Domačin med žvižgači

Sodobna vizualna umetnost ima rada zvezde, posebej tiste kultne, netipične, politične. Všeč ji je, če se v njenih galerijah znajdejo dela kakšnega kultnega francoskega sociologa, no, ali pa recimo »postnacionalnega neodvisnega raziskovalca računalniške varnosti«, kot uradni opisi predstavljajo Jacoba Appelbauma, sicer tudi novinarja in fotografa. Njegova dela so te dni na ogled pri nas, v ljubljanski Aksiomi.

Appelbaum je eden od ključnih sodelavcev projekta Tor, ki omogoča anonimnost med brskanjem po spletu. Je glasen zagovornik organizacije WikiLeaks, ki v imenu pravice javnosti do obveščenosti objavlja sporne tajne dokumente, pa tudi raziskovalec, ki razkriva, da lahko ameriška Agencija za državno varnost (NSA) vaš iPhone spremeni v prisluškovalno napravo in izbrska podatke iz vašega računalnika, tudi kadar niste priklopljeni v splet. Delal je za BDSM-pornopodjetje Kinks.com in organizacijo Greenpeace, pri tem pa podpiral še okoljevarstvenike iz iniciative Rainforest Action Network.

Šesterica njegovih fotografij, ki so na ogled v Ljubljani, je zanimiva že z dokumentarnega vidika, saj je v objektiv ujel znane žvižgače: ljudi, praviloma zaposlene v državnem aparatu, ki so se iz takšnih ali drugačnih razlogov – tudi za ceno osebne svobode in varnosti – odločili, da bodo razkrili podatke, za katere aparat meni, da bi morali biti tajni. Na fotografijah so Bill Binney, bivši visoki uradnik NSA, ki je »žvižgal« že leta 2001, britanska novinarka Sarah Harrison, ki ureja WikiLeaks, z oskarjem nagrajena režiserka Laura Poitras, ki je predlani posnela dokumentarec Citizenfour o žvižgaču Edwardu Snowdnu, ameriški odvetnik in novinar Glenn Greenwald, ki je junija 2014 v Guardianu objavil Snowdnova razkritja o ameriških in britanskih programih globalnega nadzora, ustanovitelj WikiLeaksa Julian Assange ter razvpiti kitajski umetnik in aktivist Ai Weiwei, ki sta ga zaradi kritiziranja oblasti doletela hišni pripor in večletna prepoved potovanja v tujino.

Vsi našteti so na fotografijah sproščeni, so ljudje, ki bi jih z veseljem spoznali in z njimi poklepetali. In verjetno so tudi v resnici takšni. Weiwei je videti, kakor bi brstel iz drevesca, za katerim stoji. Harrisonova se postavi v pozo lepotice ob reki. Binney se nasloni ob drevesno deblo v Berlinu, za njim pa sameva njegov invalidski voziček. Greenwald se nežno dotika telesa svojega partnerja Davida Mirande v džungelskem prizoru iz Sao Paula ...

Na prvi pogled so pred nami dostojno narejene portretne fotografije iz malce zrežiranega vsakdanjika, kakršne bi lahko napravil tako rekoč vsak fotograf. Toda ali bi jih res lahko? Navaden fotograf bi med žvižgače prišel kot antropolog med domorodce. Appelbaum pa je človek s scene in s tem med žvižgači domačin. Navsezadnje je imel zaradi svojega dela tudi sam težave z oblastmi. Zato je pravzaprav fotografiral kolege in zato fotografije ne govorijo o žvižgaštvu, temveč kažejo portretirance kot čisto vsakdanje ljudi. Vsak od njih je eden izmed nas, podobni smo si.

Fotografije so izdelane na način cibakrom, ki danes ni več prav aktualen, a podobi omogoči fizično globino, ki je z drugimi tehnikami ni mogoče doseči. Imajo pa še en »twist«. Appelabaum je uporabil infrardeči film, ki so ga nekdaj uporabljali za potrebe zračnega nadzora v kmetijstvu. Danes ga Kodak ne proizvaja več, a nekdo je pokupil stare zaloge in jih zdaj na drobno prodaja; pri njem je do filma, ki nekatere dele podob izostri, prišel tudi Appelbaum in zdaj ga uporablja le ob posebnih priložnostih.

SAMIZDATA: Dokaz zarote je prva samostojna razstava Jacoba Appelbauma, ki jo je lani za galerijo Nome – ta se, podobno kot Aksioma, posveča umetnosti na presečišču s politiko in tehnologijo – pripravila Tatiana Bazzichelli, nekdanja programska kustosinja berlinskega festivala Transmediale. Appelbaum se je že prej gibal v bližini umetnosti, podpiral je recimo umetniško skupino monochrom, z umetnikom Ai Weiweijem pa sta ustvarila skulpturo Panda pandi, za katero sta ljubke pliške napolnila z razcefranimi dokumenti NSA, prav tistimi, ki jih je žvižgač Edward Snowden v Hongkongu izročil Lauri Poitras in Glennu Greenwaldu. V vsako pando – izraz v kitajščini hkrati pomeni tajno policijo in državni zaklad – sta namestila tudi mikro spominsko kartico SD z varnostno kopijo objavljenih dokumentov.

Plišek je začasni dom našel tudi v Aksiomi in s tem je v Sloveniji prvič razstavljeno kako umetniško delo Ai Weiweija, enega globalno najprepoznavnejših sodobnih umetnikov. Pohvale vredno je, da ga je k nam pripeljala neodvisna galerija, ki se v primerjavi z javnimi zavodi le težko bori za ljubi kruhek in možnost delovanja. Kulturi in umetnosti se bolj in bolj na tanko reže kruh, predvsem tisti neodvisni, pa vendar s skrajnimi močmi še vedno ustvarja profesionalne, in še več, aktualne, strokovne in kakovostne projekte. Bravo, Aksioma!

Razstava:
Jacob Appelbaum: SAMIZDATA – Dokaz zarote
Kje: Projektni prostor Aksioma, Ljubljana
Kdaj: do 19. februarja 2016