Tisoči podlih

Dr. Slavoj Žižek , Filozof in psihoanalitik, gostujoči predavatelj na več kot desetih univerzah po vsem svetu.

22. 1. 2016  |  Mladina 3  |  Komentar

Kdo je podlih osem v filmu Quentina Tarantina z istim naslovom? Celotna skupina udeležencev, beli rasist in temnopolti major vojske Severa, moški in ženska, častnika in kriminalci – vsi so enako zlobni, surovi in maščevalni. Najneprijetnejši trenutek v filmu je, ko temnopolti major (igra ga odlični Samuel L. Jackson) častniku vojske Juga podrobno in z očitnim užitkom opisuje, kako je ubil njegovega rasističnega sina, odgovornega za smrt številnih črncev: ko ga je Jackson prisilil, da je gol korakal v ledenem vetru, mu je, zmrzujočemu belcu, obljubil, da bo dobil toplo odejo, če ga oralno zadovolji, in ko je mladenič to res storil, je Jackson požrl besedo in ga pustil umreti … V boju proti rasizmu torej ni dobrih fantov, vsi v njem sodelujejo s skrajno surovostjo. In mar ni nauk nedavnih spolnih napadov v Kölnu grozljivo podoben nauku filma? Celo če so begunci (večinoma) resnično žrtve, ki bežijo iz razdejanih držav, jih to ne odvrača od podlih dejanj. Radi pozabljamo, da v trpljenju ni nič odrešilnega: če si žrtev na dnu družbene lestvice, še ne postaneš nekakšen vzvišeni glas moralnosti in pravičnosti.

A ta splošni uvid ni dovolj – treba si je natančneje ogledati razmere, ki so omogočile incident v Kölnu. Alain Badiou v analizi svetovnih razmer po pariških bombnih napadih (Notre mal vient de plus loin, Fayard 2015) loči tri prevladujoče tipe subjektivnosti v današnjem globalnem kapitalizmu: zahodni »civilizirani« liberalno-demokratski subjekt srednjega sloja, tiste onkraj Zahoda, obsedene z željo po Zahodu /le desir d’Occidenti/, ki si obupano prizadevajo posnemati »civilizirani« življenjski slog zahodnega srednjega sloja, in fašistične nihiliste, katerih zavist do Zahoda se sprevrača v smrtonosno samouničevalno sovraštvo. Badiou poudari, da je tisto, kar mediji imenujejo »radikalizacija« muslimanov, preprosta in čista fašizacija:

»Ta fašizem je nasprotje obupane želje po Zahodu, ki je strukturirana bolj ali manj vojaško po zgledu prožnega modela mafijske tople in s spremenljivo ideološko obarvanostjo, kjer je prostor, ki ga zaseda vera, zgolj formalen.«

Ideologija zahodnega srednjega sloja ima dve nasprotujoči si lastnosti: kaže vzvišenost in vero v večvrednost svojih vrednot (univerzalne človekove pravice in svoboščine, ki jih ogrožajo barbarski vsiljivci), hkrati pa je ta sloj obseden s strahom, da bodo njegovo omejeno območje zasedle milijarde, ki ostajajo zunaj in ki v globalnem kapitalizmu ne štejejo, saj niti ne proizvajajo blaga niti ga ne porabljajo – njegovi pripadniki se bojijo, da se bodo pridružili tistim, ki so izključeni. Najočitnejši izraz »želje po Zahodu« so izseljeni begunci: njihova želja ni revolucionarna, temveč je želja, da bi za seboj pustili uničeno domače okolje in se preselili v obljubljeno deželo razvitega Zahoda. (Tisti, ki ostajajo, tam skušajo ustvariti žalostne posnetke zahodne blaginje, tako kot v »moderniziranih« predelih v vseh prestolnicah tretjega sveta, v Luandi, Lagosu in tako dalje, s kavarnami, v katerih strežejo kapučino, nakupovalnimi središči in tako naprej.)

