Vrhunska rockovska lekcija

Če se je pred koncertom še kdo spraševal, zakaj se je Nikki Louder prijel sloves enega najboljših domačih koncertnih bendov, po (še enem) navdihujočem nastopu kamniškega trojca najbrž ni potreboval dodatne razlage. Je pa res, da se na petkovem nastopu, ki je pospremil izid četrtega albuma zasedbe, verjetno ni znašlo prav veliko dvomljivcev. Klub Gromka na ljubljanski Metelkovi je bil namreč komajda dovolj velik za to, da so se koncerta lahko udeležili njeni največji feni, ti pa so zelo dobro vedeli, zakaj preprosto morajo biti tam. Ja, zasedba bi si za to posebno priložnost lahko izbrala tudi kakšen večji klub, toda Gromka je bila za njen tokratni koncertni šus tako rekoč idealno prizorišče.

V zadnjih Mladinah smo nekajkrat pisali o pojavu novih domačih ustvarjalcev, ki jih lahko upravičeno primerjamo z izrazno sorodnimi svetovno čislanimi glasbeniki. Nikki Louder s svojimi skorajšnjimi devetimi križi na plečih sicer ne moremo več uvrstiti med novince, je bil pa, retrospektivno gledano, to gotovo eden tistih bendov, ki so napovedali prevetritev domače glasbene scene. Morda je še bolj zanimivo, da kar nekaj teh »prebuditeljev« prihaja s kamniškega konca, med njimi tudi zasedba Spock Studios, in tej je pripadla čast, da je Gromkino ozračje v petek dvignila na delovno temperaturo. Osrednji zasedbi večera potem ni preostalo drugega, kot da stopi na oder in ob skromnem nagovoru »zdravo, hvala, ker ste prišli, še vedno smo Nikki Louder«, odigra, kar se je namenila odigrati.

Na prvi posluh trojec ni bistveno spremenil izraza, s katerim je denimo že pred dobrimi sedmimi leti navdušil na Klubskem maratonu Radia Študent. Njegovo izhodišče je še vedno punkovsko oster noise rock, ki ga narekujejo ritmična radovednost, hrupna kitara in kričeč vokal. Toda pod tem površjem navduši izjemna, matematično natančna, deloma intuitivna in deloma naštudirana uigranost. Najsi bo v trenutkih dekonstrukcije skladb, ko se pojavi vtis, da vsakega glasbenika vleče v povsem svoj svet, ali pa potem, ko se lahkotno, skoraj neopazno, ponovno najdejo na skupnem imenovalcu. Morda se to sliši paradoksalno, toda v svoji punkovski intenzivnosti se ponašajo z eleganco, ki jim jo lahko zavida katerikoli jazzovski bend.

Ob koncu je bilo zato bolj od tega, zakaj Nikki Louder veljajo za eno večjih domačih koncertnih atrakcij, umestno vprašanje, zakaj jih na morebitno skupno turnejo še niso povabili kakšni globalni rockovski zvezdniki. Ne nazadnje njihovo glasbo krasi tudi – sicer morda resda nekoliko manj otipljiva – pop senzibilnost, ki bi potencialno lahko nagovorila širše občinstvo. No, morda pa so povabilo celo dobili, a jih preprosto bolj zanimajo manjša prizorišča in koncerti za glasbene entuziaste, ki tja pridejo samo zaradi njih. Kdo bi jim zameril ...