optimizem spominjanja. Ko se spominjamo zasebne preteklosti, se nam zdi, da je bilo vse dobro. Ne spominjamo se, kako smo bili zaskrbljeni, da nas je bolel zob, da smo bili jezni in živčni, da smo bili neljubljeni. To nekako pozabimo, spomnimo pa se tega, kako je bilo vse super. Preprosto zato, ker je mehanizem spominjanja, konstruiran tako, da človeku omogoča, da preživi sedanjost. Sedanjost preživimo, ker mislimo, da je bilo nekoč bolje in da bo zato morda kdaj spet vse dobro.

Kdaj pa ste bili vi najsrečnejši?

Morda včeraj, morda pa dolgo dolgo nazaj. Pravzaprav – to je paradoksno, pa vendar – mogoče je, da sem bil najsrečnejši v Sarajevu poleti 1991. Takrat je bila v Sloveniji vojna, pripravljala se je vojna na Hrvaškem, dozdevalo se je, da bo šlo vse v vražjo mater, a v Sarajevu je bilo mirno in bilo je lepo. Človek je neprestano čutil potrebo, da izživi vsak trenutek vsakega dne in svojega življenja. To je bil neki evforični predapokaliptični občutek sreče. Verjetno bodo ljudje tako srečni na sodni dan. V ponedeljek bo konec sveta, a danes je nedelja, proslavljajmo in bodimo srečni.

Kako pa je bilo, ko se je apokalipsa začela?

Na to je težko odgovoriti jasno. Bilo je strašno, bilo je grozno, a bilo je izpolnjeno z vero in upanjem, da se bo zdaj zdaj zgodilo nekaj dobrega. Najtrdovratnejša je bila vera v vojaško posredovanje. V to, da bodo prišli Američani in vse uredili namesto nas. Dokler je zdržalo to upanje, je bilo dobro. V Bosni je upanje začelo kopneti po vojni, ne med njo. Ta povojna leta so vodila v mrak in temo in v temeljni, resnični propad. Takrat ko so ljudje ugotovili, da se dobri stari časi nikdar ne bodo vrnili in da se je njihova preteklost spremenila v iluzijo.

Kot v slabem zakonu.

Nesrečni zakoni so sila raznoliki, ne verjamem pa, da je dosti takih, v katerih je bilo na začetku vse dobro, krasno in čudovito, nato pa so nenadoma postali nevzdržni.

Pred proznim prvencem Sarajevski Marlboro ste pisali poezijo. Vam je zaradi izkušnje vojne poezija postala pretesna?

Ne. Prozo sem pisal že pred vojno, a je nisem objavljal. Zelo dolgo sem pisal roman, ki ga nisem nikoli objavil, ker me je bilo strah. Mislil sem, da se bo zgodila katastrofa, če objavim kaj, kar ni dobro. Objavljanje poezije je šlo nekako bolj zlahka. Ni treba, da je vsaka pesem popolna, torej je to nekaj, kar lahko počnem tudi jaz. Potem pa je naneslo, da sem prozo začel objavljati med vojno. A to ne pomeni, da sem poezijo opustil. Samo manj se opazi.

Ljudje so odhajali na križarske vojne prepričani, da muslimani verujejo v napačnega boga. O istem je prepričan Donald Trump. To pomeni bodisi to, da se v zadnjih tisoč letih ni nič spremenilo na bolje ali pa da smo v zadnjih dvajsetih letih od padca Berlinskega zidu idejno grozljivo nazadovali.

Nekaj pesmi ste podtaknili tudi v Levijevo tkalnico svile, ki je ravno izšla v slovenskem prevodu in je zbirka zapiskov s potovanj, letališč, železniških postaj. Od kod vam ta koncept?