A ker se veliki večini aspirantov ta želja ne more uresničiti, je ena od preostalih možnosti nihilistično uničenje: razočaranje in zavist se radikalizirata v morilsko in samouničevalno sovraštvo do Zahoda in ljudje pripravljajo nasilno maščevanje. Badiou to nasilje razglaša za čisti izraz želje po smrti, nasilje, ki se lahko stopnjuje le v dejanja orgiastičnega (samo)uničenja brez omembe vredne vizije drugačne družbe. Primerno poudarja, da v fundamentalističnem nasilju ni emancipacijskega potenciala, pa če se ima za še tako protikapitalističnega: to je pojav, vrojen izključno globalnemu kapitalističnemu univerzumu, je »skriti fantom«. Glavna značilnost fundamentalističnega fašizma je zavist. Fundamentalizem v želji po Zahodu ostaja ukoreninjen v svojem sovraštvu do Zahoda. Opraviti imamo s standardnim spreobračanjem obupane želje v agresivnost, kot to opisuje psihoanaliza, in islam samo ponuja formo za oporo temu (samo)uničevalnemu sovraštvu. Ta destruktivni potencial zavisti je temelj dobro znanega, vendar ne do konca raziskanega Rousseaujevega razlikovanja med egoizmom, amour-de-soi (ljubeznijo do sebe, ki je naravna) in amour-propre, popačenim cenjenjem sebe bolj kot drugih, pri katerem se človek ne osredotoča na dosego cilja, temveč na uničevanje ovir na poti do njega:

»Zaradi primitivnih strasti, katerih neposredna naloga je doseči svojo srečo, se ukvarjamo le s cilji, ki so povezani z njimi in katerih načelo je le ‘amour-de-soi’. V svoji biti so sicer ljubke in nežne; a ko jih ovire odvračajo od ciljev, se bolj ubadajo z ovirami, ki se jih skušajo znebiti, kot s cilji, ki jih skušajo doseči, spremenijo naravo in postanejo razdražljive in sovražno naravnane. Tako ‘amour-de-soi’, ki je plemenito in absolutno občutje, postane ‘amour-propre’, torej relativno občutje, s katerim se nekdo primerja, občutje, ki terja izbiro, katerega naslada je povsem negativna in ki si ne prizadeva najti zadovoljitve v svojem dobrem počutju, temveč izključno v tuji nesreči.«

Radi pozabljamo, da v trpljenju ni nič odrešilnega: če si žrtev na dnu družbene lestvice, še ne postaneš nekakšen vzvišeni glas moralnosti in pravičnosti.

Zloben človek torej ni sebičnež, »ki misli le na svoje interese«. Pravi egoist ima preveč dela s skrbjo za lastne koristi, da bi imel čas povzročati gorje drugim. Glavni greh slabega človeka je prav to, da se bolj ukvarja z drugimi kot sam s sabo. Rousseau opisuje natančen nagonski mehanizem: inverzija, ki pripomore k odvračanju nagonskih prizadevanj od cilja na samo oviro. To zlahka prenesemo tudi na fundamentalistično nasilje – naj gre za bombe v Oklahomi ali napad na dvojčka. V obeh primerih gre za čisto in preprosto sovraštvo: uničenje ovire, zvezne zgradbe v Oklahomi, stolpnic Svetovnega trgovinskega središča, to je bilo v resnici pomembno, ne doseganje plemenitega cilja iskreno krščanske ali muslimanske družbe. Takšna fašizacija ima nekakšno privlačnost za razočarane mlade priseljence, ki v zahodni družbi ne najdejo mesta oziroma obeta, s katerim bi se poistovetili, fašizacija pa jim ponuja preprost izhod iz razočaranja: zanimivo tvegano življenje, zakrinkano v veri posvečeno žrtvovanje, plus materialno zadovoljstvo (seks, avti, orožje …) – ne smemo pozabiti, da je Islamska država tudi velika mafijska trgovska družba, ki prodaja nafto, stare kipe, bombaž, orožje in ženske sužnje, »mešanica smrtonosno junaških možnosti in hkrati zahodne pokvarjenosti zaradi blaga«.

