Sam svoj grobar

Ta mesec je v Sloveniji izbruhnila afera, povezana z nerazumno in negospodarno porabo javnega denarja. Izbruhnila je sredi Slovenije. V Celju. Celjski župan Bojan Šrot si je omislil nov avto. Velik nov službeni avto za osebno rabo. Na občini so v javnem razpisu med pogoji navedli, da mora avto imeti več kot 2900-kubični motor. Da mora imeti usnjen in ogrevan volan. Navigacijo z zaslonom na dotik. Pa tudi vlečno kljuko z električnim sistemom dviganja in spuščanja, ki sodi med dodatno opremo in stane 900 evrov. Zakaj, doslej na občini še niso pojasnili, so pa nazadnje za celjskega župana kupili 63 tisoč evrov vrednega šestvaljnega VW touarega, ki ga sedaj Šrot uporablja v prostem času, za konec tedna, na dopustu in podobno. Njegov avto bo stal več, kot znašajo vsi dodatki za stalno pripravljenost bivšega dekana Ekonomske fakultete Dušana Mramorja zadnjih pet let, preden je postal minister, bi lahko dodali.

V Celju sicer ni nihče zahteval Šrotovega odstopa. Se je pa Šrot skupaj s 144 župani pridružil številnim skupinam in organizacijam, ki so prejšnji teden zaradi etičnih razlogov zahtevale odstop finančnega ministra Dušana Mramorja. »Minister Mramor naj odstopi,« so poleg županov zahtevali še policisti, Visokošolski sindikat Slovenije, Konfederacija sindikatov Slovenije Pergam, študentske organizacije, vojaki, številni novinarji komentatorji – češ, finančni minister funkcije zaradi afere z dodatki ne more več opravljati verodostojno. Po svoje so ti pozivi logični in pričakovani. Ker kako lahko minister od drugih zahteva zategovanje pasu, če je pri sebi uporabljal elastiko? Mramorja je zato marsikdo označili za pomanjkljivo etičnega moža, ki je na položaju dekana Ekonomske fakultete zlorabil dodatek za stalno pripravljenost, sicer namenjen tistim, ki res delajo podnevi in ponoči: policistom, gasilcem ali reševalcem.

To je brez dvoma vredno prezira. V času krize, v času vsesplošnega varčevanja je Mramorjeva Ekonomska fakulteta med letoma 2008 in 2013 tudi dekanu in prodekanom s tem dodatkom plače povečala za 20 odstotkov. Rekorderji na fakulteti, je ugotovila upravna inšpekcija, so v letih 2012, 2013 in 2014 dobivali po 700 evrov bruto, domnevno zaradi povečanega obsega dela pri projektu mednarodne akreditacije Ekonomske fakultete. Zato so se zgrozili tudi zaposleni na mariborski univerzi. Predstavnica njihovega sindikata Marija Javornik Krečič je poudarila, da afera z dodatki ni afera vseh zaposlenih na univerzi, »pač pa gre za univerzitetno elito ali kliko, ki s takšnim načinom dela škodo vsem drugim …«. Res je. A prav tako je res, da si tudi na mariborski univerzi izplačujejo dodatke. Deset »najboljših« v Mariboru, kot piše v zadnjem poročilu inšpekcije, prejema recimo od 500 do 700 evrov bruto dodatka na mesec. Le da se ta imenuje dodatek iz naslova povečanega obsega dela, ki si ga lahko zaposleni med seboj prav tako razdelijo iz prihrankov, ko ne zaposlujejo mladih.

Minuli teden ni bilo nič lažjega kakor reči: minister Mramor mora odstopiti. Kot vedno v takšnih trenutkih se je v Sloveniji oblikovala enotna moralna fronta vsesplošnega zgražanja.

Afera, v središču katere se je znašel finančni minister Dušan Mramor, je gotovo resna. Njegova dejanja »ustvarjalnega računovodstva«, to je izplačevanja dodatka za stalno pripravljenost, bodo brez dvoma imela politične posledice. Lahko se recimo spomnimo, kako neomajen je bil Mramor pri pogajanjih s sindikati glede minimalne plače, kako dolgo in kako ostro je nasprotoval zahtevam sindikatov, da morajo biti nekateri dodatki ločeni od minimalne plače, pri sebi in vodilnih na Ekonomski fakulteti pa je počel ravno nasprotno. Trdil je celo – kako cinično –, da je z izplačili dodatkov njemu in drugim vodilnim Ekonomska fakulteta »privarčevala«, ker ji ni bilo treba dodatno zaposlovati. Toda Mramor je v odstopni izjavi, ki je predsednik vlade Miro Cerar »zaradi interesov Slovenije« ni sprejel, zapisal: »Žal mi je, da se vprašanje zakonitosti ni razčistilo na višji ravni že leta 2008, ko se je dodatek začel izplačevati, temveč šele leta 2015.«