To so besedila, ki sem jih s poti pisal na roko v neki blok. Začel sem, ker sem bil radoveden, kaj se bo zgodilo. Odkar sem šel v srednjo šolo, nisem ničesar napisal na roko. Zanimalo me je, ali sem sploh sposoben napisati stavek s svinčnikom. Ko sem začel, sem ugotovil, da so ti stavki videti povsem drugače kot tisti, ki jih pišem na računalnik. Imajo drugačen ritem, drugačno dolžino, v njih sem neki drug človek. V mojem primeru je nalivnik drug instrument kot tipkovnica. Za to obstaja razlaga: vi se tega ne spominjate, a obstajalo je nekaj, čemur se je reklo usmerjeno izobraževanje. Bil sem v prvi generaciji, vključeni v ta projekt, in namesto da bi šel na gimnazijo, sem se vpisal na smer, ki se ji je reklo »kultura in informiranje«. Moral bi postati organizator kulturnih aktivnosti, kar je slišati nekako kot menedžer v vaškem kulturnem domu. V sklopu tega šolanja sem se dve leti učil strojepisja. To je videti povsem nesmiselno, a je ena najkoristnejših stvari, ki sem se jih v življenju naučil. Desetprstno tipkam slepo in to ima veliko opraviti s hitrostjo pretoka informacij iz moje glave na papir. Ko tipkovnico zamenja svinčnik, vse skupaj dobi povsem drug in drugačen rezultat.

Ste eden najprepoznavnejših hrvaških kolumnistov. Hrvati še berejo časopise?

Večinoma berejo tabloide, ker časopisov tako rekoč nimajo, in to je velika škoda. Svoje časopise so uničili, drugače od Slovencev, ki so vedno malo pametnejši in jih niso.

Samo počakajte.

Pri vas še vedno obstaja nekaj resnih dnevnih časopisov. Pazite – ne eden, nekaj. To je za hrvaške razmere nepredstavljivo. Strašno mi je žal, da je tako in da ne uživam več v branju hrvaških časopisov, čeprav pišem zanje.

Pa se vam zdi, da ima vaše pisanje kakšen učinek? Ali pišete bolj zato, da imate kaj početi?

Če bi pisal samo zato, da bi nekaj počel, ne bi zdržal. Zelo preprosto je: pišem, ker obstajajo ljudje, ki to berejo.

Pa ne samo tisti, ki pišejo sovražne komentarje po spletu.

Oni ne štejejo. Pri njih me najbolj živcirata dve stvari: najprej to, da imajo možnost anonimne komunikacije. Če bi se vsi podpisovali s pravim imenom in priimkom, matično številko in naslovom, ne bi imel s tem nobenih težav. Ko govoriš o nečem v svojem imenu, govoriš v skladu s svojo lastno družbeno in javno odgovornostjo. Pa tudi če si si zaželel biti fašist. Druga stvar pa je, da to počnejo brezplačno. Komentirajo vsebine, za katere niso plačali. Ti ljudje so velika septična jama interneta in niso niti vredni komentarja. Obstajajo pa tudi ljudje, ki berejo in kupujejo časopise, ki jim to nekaj pomeni in ki se na to odzivajo. Kot obstajajo ljudje, ki internet doživljajo kot nekaj drugega od platforme za svojo norost.

Kako pa ga doživljate vi?

Zame je kakovostno delovno sredstvo. V mojem življenju se je z njim najbolj spremenilo to, da veliko manj vohljam po arhivih in knjižnicah, kot sem včasih. Po svoje je to dobro, po svoje pa slabo. Na internetu namreč ni vsega sveta. Velik del sveta, dokumentov in besedil je na drugih mestih. Pa vendar je veličasten. Edino, kar je pri njem strašno, je to, da je tako krhek. Zdi se nam, da čvrsto stoji in obstaja, v resnici pa je dovolj, da zmanjka elektrike, pa ga ni več. To je zastrašujoče. Samo zamislite si, kaj bi se zgodilo, če bi elektroenergetski sistem kolapsiral in naslednjih sedem dni ne bi bilo elektrike. Kako bi bilo videti življenje večine naših someščanov? Kaj bi brez Facebooka? Kako bi komunicirali brez mobitelov? To bi bil zanimiv eksperiment. Verjetno bi padli v depresijo. Samo pomislite, kako je, če vam crkne telefon. Dva dni ste jezni, nato pa nabavite novega.

Verjetno bi bilo vseeno drugače, če bi telefon crknil vsem hkrati.