Samoumevno je, da tega, kar počnejo fundamentalistični teroristi, ne moremo razložiti kot samouničevalni nihilizem. Nekateri nedavno objavljeni dokumenti Islamske države namigujejo na razloge za bombne napade v Parizu: kar se nam morda zdi razlog proti – bombe zagotovo pomenijo težave za milijone muslimanov, ki živijo v Franciji –, je nemara prav razlog zanje. Oziroma, Isis hoče doseči eliminacijo čim več zmernih in dobro prilagojenih muslimanov na Zahodu in jih radikalizirati, da bi ustvaril razmere za odkrito državljansko vojno. Poudariti je treba tudi, da se ta cilj popolnoma ujema s ciljem protipriseljenskih rasistov – oboji hočejo popoln in nesporen »spopad civilizacij«. A na tej krožni poti pridemo do istega končnega rezultata: nihilističnega samouničenja.

Seveda je to fundamentalistično-fašistično nasilje le eden od izrazov nasilja, ki prevevajo globalni kapitalizem, od katastrofalnih posledic svetovnega gospodarstva do dolge zgodbe o vojaških posredovanjih. Islamski fašizem je globoko reakcionaren pojav v nietzschejanskem pomenu besede, izraz nemoči, preveden v samouničevalno besnenje. S širšo poanto Badioujeve analize se strinjam, a tri trditve v njej se mi zdijo sporne. Prva je omejevanje vere oziroma verske oblike fašističnega nihilizma na sekundarno površinsko lastnost: »Vera je le preobleka, nikakor pa ne srčika zadeve, je le oblika subjektivizacije, ne dejanska vsebina zadeve.« Badiou ima popolnoma prav, ko trdi, da je iskanje korenin sedanjega muslimanskega terorizma v starih verskih besedilih (zgodba o tem, da so že v Koranu) zavajajoče in bi se namesto tega morali osredotočiti na današnji globalni kapitalizem in na islamski fašizem gledati kot na enega od načinov, kako se odzvati na njegove čare s preobražanjem zavisti v sovraštvo. Toda mar ni s kritičnega vidika vera vedno vrsta preobleke, ne pa srčika zadeve? Ni vera v samem bistvu »oblika subjektivizacije« težavnega položaja ljudi? In mar to ne pomeni, da preobleka v nekem smislu JE »srčika zadeve«, to je, kako posamezniki doživljajo svoj položaj – ni možnosti, da bi stopili korak nazaj in objektivno pogledali, kakšne so stvari »v resnici« … Potem prenagljeno označevanje beguncev in priseljencev za »nomadski proletariat«, »virtualno predstražo nepregledne množice ljudi, katerih eksistenca ni upoštevana /prise en compte/ v svetu, kakršen je«. Niso priseljenci (vsaj večinoma) tisti, ki so najbolj obsedeni z »željo po Zahodu«, najbolj zasužnjeni v hegemonski ideologiji? In končno, naivna zahteva, da bi morali »preveriti, kdo je ta drugi, o komer govorimo, kdo so v resnici. Zbrati moramo njihove misli, zamisli, njihove vizije in jih vnesti, hkrati z nami, v strateško vizijo usode človeštva.«

Laže rečeno kot storjeno: ta drugi je, kot je opisal sam Badiou, popolnoma izgubljen in obseden z nasprotujočima si odnosoma zavisti in sovraštva, sovraštva, ki nazadnje izrazi lastno zatrto željo po Zahodu (zato se sovraštvo spremeni v samouničenje). Predpostavka, da se za tem začaranim krogom želje, zavisti in sovraštva skriva »globlje« človeško jedro globalne solidarnosti, je del naivne humanistične metafizike. Kroži veliko zgodb o tem, kako so med begunci številni Sirci svetle izjeme: v prehodnih taboriščih počistijo nesnago, ki jo pustijo za seboj, obnašajo se vljudno in spoštljivo, številni so dobro izobraženi in govorijo angleško, pogosto plačajo, kar porabijo … skratka, so kot mi, naš izobraženi in uglajeni srednji sloj. (In skušajo celo vzpostaviti solidarnost z domorodnimi Evropejci: v Sloveniji so mediji poročali o primerih, ko so se sirski priseljenci iz srednjega sloja pogovarjali s slovenskimi prostovoljci in jih svarili pred večino drugih beguncev, ki so jih opisali kot surove in primitivne.)

