Ne gre za štetje premožnih
Zakaj povzetki relevantnega Oxfamovega poročila prinašajo napačno sporočilo?
Presenečenje svežega poročila organizacije Oxfam, ene uglednejših organizacij, ki se ukvarja z bojem zoper revščino, je, da se najbolj črnoglede napovedi uresničujejo hitreje od predvidevanj in da ni jasno, kako preobrniti trend. Gre za povečevanje neenakosti tako na globalni ravni kot znotraj nacionalnih držav, s Slovenijo vred. A poročilo še ne pomeni sporočila, slednje je odvisno od interpretacije. Ker smo tu najbolj bosi, je nujno opozoriti na pogosto napačno branje podatkov, iz katerega se izpeljujejo zgrešene teze.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Presenečenje svežega poročila organizacije Oxfam, ene uglednejših organizacij, ki se ukvarja z bojem zoper revščino, je, da se najbolj črnoglede napovedi uresničujejo hitreje od predvidevanj in da ni jasno, kako preobrniti trend. Gre za povečevanje neenakosti tako na globalni ravni kot znotraj nacionalnih držav, s Slovenijo vred. A poročilo še ne pomeni sporočila, slednje je odvisno od interpretacije. Ker smo tu najbolj bosi, je nujno opozoriti na pogosto napačno branje podatkov, iz katerega se izpeljujejo zgrešene teze.
Tako ne drži na prvo žogo izpeljana teza, da je »kapitalizem globalno v krizi in ga bo konec«. Ni res: kajti na globalni ravni je bil kapitalizem vedno v krizi in je globalno vedno preživel. Če v državi, kjer ste, ne živite v enem od spodnjih slojev in če je vaša država ena od tistih, ki od globalnih neenakosti profitira, potem se nimate česa bati. Zaradi svetovnih trendov (neenakosti) se vam način življenja ne bo bistveno poslabšal, lahko pa se vam še izboljša (zgornji 1 odstotek). In nasprotno: vsi preostali, ki tvorijo veliko večino svetovne populacije in hkrati revno manjšino v najbogatejših državah, lahko pričakujejo drastične spremembe s slabega na slabše. A to še ne pomeni, da bo globalni kapitalizem kolapsiral. In tudi če bi, nimate nikakršnih možnosti, da boste ta kolaps preživeli in da vam bo šlo na bolje v novem sistemu, vzpostavljenem na pogorišču sedanjega. Kajti bližnjic ni, in tudi če bi že bile, je najverjetneje, da bodo tudi na njih prvi omagali najšibkejši (saj nobena od bližnjic ni nikoli doslej imela vzpostavljenih mehanizmov za reševanje najšibkejših).
Prav tako ne drži, da »kapitalizem povsod deluje v smeri izboljšanja kakovosti življenja vseh, čeprav je res, da z različno hitrostjo (kjer ne deluje kratkoročno, bo pa zagotovo dolgoročno), samo potrpeti in potruditi se je treba«. Ni res: ker to nikoli ni bilo res in je vse manj verjetno, da bi bilo kdaj res. Kajti neoliberalizem najprej razkroji družbe (začenši na marginah), potem sesuje države. Prav to pa je način, da se globalno ohranja, ne pa ukinja.
Netočna je tudi teza, da »v času globalizacije, ko nacionalne države slabijo, so lahko rešitve samo globalne in ne (več) nacionalne«. Ni res: vse dotlej, dokler nacionalna država ne razpade, ima vse možnosti, da na svojem ozemlju avtonomno prevaja globalne trende v to ali ono smer. Na primer: neenakost v porazdelitvi dohodkov in premoženja lahko država avtonomno uravnava glede na nacionalni konsenz (če ga ima), in to v kakršnikoli smeri, ki si jo izbere, neenakosti lahko blaži, zmanjšuje ali pa pospešuje.
Neoliberalizem najprej razkroji družbe, potem pa sesuje države. Prav to je način, da se globalno ohranja, ne pa ukinja.
Kaj torej storiti v globalnih razmerah naraščajočih neenakosti, ko ni alternativ za naglo zamenjavo kapitalizma z nečim boljšim? Namesto uničevanja držav je nujna krepitev nacionalnih in zlasti vzpostavitev novih transnacionalnih institucij za regulacijo neenakosti. Brez tega je tudi glavni predlog organizacije Oxfam, namreč ukinitev davčnih oaz, ki so ga mediji spregledali, povsem neizvedljiv. V tej zvezi smo danes na globalni ravni točno tam, kjer smo bili v 19. stoletju znotraj nacionalnih ravni: po začetni akumulaciji kapitala, ki je šla z roko v roki s prvo industrijsko revolucijo, se je razpad družb preprečil šele z vzpostavitvijo nacionalnih mehanizmov za regulacijo »nevidne roke« trga. Prav to potrebujemo danes na globalni ravni; no ja, vsaj na ravni EU – brez tega EU nima nikakršnega smisla in je prav, da razpade. V prvi fazi kapitalizma je razkroj skupnosti (družin, vasi, sosesk) služil istemu cilju kot razkroj nacionalnih držav v sedanji fazi kapitalizma: povečevanju neenakosti zaradi povečevanja koristi maloštevilnih elit, na račun vseh ostalih. Tu se ni nič spremenilo, razen tempa in tehničnih pripomočkov.
Seveda pa je mogoče že prej, preden bo vzpostavljena transnacionalna regulacija neenakosti, znotraj držav neenakost blažiti, in to s politikami, usmerjenimi k pravičnejši distribuciji dobrin. Pravičnejše politike so tiste, ki upoštevajo, da je neenakost legitimna samo pod pogojem, ko imajo od nje korist tudi spodnji sloji, ne pa samo zgornji. Pri tem velja, da brez avtonomne socialne politike ni mogoče usmerjati preostalih politik (npr. ekonomske) v pravičnejšo smer. Še preden se torej uveljavijo pravičnejše politike, je mogoče vgraditi varovalke, ki bi preprečile razpad družbe. V času, ko se še sprašujemo, kako regulirati neenakost in ali je to sploh potrebno, je najboljša varovalka proti zlomu družbenega sistema univerzalni temeljni dohodek. To varovalko je mogoče vstaviti že na lokalni oziroma nacionalni ravni, neodvisno od globalne.
Najslabše bo, če ne naredimo nič od tega in če zmotno mislimo, da so zgornji predlogi ekonomsko pogojeni. Niso. Lahko jih izvajamo v razvitih ali v nerazvitih okoljih, v ekonomskih krizah ali v konjunkturah, v visoko ali v nizko moderniziranih družbah. Ne moremo pa se delati, da ukrepanje ali neukrepanje ni odvisno od nas.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.