To drži. Bi pa gotovo imelo strašne posledice. Neverjetno je, kako se je človeška zavest preoblikovala z izumom mobilnih telefonov, računalnika in interneta. Danes se ljudem zdi, da je vse to obstajalo od nekdaj. Zdi se nam, da živimo v mladih državah. Slovenija in Hrvaška sta se osamosvojili na začetku devetdesetih let, kar je razmeroma pred nedavnim. Hkrati pa, če pomislimo, da smo leta 1991 tipkali na pisalni stroj, telefonirali samo od doma, se dogovarjali dan vnaprej, so se naše države osamosvajale v pradavnini. To je bila neka povsem druga civilizacija. Ni nenavadno, da tega ne razumejo otroci pri desetih ali dvajsetih letih, ki se dni pred računalnikom niti spominjajo ne. Čudno je, da se tega ne zavedamo niti mi, ki smo v teh dneh zelo intenzivno živeli. Če bi mi leta 1991 kdo rekel, da bom živel v časih, ko bodo ljudje zaljubljeni v svoje telefone, bi mislil, da je bodisi nor ali pa da bodo ti časi povsem premaknjeni. Pa poglejte, kako normalno se je vse skupaj zgodilo.

Tehnologija se sicer spreminja, ljudje pa ostajajo kreteni?

Bojim se, da so danes hujši. Zato, ker ne zmorejo živeti v skladu z napredkom znanosti in tehnike. Verjetno obstaja kaka marksistična formula, ki bi bolje izrazila to, kar hočem reči, a zdi se mi, da idejna nadstavba ne dohaja razvoja proizvajalnih sredstev. Idejna nadstavba sodobne družbe je, kot bi rekli mi na Balkanu, totalno v kurcu. Na stopnji križarskih vojn. Ljudje danes verjamejo v iste stvari, v katere so verjeli takrat, pa še malo huje je. Ljudje so odhajali na križarske vojne prepričani, da muslimani verujejo v napačnega boga. O istem je prepričan Donald Trump, najverjetneje naslednji predsednik ZDA. To pomeni bodisi to, da se v zadnjih tisoč letih ni nič spremenilo na bolje ali pa da smo v zadnji dvajsetih letih od padca Berlinskega zidu idejno grozljivo nazadovali.

Se nam je to nazadovanje zgodilo samo od sebe ali smo si ga celo želeli?

To ni bila posledica naše zavestne odločitve, temveč zavestne odločitve tistih, ki so zmagali v hladni vojni. S padcem Berlinskega zidu ni prišla svoboda, prišli sta konzumacija in neumnost. Neumnost je zmagala, pa ne zato, ker bi bil komunizem pameten, temveč zato, ker je bil položaj, v katerem je obstajal trk dveh ideologij, bolj stimulativen in konstruktivnejši od tega, v katerem živimo danes. In ker danes ni na razpolago resničnega ideološkega spopada, umetno proizvajamo umetni prazgodovinski spopad verske narave z islamom. Na to smo pristali.

Zakaj pa je konservativnost za ljudi tako privlačna?

Spet imamo opravka z neko čudno besedo. Mislim, da ti ljudje niso konservativci. Konservativci so razmeroma dolgočasni, a ne strašno retardirani ljudje, navadno iz Velike Britanije. Ljudje, o katerih govorimo tu, pa so bodisi primitivci bodisi fašisti. Pravo vprašanje je zato: zakaj je fašizem privlačen? Odgovor na to je zastrašujoč, prepričan pa sem, da je točen: fašizem je privlačen, ker poenostavlja življenje. Ko si fašist, veš, kaj je zate dobro in kaj slabo. Veš, kdo je tvoj prijatelj, kdo tvoj sovražnik, in veš, kakšna bo tvoja prihodnost. Če nisi fašist, imaš z vsem naštetim težave. Grozno zapleteno je živeti med ljudmi, ki so si med sabo povsem različni, niso pa tvoji sovražniki. Grozno naporno jih je spoznavati, namesto da bi jih sovražil. Fašist razvojno pot, za katero normalen človek porabi pol življenja, opravi v dveh korakih. Fašizem je idealno stanje za družine z majhnimi otroki. Ko imaš otroke, je zate pomembno, da imaš zagotovljeno delo, ki ga nič ne more ogroziti, to pomeni, da je zate pomembno, da ne prihajajo neki Sirci in ti strežejo po njem. Pomembno pa je tudi, da neznani, tuji ljudje ne napadajo tvojih malčkov po ulicah. Hočeš, da so tvoji otroci varni in da je varno tudi tvoje življenje. Kdo ti bo to najlaže in najhitreje zagotovil? Fašizem. V normalni družbi otrokom grozijo najrazličnejše nevarnosti. Lahko postanejo odvisni od droge, lahko kadijo, pijejo, nič ni zagotovljeno. In normalno je, da živiš s črnici, Arabci in Mehičani in da nekega dne izgubiš delo, ker je neki Mehičan zanj bolje usposobljen. V fašizmu ničesar od naštetega ni.