Zelo pogosto je slišati trditve, da so nasilni begunci v manjšini in da velika večina globoko spoštuje ženske … kar seveda drži, vendar bi vseeno veljalo natančneje pogledati strukturo tega spoštovanja: kakšne ženske »spoštujejo« in kaj od njih pričakujejo v zvezi s tem? Kaj če je ženska »spoštovana«, dokler (in le dokler) ustreza idealu pokorne služabnice, ki zvesto opravlja gospodinjska dela, tako da ima njen moški pravico eksplodirati v besu, če se »okuži« in se začne samostojno odločati?

Naši mediji navadno primerjajo »civilizirane« begunce iz srednjega sloja z »barbarskimi« begunci iz spodnjega sloja, ki kradejo, nadlegujejo naše državljane, se vedejo nasilno do žensk in opravljajo potrebo v javnosti … Namesto da omalovažujemo vso to rasistično propagando, bi morali zbrati pogum in v tem poiskati tudi element resnice: surovost vse do odkrite krutosti do šibkih, živali, žensk in tako dalje, je tradicionalna lastnost »nižjih slojev«; ena njihovih strategij upiranja tistim na oblasti je bila od nekdaj grozljivo razkazovanje surovosti, s katero naj bi žalili občutek dostojnosti srednjega sloja. Človeka mika, da bi tako tolmačil tudi to, kar se je za novo leto dogajalo v Kölnu – kot obscen karneval nižjega sloja:

»Nemška policija preiskuje poročila, da so v središču Kölna med praznovanjem prihoda novega leta več žensk spolno nadlegovali in oropali, kar je minister poimenoval ‘povsem nova razsežnost kriminala’. Po podatkih policije naj bi bili domnevni krivci za spolne napade in številne rope arabskega in severnoafriškega rodu. Policija je dobila več kot sto prijav, tretjina od njih je povezana s spolnim nadlegovanjem. Mestno središče se je spremenilo v območje brezvladja: za napade na ženske, ki so se prišle zabavat v središče Kölna, naj bi bilo odgovornih od 500 do tisoč moških, ki so jih opisali kot pijane in nasilne. Ni jasno, ali so delovali kot enotna skupina ali v ločenih tolpah. Ženske so povedale, da so jih tesno obkolile skupine moških, ki so jih nadlegovali in oropali. Nekateri so v množico metali rakete, da je bil kaos še hujši. Eno od žrtev so posilili. Med žrtvami spolnega nasilja je bila tudi policistka prostovoljka.«

Kot je bilo pričakovati, dobiva incident vse večje razsežnosti: zdaj je govor o več kot 500 prijavah žensk, podobno se je dogajalo tudi v drugih nemških mestih (in na Švedskem), obstajajo indici, da so bili napadi dogovorjeni vnaprej, poleg tega pa desničarski protipriseljenski barbarski »branilci civiliziranega Zahoda« udarec vračajo z napadi na priseljence, zato grozi, da se bo začel začarani krog nasilja … In kot je bilo pričakovati, je politično korektna liberalna levica mobilizirala svoje vire, da bi omilila incidente, enako, kot je pred letom naredila v primeru angleškega Rotherhama. A gre za več, veliko več: kölnsko slavje bi morali uvrstiti v dolgo vrsto tistih, katerih prvi opisani primer je iz Pariza v tridesetih letih 18. stoletja, veliki mačji pokol, ki ga je opisal Robert Darnton. Skupina vajencev v tiskarni je mučila in obredno pobila vse mačke, kar jih je našla, tudi ljubljenko mojstrove žene. Vajenci so spali v umazani, mrzli sobi, vstajali pred zoro, ves dan delali in pri tem trpeli žalitve sodelavcev in mojstrove zlorabe. Dobivali so le pomije in ravno hrana se jim je zdela še največja predrznost. Niso smeli jesti za mojstrovo mizo, temveč so v kuhinji jedli ostanke z njegovega krožnika. Še huje, kuhar je skrivaj prodajal ostanke, fantom pa dajal hrano za mačke – koščke starega, že trohnečega mesa, ki ga niso mogli prebaviti in so ga raje dali mačkam, te pa so se zmrdovale nad njim. Tako so z njimi dobesedno delali slabše kot z mačkami, saj je te mojstrova žena oboževala, zlasti sivo, ki je bila njena ljubljenka. Strast do mačk je bila očitno razširjena v tiskarskem cehu, vsaj kar se tiče mojstrov oziroma buržujev, kot so jih klicali delavci. Neki buržuj je imel kar petindvajset mačk. Dal je naslikati njihove portrete in jih je hranil s pečeno perutnino.

