Sonja Vrščaj

»Ko gledam begunce, me boli srce, sama sebe spet vidim v vagonu za taborišče.«

27. januarja je minilo 71 let, odkar je sovjetska Rdeča armada vkorakala v najstrašnejše nacistično koncentracijsko taborišče Auschwitz, v katerem je nacistični stroj umoril več kot milijon Judov, Slovanov, Romov in drugih, kjer so zapornike izkoriščali za delovno silo, mučili in stradali. Med preživelimi, ki so se vrnili iz te tovarne zla, je tudi Sonja Vrščaj, rojena leta 1925 v Šepuljah na Krasu. Že s 16 leti se je kot mladinska aktivistka vključila v narodnoosvobodilni boj na Primorskem. Junija 1944 so jo zajeli Nemci in jo kot politično zapornico poslali v Auschwitz. Tam je bila do oktobra 1944. Vrščajeva je ena izmed 60 tisoč Slovencev in Slovenk, ki so bili med vojno zaprti v nemških taboriščih. Grozote Auschwitza je izkusilo kar 2300 Slovencev in Slovenk, številni se niso vrnili domov.
Vrščajeva danes o Auschwitzu pripoveduje zlasti mladim, čeprav »samega trpljenja taboriščnikov Auschwitza ni mogoče opisati z besedami. Te grozote razumejo le tisti, ki so jih izkusili.« Mlade Vrščajeva seznanja z grozljivim početjem z interniranci in jim polaga na srce, naj bodo v življenju »občutljivi za družbene pojave, ki lahko vodijo v različne oblike nestrpnosti«.

Primorci ste imeli po prvi svetovni vojni opraviti s kruto realnostjo fašizma in italijanizacije. So vas starši vzgajali v narodnozavednem duhu?

Vsekakor. Oče je bil avstrijski vojak, poslali so ga na rusko fronto, tam so ga zajeli Rusi, bil je v ujetništvu, leta 1919 pa se je vrnil in se pridružil generalu Maistru v Mariboru. Maistru se je takrat pridružilo veliko Primorcev, saj je Italija po vojni zasedla naše kraje na Primorskem. Pridružili so se mu zavedni Slovenci. No, po vrnitvi domov se je oče pred fašizmom umaknil v Jugoslavijo, kjer je živel nekaj let, nato pa se je vrnil na domačo kmetijo na Kras, saj v Ljubljani Primorci niso bili ravno dobrodošli. Domačinom se je zdelo, da jim odžirajo kruh. Dobili so le najslabše službe. Bili so policisti, čuvaji ali cariniki. Slabo je zaslužil in z mamo sta bila v Ljubljani več lačna kot sita. Stanovala sta, kot številni drugi, v železniških vagonih. Zaradi vsega tega sta se vrnila na domačo kmetijo na Kras.

Primorsko je takrat že tlačil fašizem?

Ja. Sicer pa sem zgodbo o očetu povedala, da bi laže razumeli, kakšen odpor so Slovenci, zlasti Primorci, čutili do italijanske oblasti. Hoteli so svobodno Slovenijo. Sovražili so Italijane in se jih bali. Ker so Italijani takoj po prvi svetovni vojni pri domačinih naleteli na odpor, so zganjali še hujši teror nad njimi kot pri navadni okupaciji. Poitalijančiti so hoteli vse in so zato uporabljali zelo krute načine. Ljudi so pretepali, jim dajali piti ricinovo in celo strojno olje.

Vsi trije otroci ste se rodili v tistem času?

Da, dva brata in jaz. Leta 1925, ko sem se rodila, je bila Italija že močno utrjena na Primorskem. Slovenske šole so bile odpravljene. Otroci smo smeli govoriti samo nam tuji italijanski jezik. Ker smo bili vzgojeni v slovenskem duhu, smo se čutili še bolj prikrajšani za slovensko besedo. Dekleta v naši vasi smo lahko sicer obiskovale zasebno šolo, ki so jo imele pri nas slovenske nune. Vsaj med odmorom smo smele govoriti slovensko, tudi nune pa so morale poučevati v italijanščini. Brata sta hodila v fantovsko šolo v Tomaju, tam pa so bili, tako kot v drugih šolah, učitelji sami Italijani. Med njimi so bili tudi zagrizeni fašisti. Če so otroke zalotili v pogovoru v slovenskem jeziku, so jih klofutali in pljuvali, doma pa so morali tudi po 500-krat napisati, da se v šoli govori samo italijansko.