Vsi lahko ta trenutek mečemo kamenje v finančnega ministra. A bodimo načelni, vsaj glede dodatkov. Kaj v resnici so dodatki? Že v prvem letu po plačni reformi, ki je bila izpeljana leta 2009, smo pisali o številnih primerih visokih plač, ne samo med zdravniki, ampak tudi med uglednimi akademiki. Vzemimo primer tedanjega dekana Fakultete za gradbeništvo dr. Bojana Majesa, ki je konec leta 2009 prejel 7246 evrov plače. Ta je bila sestavljena takole: dobil je 3362 evrov bruto plače, k čemur so v računovodstvu fakultete prišteli še dodatke: položajni dodatek (638 evrov), mentorski dodatek (87 evrov), dodatek za redno delovno uspešnost (255 evrov), delovno uspešnost za povečan obseg dela (425 evrov), tržno delovno uspešnost (575 evrov), delovno uspešnost zaradi pedagoške nadobremenitve (479 evrov), izjemno novembrsko izplačilo delovne uspešnosti (200 evrov), dopolnilno delo (743 evrov).

Če se danes zgražamo nad tem, da so si na devetih članicah Univerze v Ljubljani nezakonito izplačevali dodatek za stalno pripravljenost, še posebej na Ekonomski fakulteti, ki si je pridobivala akreditacijo, si lahko ogledamo tudi primere, v katerih so bili takšni dodatki izplačani zakonito. Da vidimo, ali bo občutek kaj boljši. Zakaj si recimo Veterinarska fakulteta lahko povsem zakonito izplačuje dodatke za stalno pripravljenost? Omenjena fakulteta ima sklenjen sporazum z obrambnim ministrstvom zaradi pripravljenosti na biološki teroristični napad. Njeni zaposleni ministrstvu zagotavljajo »svetovanje in ukrepanje v primeru napada z orožji ali sredstvi za množično uničenje ter s klasičnimi terorističnimi sredstvi, in sicer biološkim orožjem,« so na fakulteti pojasnili inšpektoratu za upravo. Zato veterinarji specialisti prejemajo dodatek okrog 530 evrov na mesec. Veterinarji, ki so za 500 evrov na mesec ves čas pripravljeni na teroristični biološki napad, torej v sistemu javnih plač dodatek prejemajo zakonito in upravičeno. In morda tudi racionalno.

Lahko gremo še naprej, kdo vse je torej še metal kamenje v Mramorja? Tudi glavni odbor FIDES, Sindikata zdravnikov in zobozdravnikov RS, je na 11. redni seji sprejel mnenje v zvezi s prejemanjem dodatka za stalno pripravljenost ministra za finance Dušana Mramorja in drugih. »Izjave ministra Mramorja … so po svoji vsebini poniževanje tistih, katerim so namenjene. V prvi vrsti davkoplačevalcem,« so zapisali. Glavni odbor FIDES pričakuje, da bodo vsi odgovorni »odstopili s svojih položajev ter vrnili nezakonito izplačana sredstva iz naslova dodatka za stalno pripravljenost v celoti,« so dodali. V sindikatu zdravnikov menijo, da ljudem na tako visokih položajih, ki bi morali biti zgled vsem državljanom, ni več mesta v javnem sektorju: »Omenjena dejstva kažejo, da je erozijo plačnega sistema načela kvazi elita, in pričakujemo, da bo v najkrajšem času prišlo do hitrih in radikalnih sprememb v plačnem sistemu.«

Pozivi k Mramorjevemu odstopu so tokrat izhajali iz napačnih razlogov in niti niso bili tako daleč od antiintelektualne fronte, s katero je druga vlada Janeza Janše leta 2013 začela mandat.

Že že, ampak treba je dodati vsaj tole: v aferi »dodatki za stalno pripravljenost« so sredi leta 2015 na podlagi prijave, ki so jo v začetku leta 2015 poslali z ministrstva za šolstvo, obiskali skupaj devet fakultet. Najvišje izplačane dodatke za stalno pripravljenost pa so inšpektorji ugotovili prav na Medicinski fakulteti. Zdravniki gotovo so upravičeni do plačila dežurstva, nadur in plačila za stalno pripravljenost. A inšpektorji so ugotovili, da so nekateri zaposleni tam prejemali po dva dodatka za stalno pripravljenost hkrati, kak mesec skupaj celo 2600 evrov bruto. Eden izmed zdravnikov specialistov je recimo decembra 2012 prejel 1520 evrov dodatka za pripravljenost v okviru diagnostičnih oddelkov in še dodatno 1090 evrov dodatka za stalno pripravljenost v skladu s pogodbo »SLO Transplant«. Na fakulteti sicer trdijo, da je bila težava zgolj v obliki izplačila, ki ne bi smelo biti pavšalno – a so očitno le posredno priznali, da so izplačila malce neetična in previsoka, saj so jih leta 2014 prepolovili.