Glavni greh slabega človeka je prav to, da se bolj ukvarja z drugimi kot sam s sabo.

Nekega večera so se fantje odločili, da bodo popravili te nepravične razmere. Oboroženi z ročaji metel, palicami s tiskarskih strojev in drugim orodjem iz svoje obrti so šli nad mačke, kar so jih le našli, začenši s sivko: vodja tolpe ji je s kovinsko palico zlomil hrbtenico in jo pokončal do konca, nato pa jo zabrisal v jarek, medtem ko so ostali druge mačke preganjali po slemenih streh in udarili po vsaki, ki so jo dosegli, tiste, ki so skušale uiti, pa so polovili v strateško nastavljene vreče. Polne vreče napol mrtvih mačk so odvrgli na dvorišču, nato so se okrog njih zbrali vsi iz delavnice, uprizorili burkaško sojenje s stražarji, spovednikom in rabljem vred. Ko so živali spoznali za krive in opravili zadnje postopke, so jih obesili na improvizirane vislice. Moški so bili pijani od veselja, hrupa in smeha … Kako so lahko uživali v tako ogabnem obredu? »Kje je humor v skupini odraslih moških, ki meketajo kot koze in zamahujejo z orodjem, medtem ko najstnik uprizori obredni pokol nemočne živali?«

Pokol mačk je bil očitno nekakšen posredni napad na mojstra in njegovo ženo – poboj mačk je bil izraz sovraštva do buržujev, ki se je razširilo med delavci: »Mojstri imajo radi mačke, zato jih delavci sovražijo.« Mačke so v buržujskem načinu življenja budile nežna čustva – hišni ljubljenčki so bili delavcem tako tuji, kot je bilo mučenje živali tuje buržujem. Mačke so občutile najslabše obeh svetov, saj so bile ujete med nezdružljiva občutja. Ko so po tako zapletenem postopku pobili mačke, so obsodili tudi družino in buržuja – kriv je bil, da je preobremenjeval in preslabo hranil vajence, kriv je bil življenja v razkošju, medtem ko so delavci opravili vse delo, kriv je bil, ker se je umaknil iz delavnice in jo napolnil s plačanci, namesto da bi delal in jedel s tiskarji, kot so mojstri menda počeli generacijo ali dve pred tem. Krivdo so s šefa razširili na njegov dom in ves sistem. Morda so se delavci s sojenjem, obsodbo in obešanjem cele vrste napol mrtvih mačk želeli norčevati iz celotnega pravnega in družbenega reda. Prav gotovo pa so se počutili ponižani in v njih se je nabralo dovolj zamere, da se je ta sprostila v morilski orgiji. Pol stoletja pozneje so rokodelci v Parizu na podoben način začeli nemire in pobijanje brez razlikovanja povezali z improviziranimi ljudskimi sodišči. Absurdno bi bilo pokol mačk razlagati kot kostumsko vajo za septembrske pokole med francosko revolucijo, vendar je predhodni izbruh nasilja dejansko napovedoval vseljudski upor, čeprav je ostal omejen na raven simbolizma.

