»Kuzla lažniva«

»Vodja opozicijske stranke snuje lastno vojsko,« je v redni sobotni rubriki Utrip na TV Slovenija, komentarju izstopajočih dogodkov tedna v Sloveniji, dejala novinarka Jelena Aščić glede napovedi SDS, da bodo ob prvem naslednjem prevzemu oblasti ustanovili Nacionalno gardo za potrebe »obrambe« pred begunci. Je še koga ob tej novici spreletela točno ta misel? Verjetno. Sploh ker je Janša nekoč že imel »svojo« specialno enoto Moris in ker ima tudi danes »svoje« uniformirano veteransko združenje. So to neizgovorljive besede? Nikakor. Aščićeva si je zanje med drugim prislužila oznake »kuzla lažniva«, »neintegrirana migrantka« in podobno. Besede, ki bi morale ostati neizgovorjene? Vsekakor.

Ne le, da bi takšne besede morale ostati neizgovorjene. Če so javno izgovorjene, bi morale biti sankcionirane, kazensko preganjane. Ker ločujejo na podlagi narodnosti, kar prepovedujeta ustava in tudi kazenski zakonik. In ker spodbujajo sovraštvo do drugačnih, ker spodbujajo rasizem in fašizem, ki sta v Evropi pred dolgimi desetletji pustila neizbrisen pečat.

Tovrstno pregledovanje narodnosti oziroma narodnostnih korenin posameznika je posebej nevarno, kadar ga izvajajo osebe z družbenim vplivom. Lucija Šikovec Ušaj, po izboru uporabnikov pravnega portala Ius-info ena izmed 11 najvplivnejših pravnikov lanskega leta, je že ena izmed njih. Na omenjeno vprašanje Aščićeve se je na Twitterju odzvala z besedami, da gre pač za migrantko, ki ne bo nikoli integrirana. Čeprav Aščićeva v nobenem pogledu ni priseljenka. Omenjena odvetnica je med drugim pred časom na Twitterju zapisala tudi, »da je za vsakega mrtvega Evropejca potrebno izgnati 10 tisoč musličev!«. Sovražnosti do vseh mogočih družbenih skupin je njen Twitter profil poln. Je to primerna raven javne razprave za eno izmed »naj pravnic« lanskega leta, smo vprašali direktorja portala Ius-info Tomaža Iskro, ki pa na vprašanja ni želel odgovoriti. Sovražni tviti o novinarki so se potem še kar kopičili. Poslanec SDS Marijan Pojbič je recimo zapisal: »Kako si Jelena predstavlja 'državotvornost'. Klic 'trubačem', molim vas, zaigrajte Slo. himno, 'Druže T. miti se kunemo'.«

A odkritega in javnega ločevanja ljudi na podlagi rase, barve kože, narodnosti ali vere ni začela omenjena odvetnica. Dve leti bo od takrat, ko se je o narodnostni pripadnosti novinarke, ki mu ni bila všeč, spraševal Janez Janša. Delo novinarke portala Siol.net Gordane Stojiljković je označil za »opankarski žurnalizem«. Pojdimo še dobri dve leti nazaj, v povolilni čas, ko je na državnozborskih volitvah s svojo stranko zmagal ljubljanski župan Zoran Janković. Tedaj so na spletni strani SDS pod psevdonimom Tomaž Majer njegove volivce označili za »trenirkarje«. Gre za raven javne razprave in obračunavanja z ljudmi, ki postaja sprejemljiva, ker nanjo ni primernega odziva. Niti tistih, ki bi se morali odzvati. Da bi se odzval prvi poklicani, predsednik republike Borut Pahor, že dolgo ne gre več računati. Urejanje družbeno nesprejemljivega vedenja tako spet pade v pristojnost policije in tožilstva.

A policija je v celem lanskem letu vložila zgolj sedem kazenskih ovadb zaradi javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti po 297. členu kazenskega zakonika. Od tega le tri zaradi rasne ali narodnostne nestrpnosti. Že odvetnica Lucija Šikovec Ušaj bi si za zapise na Twitterju zaslužila več ovadb. Več ovadb pa bi moralo biti vloženih že samo zoper različne uporabnike Twitterja glede zapisov o novinarki TV Slovenija Jeleni Aščić.

A na policiji pojasnjujejo, da gre za to kaznivo dejanje lahko le v primeru, če ima ravnanje storilca za posledico »ogrozitev ali motenje (kršitve) javnega reda in miru« oziroma če spodbujanje ali razpihovanje sovraštva »v konkretnih primerih lahko povzroči fizično nasilje, zlasti pa tudi dejansko pride do kršitev, ki imajo znake (drugih) kaznivih dejanj ali prekrškov zoper javni red in mir, storjenih prav iz nagibov, ki so storilca vodili k izvršitvi kaznivega dejanja«. Mi dodajamo, da ko se bo to zgodilo, bo že prepozno. Ukrepati bi morali prej, včeraj, danes. Ker bi očitno lahko. Pred časom je bil recimo nekdanji načelnik zvezne Službe državne varnosti Silvo Gorenc, ki je v sporu s publicistom in ljubiteljskim zgodovinarjem Romanom Leljakom, obsojen razžalitve, ker je Leljaku rekel, da je bednik. Obsojen je bil na 750 evrov denarne kazni in plačilo stroškov, ki jih je s postopkom imel Leljak.

Na ministrstvu za pravosodje pojasnjujejo, da gre »vsekakor za aktualno problematiko, o kateri razmišljamo v okviru priprave sprememb kazenskega zakonika, vendar predlogi še niso tako izoblikovani in strokovno usklajeni, da bi jih že lahko javno obravnavali.« In dodajajo, da mora biti v splošnem kaznivo dejanje javnega spodbujanja sovraštva do drugačnih urejeno na način, da ne onemogoča svobode izražanja.

Očitno je, da se pristojni ne zavedajo oziroma nočejo zavedati pravih nevarnosti, ki jih prinašajo javno izgovorjene sovražne besede. To, da je bil Leljak pred nekaj pričami označen za bednika, gotovo ne bo imelo posledic za javni red in mir. Javno zmerjanje Aščićeve in drugih z Neslovenci, pa jih bo prej ali slej zagotovo imelo. Sploh ker je to početje postalo dovoljeno, sprejemljivo, če ne celo zaželeno.