Poteptane civilizacije

Prihajajo s pogorišč iraške in sirske vojne, prihajajo z območja, ki je bilo stoletja poligon neštetih interesov in osvajanj. Prihajajo z območij med rekama Evfrat in Tigris, prežetih z bogato zgodovinsko izkušnjo, visoko kulturo in s posebno lepoto umetniških stvaritev. Vendar ključna arheološka najdišča v Iraku in Siriji, ki pričajo o teh starih visokih kulturah, ISIS zdaj sistematično uničuje. Ruši jih z bagri ali razstrelivom, hkrati pleni dele arhitektur, kipov in fresk po naročilu zbiralcev umetnin. Tako postaja plenjenje arheoloških najdišč tudi eden izmed finančnih virov za vzdrževanje oboroženega nasilja ISIS.

Po podatkih Unesca je na področju nekdanje Mezopotamije, kjer so poleg legendarnih sumerskih mest Ur in Uruk stala asirska mesta Nimrud, Ninive in Asur, pa nekoč sumersko (danes kurdsko) mesto Erbil in abasidska Samara, ISIS doslej uničila in oplenila že vrsto spomenikov tako imenovane zibelke svetovne civilizacije. Med uničenimi so tudi številna najdišča v Siriji.

Sirska Damask in Alep sta najstarejši mesti na svetu z neprekinjeno naselitvijo od zgodnje bronaste dobe (okoli 3100 pred našim štetjem) vse do danes. Popotnik iz 12. stoletja Ibn Džubair je Damasku zaradi lepote pripisal vlogo raja na zemlji. »Damask je videl vse, kar se je zgodilo v zgodovini tega sveta, in še vedno živi. Videl je pobeljene kosti tisočerih imperijev in videl bo tudi grobnice tisočerih več, ki še prihajajo. Damask ni meril časa z urami, dnevi in meseci, ampak s številom imperijev, ki jih je preživel,« je Mark Twain leta 1869 zapisal v knjigi popotovanj The Innocents Abroad. V Damasku se vidi in čuti vsa zgodovina, tako kot se je do leta 2011 videla in čutila v Alepu. Ta je bil še do nedavnega eno najhitreje rastočih mest na Bližnjem vzhodu, bogato trgovsko središče z razvito industrijo ter univerzo in več mednarodnimi šolami, z bogatim glasbenim izročilom (tarab) in izvrstnimi glasbeniki. Danes je ena sama ruševina.

Alep je bil še do nedavnega eno najhitreje rastočih mest na Bližnjem vzhodu, bogato trgovsko središče z razvito industrijo ter univerzo in več mednarodnimi šolami, z bogatim glasbenim izročilom (tarab) in izvrstnimi glasbeniki. Danes je ena sama ruševina.

Alep in Sirijo so naseljevali Hetiti (1600 pred našim štetjem), v 7. stoletju pred našim štetjem so ju zavzeli Asirci, sledili so Perzijci in za njimi Heleni z Aleksandrom Makedonskim na čelu. Rimljani so prevzeli nadzor nad Sirijo okoli leta 64 pred našim štetjem in ga imeli vse do prevlade Bizanca, ta pa je mesto Alep izgubil leta 637 našega štetja, ko so ga zavzeli Arabci. Sledila so različna obdobja do egipčanskih Mamelukov, ki jih je leta 1516 turško otomansko cesarstvo pregnalo iz Sirije. Danes lahko le še beremo, kako sta se v Alepu, ki je na seznamu Unescove svetovne kulturne dediščine, prepletali zgodovina in sedanjost, kako je nakopičena preteklost bogatila mesto sodobnih prebivalcev različnih narodnosti in veroizpovedi, teh, ki so morali po nekajletnem obleganju domove zapustiti in se odpraviti na dolgo pot prek Balkana v Evropo.

Antično mesto Dura Europos so Perzijci poimenovali mesto, ki ga vodijo Evropejci (iz Makedonije), saj je bilo to krasno mestoob reki Evfrat ustanovljeno v času Aleksandra Makedonskega, med njegovim pohodom proti vzhodu. Do nedavnega je bil Dura Europos ena izmed osrednjih sirskih turističnih zanimivosti in mesto pod zaščito Unesca, saj gre za enkratno pričo obstoja helenistične in rimske kulture na tem območju, ki se je še kako razlikovala od evropskih »modelov« in jih po izraznosti in lepoti prekašala. Tukaj stojijo tudi ostanki ene najstarejših sinagog iz leta 244 našega štetja, krasile so jo znamenite freske z motivi iz Stare zaveze, ki jih sedaj hranijo v muzeju v Damasku. Vendar je ISIS to poletje divje plenil po Duri Europos, pa tudi po Palmiri, še enem biseru z Unescovega seznama svetovne kulturne dediščine. Palmira je bila nekoč eno največjih antičnih mest, oaza, obdana s palmami, pomembno staro središče na poti med Evfratom in Sredozemskim morjem. Do lani so o veličini in lepoti tega antičnega mesta še pričale arheološke ostaline, a jih je medtem ISIS po navodilih mednarodne mreže prekupčevalcev z umetninami porušil, razdejal in oplenil.

Palmira ima posebno mesto v zgodovini umetnosti, saj izkazuje neverjetno sintezo grško-perzijsko-partskih prvin, ki v sebi nosijo tudi korenine helenistične kulture in še starejših kultur. Bogato okrašena arhitektura, figure, odete v orientalska oblačila, s karakternimi obraznimi potezami. Obe mesti, Palmira in Dura Europos, sta pomembni za arheološko vedo tudi zato, ker se na njunem območju od 3. stoletja našega štetja ni več gradilo. Ne glede na menjavo režimov in kultur so antične ostaline ostale, arheologi so jih proučevali in ohranjali za prihodnje rodove. Vse do leta 2015, ko so sodobno oboroženi plenilci ISIS začeli pleniti in moriti po širokem, po iraški vojni izpraznjenem območju med zgodovinskima rekama Evfratom in Tigrisom. Uničujejo ostanke starih kultur, kot da bi želeli iztrgati Zemlji še poslednje sledi civilizacije, ubijajo in preganjajo prebivalstvo in čistijo prostor.

Za koga?