A zakaj je bilo ubijanje tako zabavno? Med karnevalom se navadni ljudje niso menili za siceršnja pravila vedenja in so ceremonialno preobrnili družbeni red ali ga obrnili na glavo v obredni procesiji. Karneval je bil priložnost za smeh, spolnost in norenje mladih in množica je v nebrzdanost pogosto vključila tudi mučenje mačk. Medtem ko so se fantje norčevali iz rogonosca ali kake druge žrtve, so si podajali mačko in ji pulili dlako, da je tulila. Temu so rekli faire le chat, Nemci to imenujejo Katzenmusik, izraz, ki morda izvira iz poimenovanja tuljenja mučene mačke. Mučenje živali, zlasti mačk, je bilo priljubljena zabava v začetnem obdobju moderne Evrope. Moč mačk je bila povezana z najintimnejšim vidikom zasebnega življenja: seksom. Le chat, la chatte, le minet v francoskem slengu pomenijo isto kot v slovenščini muca, in ti izrazi so stoletja imeli prizvok opolzkosti.

Razočaranje in zavist se radikalizirata v morilsko in samouničevalno sovraštvo do Zahoda in ljudje pripravljajo nasilno maščevanje.

Kaj če bi torej na kölnski incident pogledali kot na sodobno različico faire le chat? Kot na karnevalsko vstajo zatiranih? Tam ni šlo za preprost impulz po zadovoljitvi spolno sestradanih mladih moških – to bi lahko dosegli diskretneje in bolj prikrito –, temveč je šlo predvsem za javno predstavo vcepljanja strahu in ponižanja, izpostavljanje »muc« privilegiranih Nemk boleči nemoči. V takšnem slavju seveda ni ničesar odrešilnega in osamosvojitvenega, nič dejansko osvobajajočega – a tako je pač s karnevali in praznovanji. Ta karnevalski užitek pomeni, da v takšnem položaju nihče ni samo žrtev. Drži, da je Zahod (predvsem stari kolonizatorji, Velika Britanija in Francija, pozneje pa ZDA) že davno začel sejati veter – z neusmiljenim kolonialnim posredovanjem in tako naprej – in danes žanje vihar. A arabske žrtve prevzemajo del odgovornosti tako, da svoj težavni položaj subjektivizirajo z nihilističnim (samo)uničenjem in opolzko agresivnostjo – vedno smo sami v celoti odgovorni za način, kako uživamo.

Zato so naivni poskusi, da bi priseljence razsvetlili (jim pojasnili, da so naše seksualne navade drugačne, da ženska, ki v javnost pride v mini krilu in z nasmehom, s tem ne vabi v seksualnem smislu in tako naprej), primeri dih jemajoče neumnosti – to vedo in zato to tudi počnejo. Dobro se zavedajo, da je to, kar počnejo, tuje naši prevladujoči kulturi, vendar to počnejo ravno zato, da bi zaigrali na našo občutljivost. Naloga je torej spremeniti stališče zavisti in maščevalne napadalnosti, ne da jih učimo tega, kar že zdaj zelo dobro vedo. Te dni pogosto slišimo, da je boj za ženske pravice in boj proti protipriseljenskemu rasizmu isti boj in da bi morali biti tisti, ki jih skrbijo napadi na ženske, zaskrbljeni tudi zaradi napadov na begunce – kar drži, vendar velja tudi obratno: kako tiste med begunci, ki napadajo ženske, pripraviti do tega, da bodo boj proti temu, kar počnejo v tem specifičnem primeru, razumeli tudi kot boj za svoje pravice?

Zahtevni nauk te zadeve je torej, da ni dovolj, če zatiranim, takšnim, kot so, preprosto damo glas: za uveljavitev dejanske emancipacije jih je treba vzgojiti (vzgajati bi jih morali drugi in vzgajati bi morali sami sebe) v svobodo – kar je skorajda nemogoča naloga v mraku, ki se širi po vsej Evropi in Bližnjem vzhodu. Zahodna Evropa je vse manj pripravljena sprejemati begunce, vsi ne morejo ostati v Turčiji, razmere v Siriji pa so vedno bolj brezupne. Kaotični boji ne odpirajo poti rešitve in grožnja vsesplošne vojne se zdi vsak dan večja.