(Ne)vsakdanja Ljubljana
Fotoknjiga Matjaža Rušta in Roberta Marina bi lahko postala kultna
Robert Marin in Matjaž Rušt s svojo knjigo
© Uroš Abram
Decembra je v samozaložbi, a v sodelovanju z ljubljansko galerijo Photon in s finančno podporo Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti izšla knjiga fotografij Najlepše mesto na svetu. V njej je izbor fotografij, ki sta jih v minulih dveh letih na priljubljenem istoimenskem blogu (http://najlepsemestonasvetu.tumblr.com) objavljala novinar črne kronike Robert Marin in študent fotografije Matjaž Rušt.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Robert Marin in Matjaž Rušt s svojo knjigo
© Uroš Abram
Decembra je v samozaložbi, a v sodelovanju z ljubljansko galerijo Photon in s finančno podporo Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti izšla knjiga fotografij Najlepše mesto na svetu. V njej je izbor fotografij, ki sta jih v minulih dveh letih na priljubljenem istoimenskem blogu (http://najlepsemestonasvetu.tumblr.com) objavljala novinar črne kronike Robert Marin in študent fotografije Matjaž Rušt.
Čeprav je blogu in knjigi naslov Najlepše mesto na svetu, fotografije nikakor niso del kampanje Ljubljana, najlepše mesto, s katero župan Zoran Janković »polira« prestolnico. So tudi popolnoma drugačne od fotomonografije Ljubljana, lepa in prijazna Joca Žnidaršiča, nekakšnih razglednic »nove« Ljubljane. In še zlasti so drugačne od podob na razglednicah v ljubljanskih trafikah.
V Marinovi in Ruštovi knjigi so podobe z ulic slovenske prestolnice, ki so sicer blizu večini Ljubljančanov, a ti pogosto sploh niso pozorni nanje. Avtorja s fotoaparatom spremljata »navadne« ljudi na ulici pa znane akterje in akterke nočnega in dnevnega življenja v kavarnah, klubih ali obleganih beznicah – tudi napol gole ali pijane. Poleg tega lovita mimobežne motive na ulicah in krajih, kjer mesto prehaja v podeželje. »Zanimajo naju kontrasti, banalnosti, ki so vsak dan na ulici in ljudje hodijo mimo njih. Večina jih niti ne opazi,« pripoveduje Rušt. Med njimi so celo kičasti prizori ali pa našarjeni, razsuti, zapuščeni in zanemarjeni placi. Brez olepševanja.
Marin in Rušt resničnost še dodatno poudarita z zanimivimi kompozicijskimi rezi fotografij in s to metodo še bolj približata gledalcu resnično, nespolirano, neturistično podobo Ljubljane. Zaradi verističnosti podob fotografirata z analognim fotoaparatom za enkratno uporabo. O tem pričata že uvodna in sklepna fotografija v knjigi, ki prikazujeta fotoatelje Kurent, kjer sta filme razvijala.
Po mnenju Jasne Jernejšek, ki je napisala spremno besedilo za fotoknjigo, avtorja s projektom zavzemata pozicijo insajderjev in komentatorjev okolja, v katerem živita. »Njuna dela prežema osvežujoč mračni optimizem, ki v vsakdanjem ne odkriva zgolj neobičajnega, nenavadnega ali spregledanega, temveč zavestno išče in poudarja njegovo humornost,« je dodala. Prav zato je še toliko zanimiveje, da Marin in Rušt sploh nista »avtohtona« Ljubljančana. Prvi prihaja z Raven na Koroškem, drugi iz Šmartnega pod Šmarno goro. »To je najina prednost, saj gledava na Ljubljano z drugačnimi očmi, kot če bi živela tukaj vse življenje. Kakor je zame prednost tudi to, da se lahko umaknem v Šmartno in pridem nazaj v Ljubljano spočit in svež,« pravi Rušt.
Večina objavljenih fotografij je iz ljubljanskih predelov, kjer se zasebno in poklicno najpogosteje gibljeta. Dosti je podob iz Vevč, Zaloga, Šiške, središča Ljubljane, Bežigrada pa skorajda ni. »Nekateri deli Ljubljane so zame še povsem neraziskani. Recimo Rakova jelša na južnem obrobju mesta. Tam se še nisem sprehajal, pa si večkrat pravim, da bi moral tja.« Tudi sicer ju bolj kot glavne ulice zanima mestno obrobje, za koga manj pomembni ljubljanski predeli.
Fotografija iz knjige
© Najlepše mesto na svetu
A njune fotografije niso cinično ali celo sarkastično ogledalo Jankovićevi kampanji »najlepšega mesta«, čeprav kažejo drugačno podobo prestolnice, kot jo vidi župan. Njuno videnje je le drugačno. »Gre za osebne preference. Nekdo fotografira sončne zahode in išče lepoto v njih. Mene pa zanimajo ljubljanska betonska naselja, saj se v njih dogajajo množice zgodb. In kančke teh zgodb bi rad zajel. V knjigi Najlepše mesto na svetu najine fotografije na prvi pogled morda delujejo humorno. Ko pa se zamisliš nad njimi, vidiš, da se za njimi nekaj skriva. Bolj poglobljen pogled lahko zazna tudi človeško stisko ali težave, s katerim se spoprijemajo Ljubljančani,« meni Rušt.
Avtorja imata že dolgo foto blog, kjer predstavljata fotografije iz zakulisja Ljubljane, in tudi po objavi knjige še naprej objavljata fotografije na spletu. Njun projekt je že kar nekaj priznanja doživel tudi z razstavami. Fotografije »najlepšega mesta na svetu« sta najprej razstavila v celjski Galeriji AQ, potem sta s projektom Najlepše mesto na svetu prepričala na prvem Photonovem natečaju Fotoknjiga. V organizaciji iste galerije pa sta sodelovala tudi na skupinski razstavi v Banjaluki, kjer sta svoje delo predstavila skupaj z ustvarjalci iz drugih mest v širši regiji, ki se ukvarjajo s podobnim tipom ulične fotografije. Kdove, morda pa podobno knjigo nekoč izdajo vsi skupaj.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.