Upanje in tolažba
Ponovna uprizoritev Brundibarja, edine svetovno uveljavljene opere, uglasbene za otroške pevce
Leto 2015: kostumska vaja v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma
© Uroš Abram
Brundibar je še danes edina svetovno uveljavljena opera, uglasbena za otroške pevce. Torej ni le opera za otroke, ampak tudi opera, v kateri nastopajo otroci. Znana je postala predvsem zaradi uprizoritev v koncentracijskem taborišču Terezin med drugo svetovno vojno, kjer je tragično usodo taboriščnikov pomagala narediti bolj humano, in to ne le v očeh tistih, ki so v operi nastopali, temveč tudi v očeh občinstva, ki je uživalo v alegoričnem protestu te opere. Zmago nad hudobnim Brundibarjem, glavnim likom opere, so namreč videli kot zmago nad Hitlerjem.
Brundibarja še vedno veliko uprizarjajo operni ansambli in šole po vsem svetu. Zdaj bo ponovno uprizorjen tudi v Ljubljani. Glasbeno-scensko izvedbo otroške opere Brundibar si je tokrat zamislila Glasbena matica Ljubljana, z njo pa se poklanjajo lanski 70-letnici konca druge svetovne vojne in spominu na žrtve holokavsta.
65-članski ansambel se te dni pripravlja na premiero in vodja ekipe, režiserka Nana Milčinski, pravi, da bomo na odru videli mlade zborovske pevce in pevke iz vse Slovenije. Povečini gre za osnovnošolce, ki so bili izbrani na avdiciji, ob njih pa v operi sodelujejo tudi študenti ljubljanske Akademije za glasbo, ki jim je to pomembna dopolnitev rednega študijskega programa. »Za to smo se odločili, ker so nekateri solistični deli zelo zahtevni, zato je potrebna določena mera glasbenega in pevskega znanja, da sploh zmorejo odpeti svoje vloge,« pojasnjuje režiserka.
Sporočilo Brundibarja je univerzalno in aktualno še danes. Gre namreč za zgodbo o prijateljstvu in pogumu, v kateri dobro zmaga nad zlom. A režiserka kot ključen izpostavlja predvsem kontekst, v katerem je opera nastala. Skladatelj Hans Krása je kratko opero, ki jo je navdihnila pravljica Adolfa Hoffmeistra, uglasbil leta 1938. Po glavnem liku jo je poimenoval Brundibar, kar po češko pomeni čmrlj. Prvič so jo izvedli leta 1942 v praški sirotišnici, da bi z njo judovske otroke, ki jim je bila prepovedana sleherna izobrazba, nekoliko razvedrili in jih predvsem zamotili, saj je bilo treba pred uprizoritvijo opere vzpostaviti prizorišče, pa tudi izdelati kostume, se naučiti vlog, sodelovati na vajah ... No, opera je bila v sirotišnici uprizorjena le enkrat.
Kmalu zatem so nacisti otroke skupaj z njihovimi učitelji deportirali v novoustanovljeno koncentracijsko taborišče v Terezinu. A to operne ekipe ni ustavilo, tam so namreč Brundibarja ponovili več kot petdesetkrat. »Otroke, ki so nastopali v operi, je ta izkušnja posebej okrepila in jim dajala upanje,« pravi Milčinskijeva in dodaja, da je Hitler Terezin, ki so ga Nemci preimenovali v Theresienstadt, želel prikazati kot »zgledno« taborišče. Nacistične oblasti so ga oglaševale kot zdraviliški kraj, v katerega naj bi se preseljevali Judje iz vsepovsod, da bi tam udobno počakali na konec vojne, s čimer so želeli zaobiti resnico o množičnih pobojih, pa tudi dejstvo, da je Terezin za marsikoga pomenil zadnjo postajo pred Auschwitzem ali Dachauom in tamkajšnjimi plinskimi celicami.
Terezin je bil poseben tudi zato, ker je bilo tja deportiranih veliko umetnikov – glasbenikov, likovnikov in pisateljev. Ti so sprva skrivoma organizirali glasbene dejavnosti. Ko pa so jih kljub previdnosti Nemci odkrili, jih na njihovo presenečenje ni doletela »kazen«. »Nacistom se je namreč posvetilo, da bi bil dodatek glasbenih in umetniških dogodkov lahko velikanski reklamni trik, s katerim bi zunanjemu svetu dokazali, kako dobro se tam godi Judom,« pravi Milčinskijeva, zato so jim ukazali, naj koncerte in tudi opero Brundibar prirejajo pogosteje. »Ta kontekst smo s pomočjo dokumentarnega gradiva, javno razpoložljivih posnetkov z nastopa v Terezinu, vključili tudi v našo uprizoritev. Pa tudi dejstvo, da so vsi interniranci vedeli, da Brundibar, zlobni lik iz opere, pravzaprav predstavlja Hitlerja.«
Leto 1942: izvirna ekipa iz praške sirotišnice
V opero so vključili tudi preprost dialog, ki so ga zasnovali na podlagi filozofije Alaina Badiouja oziroma otroških pogovorov o tem, kaj so nacisti pravzaprav mislili in ali se kaj podobnega lahko ponovi. »Upamo, da bodo vsi, tudi najmlajši uživali v predstavi, predvsem pa, da bo koga pretresla in tudi spodbudila, da začne postavljati vprašanja, saj lahko skozi umetnost najmlajšim približamo tudi zgodovino,« razmišlja Nana Milčinski.
Z operno predstavo se med drugim poklanjajo tudi otrokom, ki so opero izvajali v izvirniku in so skoraj vsi umrli v koncentracijskem taborišču. Hkrati pa pozivajo, naj živimo svoje sanje. »Saj, če se le da, je to nekaj najboljšega, kar lahko v življenju naredimo,« je prepričana režiserka.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.