Zdravniki so seveda vsak mesec rekorderji pri izplačilih najvišjih plač. Po zadnjih podatkih iz oktobra 2015 z 11.534 evri bruto na mesec vodi profesor z Medicinske fakultete, ki hkrati dela kot zdravnik specialist v ljubljanskem kliničnem centru. Izplačilo je brez dvoma povsem zakonito, a ko pogledamo v specifikacijo teh izplačil in seštejemo ure dela, nadure, dežurstva, ugotovimo, da zdravniki nimajo doma. Delajo vsak dan, tudi ob sobotah in nedeljah po več kot 14 ur. Kar kaže, da so zdravniški prejemki predvsem plod sindikalnega boja in omejevanja zaposlovanja mladih. V ministra Mramorja je ta teden več kamnov zmetal tudi dr. Igor Lukšič. »Velika bogatija, nekaj koritnikov,« je dejal za Mramorjevo ravnanje, razočaran, ker mladi zato ne dobijo služb. A je bil Lukšič, ko je prišel v vlado Boruta Pahorja, med ministri tisti, ki je leto prej največ dodatno zaslužil s predavanji izrednim študentom. S to »tiho« privatizacijo je leta 2008 zaslužil 23 tisoč evrov.

Koaliciji proti ministru Mramorju so se minuli teden pridružili tudi v Sindikatu vojakov Slovenije (SVS) z izjavo: »Minister Mramor nas prepričuje, kako moramo varčevati, a sam si je najverjetneje (ne zanika) na naš račun izplačeval mesečno za pripravljenost doma več, kot ima vojak plače, vojak pa mora zaradi njegovih izplačil biti v službi za 80 centov na uro.« Po njihovem mnenju »vojaki dobivamo manj dodatka, zato da lahko tajnice, čistilke in profesorji dobivajo več.« Toda ali je res prav, da vojake primerjamo z dekani fakultet? Ker če primerjamo akademsko elito z vojaško elito, je slika malce drugačna. Kak mesec imajo tudi vojaki najvišje plače med 160 tisoč zaposlenimi v javnem sektorju. Najvišja izplačila v vojski pogosto dobivajo piloti – tudi po 11 tisoč evrov na mesec – ravno zaradi dodatkov oziroma »stalne pripravljenosti na helikopterske lete«.

Minuli teden ni bilo nič lažjega kakor reči: minister Mramor mora odstopiti. Kot vedno v takšnih trenutkih se je v Sloveniji oblikovala enotna moralna fronta vsesplošnega zgražanja in pozivov k »linču«, ki morda niti ni tako daleč od antiintelektualne fronte, s katero je druga vlada Janeza Janše leta 2012 začela mandat. Namreč z besedami: »Ne vem, ali veste, ampak na slovenskih univerzah je lahko neki predavatelj, profesor zaposlen, redno zaposlen z vsemi pravicami, ki izhajajo iz redne zaposlitve, s plačo, ki sicer ni največja, ob delovni obveznosti štiri do osem ur na teden ... Povejte to ljudem, ki delajo osem in več ur na dan za bistveno nižjo plačo, in boste videli, kaj vam bodo rekli o slovenskem javnem sektorju.« Težko je razumeti, zakaj trošimo ta denar za raziskovanje, za univerze. Laže je razumeti, ko ga trošimo za gasilce. Morda je minuli teden postalo celo manj sporno, če si lokalni župan z javnim denarjem »kupi« avto za 63 tisoč evrov. To so prejšnji teden nedvomno izkoristile številne interesne skupine, od zdravnikov do županov, ki si dejansko prizadevajo za svoje plutokratske privilegije.

Ko je marca lani izbruhnila afera z visokimi honorarnimi zaslužki nekaterih profesorjev, je bila slika veliko jasnejša. Največji zaslužkarji, ki so v desetih letih prejeli od 400 do 600 tisoč evrov, so bili sami neznani upravni strokovnjaki, ki so denar za ogromne honorarje posredno pridobivali od občin ali ministrstev. Ana Rotter, raziskovalka z Nacionalnega inštituta za biologijo, je tedaj lahko upravičeno zapisala, da smo v Sloveniji »dopustili [smo] oblikovanje perverznega akademskega kastnega sistema, v katerem o položaju posameznika odločajo dejavniki izven njegovega vpliva. Meje med neskončno varno zaposlitvijo za nedoločen čas in prekarnim životarjenjem ne postavljajo sposobnosti, pretekli uspehi ali vizionarske sposobnosti, ampak letnica rojstva, pri čemer seveda mladi potegnejo kratko. Meje med povprečno plačo raziskovalca in neverjetnimi zneski, o katerih beremo v medijih, ne postavlja odličnost, ampak iznajdljivost in položaj pri koritu.«

