Dr. Slavoj Žižek , Filozof in psihoanalitik, gostujoči predavatelj na več kot desetih univerzah po vsem svetu.
-
30. 12. 2020 | Mladina 53 | Komentar
Aprila 2020 je Jürgen Habermas v odzivu na izbruh covid-19 poudaril, da »se eksistencialna negotovost zdaj širi globalno in hkratno, in sicer v samih glavah medijsko omreženih posameznikov. Še nikoli nismo toliko vedeli o svoji nevednosti in neizbežnosti, da živimo in delamo v negotovosti.«1 Prav ima, ko trdi, da nevednost ni povezana le s samo pandemijo – za te zadeve vsaj obstajajo strokovnjaki –, temveč še tesneje z njenimi gospodarskimi, družbenimi in duševnimi posledicami. Bodite pozorni na njegovo natančno izražanje: ne le da preprosto ne vemo, kaj se dogaja, vemo, da ne vemo, in ta nevednost je že sama družbeno dejstvo, vtisnjeno v odziv naših institucij. Zdaj vemo, da so na primer v srednjem veku in na začetku moderne dobe vedeli veliko manj, kot vemo danes – a tega niso vedeli, ker so se opirali na trdne ideološke temelje, ki so jamčili, da je univerzum smiselna celota. Enako velja za nekatere predstave o komunizmu in celo za Fukuyamovo idejo o koncu zgodovine – vsi so domnevali, da vedo, v katero smer gre zgodovina. Poleg tega Habermas negotovost pravilno umešča v »glave medijsko omreženih posameznikov«: povezava z omreženim univerzumom pošteno širi naše znanje, a nas hkrati pahne v radikalno negotovost (so v naš računalnik vdrli hekerji, kdo nadzira naš dostop, so to, kar beremo, lažne novice?). Vedno nova odkritja o tujih (ruskih?) vdorih v ameriške državne institucije in velike družbe so primer te negotovosti: Američani odkrivajo, da ne morejo ugotoviti niti obsega niti načina sedanjega vdiranja. Ironično je, da je zdaj udaril virus v obeh pomenih, ki ju ima ta beseda, biološkem in digitalnem.
-
22. 4. 2016 | Mladina 16 | Komentar
V palestinskih družabnih medijih v zadnjem času poteka boj, za katerega se na Zahodu ne zmenijo. V ospredju sta dva človeka: Mohamed Asaf in Tamer Nafar. Asaf je pop pevec iz Gaze, zelo priljubljen ne samo med Palestinci, temveč po vsem arabskem svetu in celo ponekod v Evropi. Podpirata ga Hamas v Gazi in palestinska oblast; ta ga je razglasila za kulturnega ambasadorja Palestine. S čudovitim glasom prepeva nežne ljubezenske in domoljubne pesmi v spevnem pop slogu. Politično je združevalna osebnost, saj je nad političnimi delitvami, podpira le palestinsko svobodo. Marca letos je Asaf v intervjuju dejal, da v imenu »ohranjanja tradicije« sestri ne bi dovolil peti v javnosti. Tamer Nafar, palestinski reper, ki je glavni igralec v filmu Udija Alonija Junction 48 in tudi koscenarist filma, je Asafu odgovoril v ganljivem odprtem pismu:
-
Kdo je podlih osem v filmu Quentina Tarantina z istim naslovom? Celotna skupina udeležencev, beli rasist in temnopolti major vojske Severa, moški in ženska, častnika in kriminalci – vsi so enako zlobni, surovi in maščevalni. Najneprijetnejši trenutek v filmu je, ko temnopolti major (igra ga odlični Samuel L. Jackson) častniku vojske Juga podrobno in z očitnim užitkom opisuje, kako je ubil njegovega rasističnega sina, odgovornega za smrt številnih črncev: ko ga je Jackson prisilil, da je gol korakal v ledenem vetru, mu je, zmrzujočemu belcu, obljubil, da bo dobil toplo odejo, če ga oralno zadovolji, in ko je mladenič to res storil, je Jackson požrl besedo in ga pustil umreti … V boju proti rasizmu torej ni dobrih fantov, vsi v njem sodelujejo s skrajno surovostjo. In mar ni nauk nedavnih spolnih napadov v Kölnu grozljivo podoben nauku filma? Celo če so begunci (večinoma) resnično žrtve, ki bežijo iz razdejanih držav, jih to ne odvrača od podlih dejanj. Radi pozabljamo, da v trpljenju ni nič odrešilnega: če si žrtev na dnu družbene lestvice, še ne postaneš nekakšen vzvišeni glas moralnosti in pravičnosti.
-
20. 11. 2015 | Mladina 47 | Komentar
V prvi polovici letošnjega leta je imela Evropa polne roke dela z radikalnimi emancipacijskimi gibanji (Sirizo in Podemosom), v drugi polovici pa se je pozornost preusmerila na »človekoljubno« tematiko beguncev. Razredni boj je bil dobesedno zadušen, nadomestile pa so ga liberalnokulturne teme strpnosti in solidarnosti. Po pariških morilskih terorističnih napadih 13. novembra je celo to temo (ki je vseeno povezana s pomembnejšimi socioekonomskimi vprašanji) zasenčila binarna opozicija vseh demokratičnih sil, ujetih v neusmiljeni vojni s silami terorizma.