Pesnik Ciril Zlobec mi je pripovedoval, da so skušali Slovencem vcepiti občutek kulturne manjvrednosti, sam se je zato lotil pisanja slovenskega epa o trpljenju Slovencev pod fašistično Italijo. Kje in v čem ste našli moč, da ste se upirali italijanizaciji?

Težko je govoriti tako kot pesnik Zlobec. Vsi smo bili kmečki otroci. Je pa v naši vasi duhovnik v župnišču organiziral verouk v slovenskem jeziku. Spodbujal nas je k branju slovenskih beril. Otroci smo iznašli različne igre, ki so bile protiitalijanske. Takšna je bila »poroka« z Italijanom, ki smo jo uprizarjale v igri in jo obsojale kot sramotno. Po otročje pač. Starši nam niso dovoljevali, da bi se napravile v italijanske šolske uniforme ob šolskih proslavah, ki so seveda poveličevale fašizem. Zgovorno je tudi, kar se vcepi v zavest mlademu človeku, da so italijanske oblasti organizirale šolske malice le za otroke tistih staršev, ki so bili člani fašistične stranke. No, moji starši pa so poskrbeli za slovenske knjige doma, ki smo jih otroci brali in se iz njih učili slovenskega jezika.

Že leta 1941, pri 16 letih, ste se z očetom vključili v odporniško gibanje na Primorskem. Delovali ste kot aktivistka, leta 1943 pa ste postali tajnica okrožnega odbora Zveze slovenske mladine za kraško okrožje, kar je bila za mlado dekle odgovorna funkcija.

Za nas je bila Jugoslavija obljubljena dežela in vse upe smo usmerjali v Slovenijo. Ko so leta 1941 Italijani marširali skozi vas, smo se vaščani zbrali sredi vasi in jokali, ker se nam je podrlo upanje, da bomo nekoč združeni z drugimi Slovenci. Očeta in mamo so v prvem letu vojne zaprli kot Jugoslovana. Nekateri obrtniki so se sicer morali vpisati v fašistično stranko, da bi lahko delali, pravih fašistov pa v naši vasi in okolici ni bilo. Italijani so Slovence tudi ekonomsko uničevali. Kmetom so najprej dali kredite z visokimi obrestmi, a ker jih kaj kmalu niso mogli odplačevati, so kmetije propadale. Pokupili so jih Italijani, saj so posojila za nakup dobili pod zelo ugodnimi pogoji. Pri ohranjanju slovenske besede je imel izredno pomembno vlogo župnik, ki je poleg verouka v slovenščini organiziral tudi pevski zbor, kjer smo poleg nabožnih peli še druge slovenske pesmi.

V takšnih okoliščinah se vam verjetno ni bilo težko pridružiti gibanju, katerega cilj je bil izgon Italijanov iz Primorske?

Dva moža iz Tomaja sta se z očetom dogovorila o mojem sodelovanju v osvobodilnem gibanju. Najprej sem zbirala prispevke zanj, kmalu potem so me povabili na sestanek mladincev v Dolenjo vas, kjer smo skupaj z dvema partizanoma v uniformah govorili o organiziranju mladih v boju proti fašizmu. Leta 1943, ob kapitulaciji Italije, smo imeli razvejeno organizacijo in spomnim se, kakšno veliko navdušenje je bilo ob prihodu partizanov v vas. Moški in fantje, kar jih je bilo zdravih, so odšli v partizane. Tudi brat, star 15 let, je odšel z njimi. Sama sem morala ob prihodu Nemcev v ilegalo, saj sem delala v okrožnem odboru Zveze slovenske mladine. Še danes pa ne morem pozabiti navdušenja zaradi kapitulacije Italije. Takrat nam nekaj časa ni bilo treba skrivati dela v odporniškem gibanju.

Nemci me v tržaškem zaporu Coroneo, ker niso vedeli za moje delo, niso mučili, z mano so opravili z nekaj udarci. Po štirinajstih dneh so me skupaj z drugimi poslali v koncentracijsko taborišče.

Veselje je bilo zelo kratko, saj so za Italijani prišli Nemci, kajne?

