Mitja Ficko, slikar

Do drugega razreda osnovne šole je živel v prleški prestolnici, potem pa se je s starši preselil v Ljutomeru bližnji Kamenščak, v bližino obojih starih staršev. Tu so v poznih 70. letih vozove počasi menjali za traktorje, otroške igre pa so bile drugačne in svobodnejše od tistih v mestu. »Otroštvo – in moje je bilo srečno – te zaznamuje za vse življenje,« pravi. Kljub temu je komaj čakal, da odide od doma.

Na srednjo elektro šolo se je odpravil, da se je lahko preselil v Maribor. Potem se je prepisal na gradbeno in se izučil za črkoslikarja. Prakso je opravljal v Premzlovi delavnici, ki se je v tistih turbulentnih časih iz javnega preoblikovala v zasebno podjetje, a hitro se je naveličal biti le izvajalec, hkrati pa si je želel več kreativnosti. Seznanil se je z lokalnim slikarjem in pod njegovim pokroviteljstvom napravil prve risbe tihožitij. Risal je tudi naslovnice LP-plošč in kaligrafske napise imen metalskih bendov za prijatelje.

V Mariboru je bilo takrat živahno, deloval je stari Mladinski kulturni center, zabavno je bilo tudi v internatu, od koder so ga izključili le teden dni pred koncem šolanja. Vzgojiteljica Metka V., ki je sicer prva opazila in podpirala njegova slikarska prizadevanja in mu je opravičila marsikateri nočni izostanek, ga je imela končno dovolj, on pa se je z veseljem odpravil vedrit v bližnji študentski dom.

Izvedel je, da bi se lahko vpisal na študij likovne pedagogike na Pedagoški fakulteti, in celo leto je namenil opravljanju potrebnih diferencialnih izpitov. Na faksu se je prvič počutil zares domače, poleg tega pa je spoznal kopico ambicioznih kolegov, ki so se trudili prepisati na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje, da bi postali umetniki. Večini, tudi njemu, je uspelo in v Ljubljano so prišli bodoči slikarji Nataša Tajnik, Andreja Suhadolčan in Denis Senegačnik, kompaniji pa se je pridružil še Brane Hojnik.

Sprva je živel pri prijateljici, kasneje dobil sobo v legendarnem bloku 1 v Rožni dolini in užival študentsko življenje. Celo nekoliko preveč, saj ga je cimer vrgel iz sobe. Preselil se je dve nadstropji više, pozneje pa v blok 2. Medtem je odkril še Metelkovo, kjer je po zasedbi nekdanje vojašnice zrasla avtonomna cona, kulturno središče. Bil je zraven, ko so urejali Galerijo Alkatraz, ki naj bi služila potrebam metelkovcev, pa se je ideja kasneje sfižila in je danes le še ena od ljubljanskih galerij sodobne umetnosti. Na Metelkovi si je našel tudi atelje in prav vse njegove slike med letoma 1999 in 2010 so nastale tam, v stavbi Pešci. Takrat so s slikarskima kolegoma Robertom Černelčem in Vincijem Ferenčakom živeli v bližini pri legendarnem gospodu Pečanki. Stanovanje v prvem nadstropju so imenovali golobnjak, saj je shramba še danes rezervirana za bolne in poškodovane golobe, ki jih gospod ljubeče zdravi in neguje.

Na akademiji je brez kakršnegakoli predhodnega znanja vpijal vse, kar sta mu ponudila precej avtoritativna profesorja, slikarja Janez Bernik in Gustav Gnamuš. Kljub temu da ga je slednji držal na kratkih vajetih, mu je danes zelo hvaležen. Ko je bil slikarstva »naučen«, je ugotovil, da mora najti svojo pot, zato je magistrski študij opravil pri slikarki Metki Kraševec, ki je bila do študentov manj sugestivna.

Takrat, na prehodu v novo tisočletje, se je odpravil na večmesečno ekstremno potovanje na Bližnji vzhod, ki se je končalo z raziskovanjem ikonskih podob in bivanjem na gori Atos. Tu je sobival s skupnostjo pravoslavnih menihov, ki že več kot tisoč let bivajo odmaknjeni od ponorelega sveta. Slike, ki so nastale kot posledica potovanja, je razstavil v Galeriji Equrna, eni redkih slovenskih galerij, ki se posvečajo pretežno slikarstvu. Odzivi so bili dobri, predvsem pa je sam zase ugotovil, da je na pravi poti. Med letoma 2002 in 2010 so slike dobesedno bruhale iz njega, saj je slikarskim veščinam zdaj znal dodati tudi drugo plat – lastno vsebino.

Potem ga je znova zgrabila želja po potovanju in kot priznan slikar je začel iskati možnosti za rezidenčno bivanje v tujini. Ciljal je na nemški govorni prostor, saj mu angleščina takrat še ni prav dobro tekla, in za nekaj mesecev so mu dodelili atelje v Leipzigu. Kar verjeti ni mogel, ko je prvič vstopil v svoje 100 m2 veliko novo delovišče.

Od takrat redno potuje v to saško mesto, pravzaprav tja odide vsakič, ko se mu ponudi priložnost. V primerjavi s slovenskim prostorom so tamkajšnja klima in možnosti neprimerljivo boljše. Leipzig, ki so ga njegovi nemški sovrstniki ob koncu 90. vpisali na svetovni zemljevid slikarstva kot kraj »nove leipziške šole« z razvpitim Neom Rauchom na čelu, ima rad figurativno, nezategnjeno, domišljijsko slikarstvo, kakršno ustvarja tudi sam. Mesto pa premore tudi razvito umetnostno tržišče, katerega del so postale tudi njegove slike, ki jih doma, prav po slovensko, nismo znali ceniti dovolj.