Ameriški jezikoslovec Noam Chomsky je tisti teden ravno tako opozoril, da se družbeno razslojevanje seli iz tržnega gospodarstva na svetovne univerze. Opozoril je, da fakultete vse bolj delujejo po neoliberalnem, trgovskem modelu »Wallmarta«, ki najraje najema prekarne delavce, odvisne in nesvobodne, na začasnem delu. Ta poslovni model, je zapisal Chomsky, ki teži k nižanju stroškov dela in višanju servilnosti, je še posebej nevaren za univerze, ki so vedno temeljile na svobodi mišljenja in primernem varstvu zaposlenih. Sistematična korporativizacija univerz pomeni delitev kadra na dva sloja. Na začasno zaposleni, upogljivi in prisilno servilni prekariat in na plutokracijo, na vrhnji sloj skrajno bogatih akademikov ali na univerzitetno birokracijo. Če bi z Mramorjevim odstopom to težavo v Sloveniji lahko kakorkoli zajezili, četudi bi zgolj simbolično poslali sporočilo anonimni akademski plutokraciji – kot se je to zgodilo z odstopom Setnikar Cankarjeve –, bi bilo prav, da Mramor odide.

Odstop finančnega ministra bi morali zahtevati iz drugih razlogov. Naj Mramor odide zaradi povsem očitno lažnive trditve, da slaba banka (DUTB) »deluje dobro«.

Vse do takrat pa moramo zahtevati odstop finančnega ministra iz drugih razlogov. Naj finančni minister Dušan Mramor odide zaradi povsem očitno lažnive trditve, da slaba banka (DUTB) »deluje dobro«. Naj finančni minister odstopi, ker je vse do zadnjega zagovarjal zgrešeno privatizacijo Telekoma, kjer se je nazadnje izkazalo, da bi država utegnila izgubiti kakšno milijardo evrov. Naj finančni minister odstopi zaradi načina, na katerega se je konformno pridružil Nemčiji pri privoščljivem udrihanju po Grčiji. Naj odstopi, ker ni želel uvesti nepremičninskega davka, s katerim bi obdavčili predvsem premoženje najbogatejših. Naj odstopi, ker je želel odpraviti dohodninsko obdavčitev tistih, ki zdaj zaslužijo največ. Naj odstopi, ker ni hotel povečati obremenitve kapitalskih dobičkov, pri obremenitvi katerih smo sedaj pri repu v EU. Naj odstopi, ker je zagovarjal omejitev plačevanja socialnih prispevkov najbogatejših (socialna kapica). In konec koncev tudi zaradi izjav, s katerimi je povzdigoval pomen »trga« v visokem šolstvu.

V pripravljenosti na poslanska vprašanja

Izplačevanje dodatka za stalno pripravljenost v državni upravi

Izplačevanje dodatka za stalno pripravljenost je pogosto tudi v javni upravi. Marsikdaj sicer, vsaj na prvi pogled, upravičeno. Tako so recimo lani na ministrstvu za zunanje zadeve ta dodatek izplačevali 82 uslužbencem, predvsem zaradi zagotavljanja »konzularne zaščite«. Precej uslužbencem, 156 jih je, so omenjeni dodatek lani plačevali v upravi za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin – v »središču za nadzor bolezni« denimo. Poleg tega na številnih ministrstvih dodatek zadnje mesece izplačujejo za stalno pripravljenost zaradi migracij. Tudi na ministrstvu za okolje so recimo zaradi migracij v pripravljenosti že od aprila lani. 24 ur na dan so pripravljeni v kabinetu predsednika države Boruta Pahorja. Predsednik ima ves čas na razpolago recimo svetovalca za družbena vprašanja, vodjo logistike in asistenta za odnose z javnostmi.

Razlogi za izplačevanje dodatka pa so v nekaterih primerih manj pričakovani. Z ministrstva za gospodarstvo recimo odgovarjajo, da so tam v zadnjem letu dodatek izplačevali do štirim osebam zaradi prevozov ministra ali »hitrega odziva za podporo ministru pri organizaciji dela ministrstva, pripravljenosti za odgovore na poslanska vprašanja«. Tudi na ministrstvu za finance so leta 2015 imeli recimo 16 uslužbencev v stalni pripravljenosti, nekatere tudi zaradi »priprave odgovorov na zastavljena poslanska vprašanja«. Na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve pa dodatek za stalno pripravljenost plačujejo zaposlenim v ministričinem kabinetu zaradi »potrebe po stalni dosegljivosti in odzivnosti«.