Nemci so s svojimi enotami zasedli vse vasi in posebej v Istri požgali nekaj vasi in pobili veliko ljudi. Ampak že po 14 dneh nemške okupacije smo jim pokazali, s kom imajo opravka. V vseh vaseh smo imeli mladinske aktive, ki so pod motom »vse za partizane« skrbeli za obveščanje ljudi o dogajanju na frontah, izvajali smo napisne in prav drzne sabotažne akcije. Sama sem bila v ilegali v kraškem okrožju, kjer smo skrbeli za protiokupatorske dejavnosti na Krasu: vse od Opatjega sela do Nabrežine in Bazovice pri Trstu. Naše kurirke so peš ali na kolesu obveščale partizanske enote o premikih nemških enot in preprečile nenadne nemške napade nanje. Za božič leta 1943 smo dekleta pripravile za vsakega partizana paket s pecivom, šalom ali toplimi rokavicami in nogavicami ter čestitko. Ves čas vojne pa smo po vaseh prirejale mitinge s kulturnim programom in političnimi govori, ki so se jih udeleževali tudi partizanski borci. Po vojni je Lado Pohar, sekretar pokrajinskega komiteja za Primorsko, v naši knjižici o Auschwitzu zapisal, da so na Primorskem mladinske organizacije in ženske držale tri vogale osvobodilnega boja.

Junija 1944 pa so vas kot ilegalko ujeli Nemci?

Imeli smo skupni sestanek okrožnega odbora Zveze slovenske mladine in Zveze komunistične mladine v Pliskovici na Krasu. V tej vasi je bil naš sedež, sedež prosvetne in gospodarske komisije in tudi obveščevalci so se zadrževali tam. Očitno so Nemci iskali partizanske obveščevalce, mi pa smo imeli ravno takrat v Pliskovici sestanek. Ko so Nemci vdrli v vas, sem se znašla v hudih težavah, saj sem imela, ker sem bila sekretarka kraškega mladinskega odbora, pri sebi zapisnike s seznamom kurirk in postojank med Opatjim selom in Bazovico. Po prvih nemških strelih smo se razbežali, tako kot smo bili dogovorjeni. Dekleta so odšle po hišah, si nadele predpasnike, vzele v roke metlo ali greblje, kot da so domače. Meni pa je bila največja skrb, kako skriti gradivo, ki sem ga imela pri sebi. Ja, saj je bilo otročje, da smo vse to zapisovali! No, skrila sem se v žitno polje, žito je bilo junija že kar visoko, zagrebla vse v zemljo in lezla po vseh štirih proti drugemu koncu njive. Tam pa je bil fašist z Nemci. Odpeljali so me v tržaški zapor Coroneo, gradiva pa le niso dobili.

Coroneo je bil torej vaša prva postaja na poti v nemška koncentracijska taborišča?

Še danes ne vem, zakaj so odpeljali le mene. So pa tja iz Kobjeglave, kjer je bil sedež okrožnega komiteja komunistične partije, takrat pripeljali še 25 deklet. Takoj so jih odpeljali na delo v Nemčijo, mene pa zaprli. Nemci niso vedeli, za kaj sem odgovorna v gibanju, prepričani so bili, da sem kurirka, česar pa tudi nisem priznala. Očitno me zato, ker niso vedeli za moje delo, niso mučili, z mano so opravili z nekaj udarci. Po štirinajstih dneh so me skupaj z drugimi poslali v koncentracijsko taborišče.

V tistem času je bil v zaporu tudi vaš oče.

Njega ni zaprl SS, ampak Wehrmacht, torej nemška vojska. Aretirali so ga v Tomaju. Pred odhodom v Nemčijo mi je uspelo o tem obvestiti očeta. Junija 1944, pred našim odhodom v Nemčijo, je sovjetski diverzant Mihajlo, ki je deloval na Primorskem, postavil razstrelivo v nemški menzi, pri čemer je bilo ubitih veliko ljudi. Nemci so se grozovito maščevali. Prišli so v zapor in 28 deklet določili za talke. Spravili so jih v eno celico, jim pobrali vse, kar so imele, sredi noči pa smo slišali vojaške korake, odpiranje vrat njihove celice in za njimi je ostala moreča tišina.

Za Auschwitz nismo vedele. Šele v poljskih Katovicah, kjer so naš vlak usmerili na tir za Auschwitz, smo slišale poljske železničarje govoriti, da se tam dogaja nekaj zelo hudega.

Na začetku junija 1944 so Nemci organizirali transport zapornikov iz Trsta v Auschwitz.

Nobena izmed nas, ki so nas odpeljali na tržaško železniško postajo, ni vedela ničesar o Auschwitzu in drugih koncentracijskih taboriščih. Mislile smo, da nas peljejo v Nemčijo delat. Vedele smo sicer za italijanska taborišča, saj so o njih pripovedovali ljudje, ki so po kapitulaciji Italije prihajali od tam, nič pa o nemških. Pred odhodom, ker nismo vedele, kam odhajamo, smo bile pravzaprav strašno pogumne, saj smo na hodnikih zapora, kjer smo čakale na odhod, pele partizanske pesmi. In tudi vso pot od Coronea do tržaške železniške postaje smo pele. Oče mi je po vojni povedal, kako so nas zaradi korajže občudovali zaporniki v Coroneu.

