Uglasbena poezija za neizbirčne

Ker je bilo že nekaj dni pred koncertom jasno, da bo Štihova dvorana, ki sicer sprejme poltretjo stotnijo obiskovalcev, razprodana, bi se zasedba Same babe najbrž lahko pragmatično odločila dogodek preseliti v kakšno večjo dvorano Cankarjevega doma. Pa se ni. Okrogla, amfiteatrska dvorana je bila namreč sestavni del zasnove samega koncerta, s katerim je šesterec oziroma sedmerec razgalil svojo skoraj trinajstletno ustvarjalno pot. Ta izkušnja pa je bila iz ptičje perspektive mnogo bolj intimna, kot bi bila, če bi igrivo muziciranje zasedbe od daleč spremljali na kakšnem večjem odru.

Kot je, pogosto v samoironičnih anekdotah, med skladbami poudaril idejni vodja zasedbe Viki Baba, so različnim prelomnicam Samih bab pogosto botrovala (srečna) naključja. Eno takih je bil že nastanek zasedbe, ki se je prvotno združila v enkraten namen uglasbitve poezije Janeza Menarta. Zaradi dobrega odziva so priredbe potem zapakirali v obliko albumskega prvenca, v naslednjih letih posneli še dva albuma z avtorskimi besedili, ker so vzporedno širili svoj izraz, pa se je zasedbi vsakih nekaj let pridružil kakšen nov glasbenik. Postali so tako rekoč stalnica domačih etno in šansonjerskih festivalov, očarali pa so tudi Jureta Longyko, ki jih je že štirikrat gostil v svoji oddaji Izštekani na Valu 202. In prav njihov zadnji nastop v Izštekanih je bil povod tudi za petkov koncert.

Ker se stvari radi lotevajo malo drugače, so namreč pripravili povsem nov repertoar prej še neobjavljenih skladb, in da ne bi ostale zaprte v radijskem vakuumu, so jih zdaj predstavili še v obliki klasičnega koncerta. No, ker so ga lepo zaokrožili z zgodbami o bendu, je koncert res dobil bolj kabarejsko podobo, toda osrednjo vlogo sta kljub temu ohranili glasba in poezija. Zgodbe iz življenjskega vsakdana bi tako čez prst lahko povzeli kot nekakšen gostilniški eksistencializem, včasih vulgaren, drugič kritičen, še večkrat zabavljaški. Priložnostno že na meji plehkosti, kar je privzdignilo kakšno resnejšo obrv, toda spretno vijuganje med pritiklinami bluesa, rocka in ljudske glasbe je najbrž sprostilo tudi morebitnega zahtevnejšega poslušalca. Škoda le, da takih trenutkov ni bilo več, saj je bilo jasno, da je vsaj polovica članov izvrstnih inštrumentalistov, je pa hkrati res tudi to, da je zasedba dobršen del svojega apila zgradila na dostopnosti ali pa ljudskosti svoje glasbe.

Nad koncertom sicer navdušene fene je razžalostila napoved, da zasedbo po trinajstih letih zapušča ustanovni član Miha Nemanič. Imate pa Same babe v polni aktualni postavi priložnost slišati in videti danes (na dan izida Mladine) zvečer na uradnem afterpartyju petkovega koncerta v baru Prulček.