Zakaj pa nekateri ljudje lahko živijo z vsemi temi negotovostmi?

Zato, ker nekateri ljudje sanjajo o dobri in srečni družbi. Dobre in srečne družbe pa ne morejo biti fašistične. In take družbe je najti tudi danes v Evropi. Iz naše perspektive, ki je sicer nesrečna in slaba, je ena takih družb nemška. Predstavljate si: si Nemec, živiš v Berlinu, obkrožen si s tisoči Turkov. Mislim, da je to absolutno idealno. Ni pa tega mogoče reševati tako, da organizirano uvažaš tujce. To je stvar spontanega razvoja družbe nekega mesta.

Fašizem je privlačen, ker poenostavlja življenje. Ko si fašist, veš, kaj je zate dobro in kaj slabo. Veš, kdo je tvoj prijatelj, kdo tvoj sovražnik, in veš, kakšna bo tvoja prihodnost. Če nisi fašist, imaš z vsem naštetim težave.

Kot v starem Sarajevu.

Tam je šlo za nekaj drugega. V starem Sarajevu ni bilo tujcev, domačini so se razlikovali po veri, narodnosti in kdove čem vse še. Tu pa govorim o ljudeh, ki so neposredni tujci, katerih jezika ne razumemo. Naš svet delajo pisan in našo družbo bolj odporno proti fašizmu.

Zakaj pa ne emigrirate v Berlin?

Enkrat v življenju sem emigriral, pa ne bi več. Če je le mogoče, bi živel znotraj okvirov svojega jezika. Ta jezik je moje osnovno poklicno sredstvo in ta svet je svet, o katerem želim pisati, svet, ki me zanima, ki ga poznam in je pravzaprav moj svet. Ne bi želel živeti v Berlinu, pisati pa o tem svetu tu. Če bi se preselil v Berlin, bi hotel o njem tudi pisati, česar pa ne bi mogel početi dobro, saj ga ne poznam. Če bi ga hotel spoznati, bi potreboval še eno življenje, vsaj tako dolgo, kot je bilo to tu.

Veliko govorite o »svojem svetu« za človeka, ki se identificira s tujcem.

Kdor hoče biti tujec, se mora zavedati svojega tujstva. To zavedanje imam in z njim se intenzivno ukvarjam in ga razvijam. Vztrajam pri njem.

Je pa vseeno bolje biti tujec doma kot v Berlinu.

Zagotovo je bolje biti tujec v Berlinu. Bolj gotovo, bolj socialno. A iz moje perspektive demotivirajoče. Jezik nas dramatično intenzivno določa, če se z njim ukvarjamo kot s sredstvom, pa še toliko bolj. Če je človek slikar ali glasbenik, je njegov svet nekoliko drugače postavljen.

Imate radi hrvaščino?

Ali imam rad svoj jezik? To je edino, kar imam rad od vsega, kar sem. Od tistega, na kar nisem imel vpliva. Do drugega sem večinoma ravnodušen, svoj jezik pa imam rad. Ne gre za neko strašno patetično ljubezen, verjamem pa, da je ta jezik zame idealen jezik.