Raziskovalci v službi politike

Študijski center za narodno spravo (SCNR) je pred dnevi izdal knjigo svojega sodelavca Damjana Hančiča Revolucionarno nasilje v Sloveniji med letoma 1941 in 1945.

Knjigo predstavljajo kot »celovit prikaz revolucionarnega nasilja med drugo svetovno vojno po posameznih slovenskih pokrajinah« in še ni bila deležna kritične obravnave. Ker pa je prva v seriji, ki jo bo v prihodnjih letih o tej temi izdajal SCNR, se lahko ob tej priložnosti spomnimo, kaj študijski center je.

Leta 2008 ga je pri ministrstvu za pravosodje, ki ga je takrat vodil Lovro Šturm iz Nove Slovenije, ustanovila vlada Janeza Janše. Financiranje mu je zagotovila tik pred odhodom in mu določila prednostne naloge: zbiranje dokumentov in pričevanj še živečih političnih zapornikov, izgnancev, disidentov, žrtev totalitarnih režimov in njihovih potomcev ter tistih, ki so trpeli zaradi kršenja človekovih pravic.

Da gre za politični projekt slovenske desnice, niti ni treba poudarjati. SCNR je najdejavnejši okoli 23. avgusta, datuma, ki ga je evropski parlament leta 2009 določil za dan spomina na žrtve totalitarnih režimov. Evropski poslanci so to storili na pobudo vzhodnoevropskih držav, ki so si sicer obletnico zamislile kot vsakoletno priložnost za zgražanje nad komunizmom.

Fašizem in nacizem sta torej zraven kot formalnost, to se vidi tudi iz delovanja slovenskega SCNR, ki se trudi predvsem, da bi socialistično Jugoslavijo izenačil s Stalinovo Sovjetsko zvezo, s fašizmom in nacizmom, kaj šele s tistimi, ki so v Sloveniji sodelovali z okupatorjem, pa se tako rekoč ne ukvarja. »S posvojitvijo vzhodnoevropskih zgodb oziroma z zlitjem v eno samo totalitarno se lahko preprosto prikrijejo vse notranje zgodovinske travme, od kolaboracije in vloge katoliške cerkve do socialnih vzrokov za revolucijo in konformističnega osebnega konvertitstva po letu 1991,« je že v letu ustanovitve SCNR menil zgodovinar Božo Repe. Sociologinja Spomenka Hribar je leta 2012 povedala, da »študijski center brklja samo po krivdi komunizma, o protikomunistični strani ne pove ničesar. Ni mu za raziskavo, njemu gre za razkol.«

Formalno pa gre za raziskave, zato je SCNR posebnost. Sredstva pridobiva tudi na razpisih za raziskovalne projekte, vendar ima poleg tega, drugače od drugih raziskovalnih ustanov, zagotovljeno proračunsko financiranje. Posebnost je SCNR tudi med javnimi institucijami, saj je zelo zaprt. Nenavadno velik vpliv na sestavo njegovega vodstva ima namreč kar vodstvo samo. Študijski center za narodno spravo je torej zanimiva ustanova, ima pa dejansko zelo malo povezave s spravo.