A odpeljali so vas v Auschwitz, najgrozovitejše koncentracijsko taborišče, ne pa na delo v Nemčijo?

Nekaj žensk je dobilo mesto v vagonih s sedeži, večino pa so nas strpali v živinske vagone, kjer je bila straniščna kibla. Vagoni so bili tako natrpani, da ni bilo prostora, da bi sedele, le čepele smo lahko. V Gorici so k našemu vlaku pripeli še vagone z ljudmi iz goriških zaporov. Potem se je vlak ustavil nekje blizu Celovca, kjer so odprli vagon, ga malo prezračili in izpraznili kiblo. Tri dni smo preživeli v teh vagonih. Še vedno pa nismo vedele, kam nas peljejo. Šele v poljskih Katovicah, kjer so naš vlak usmerili na tir za Auschwitz, smo slišale poljske železničarje, ki so se med seboj pogovarjali o tem mestu. Iz njihovega govorjenja smo razbrale, da se tam dogaja nekaj zelo hudega.

Kakšen je bil vaš prihod v taborišče?

Tja smo prišli že kar pozno zvečer. V temi. Ko so odprli vagone, smo slišali le vpitje »Raus«, »Schnell«. Pretepanje. Psi. Takrat nas je postalo groza. Zaradi teme nismo ničesar videle. Naše skupine niso ločevali, saj smo bile vse sposobne za delo. Kasneje sem spoznala, da so odbirali v skupinah tiste, ki niso bili sposobni za delo, in jih razvrstili za krematorij. Najtežje je bilo Judom, saj so v taborišče pripeljali celotne družine in jih odbrali v skupine za delo, otroke in onemogle pa v smrt. V naši skupini iz Trsta so ločili 15-letnega sina od matere, žene zobozdravnika iz Trsta, ki je delal za naše osvobodilno gibanje. Ko sem bila po vojni v Auschwitzu, mi je kustosinja povedala, da sta oba preživela.

Potem so vas nastanili v barake?

Ne, najprej so nas slekli do kože in nam vse pobrali. V drugem prostoru so nas ostrigli na balin in razkužili. Nato je vsaka dobila oblačila, ki so jih tam pustili ljudje, ki so v taborišče prišli pred nami. Niso nam dali lagerske obleke s črtami. Vsaka je dobila tudi par cokel. Ko smo se pogledale med seboj, se nismo spoznale, tako spremenjene smo bile. Spomnim se le visokih dimnikov, ki sem jih zagledala v mraku, iz njih se je valil dim. Najprej se je šušljalo, da so Judje zažgali taborišče, kasneje nam je bilo seveda jasno, od kod in zakaj ta dim. Zanimivo je, da do takrat nismo videle nobene esesovke ali esesovca, saj so za nas »poskrbele« interniranke za sprejem. Nato so nas umestili najprej v romski lager, saj so mislili, da smo Rominje. Ko smo čez noč čepele na nekem hodniku romskega lagerja in se pogovarjale med sabo, pa je ena izmed paznic ugotovila, da se ne pogovarjamo romsko, ampak v nekem drugem jeziku. Premestili so nas v drug lager. Tako smo pravzaprav ubežale gotovi smrti že na začetku, saj so neke avgustovske noči romski lager izpraznili, tako da za ljudmi ni ostala niti sled.

Še vedno pa vas niso pustili v barake?

Ne. Drugega dne so nas odvedli v nekakšne sprejemne prostore, kjer je vsaka dobila svojo številko, vtisnjeno na levo roko. Takrat sem skozi okno gledala ženske, ki so klečale na pesku in v vsaki roki navzgor držale po eno opeko. Če je katera povesila roko, so jo s palico tepli, dokler ni spet dvignila obeh opek v zrak. Interniranke, ki so skrbele za naš prihod, so povedale, da gre za eno od oblik kaznovanja ljudi.

Potem so nas odvedli v barako. Te barake stojijo še danes, zdaj jih obnavljajo, da bi prihodnjim rodovom pričale o trpljenju ljudi, ki so jih nacisti trpinčili tam samo zato, ker se bili drugega rodu in drugačnega prepričanja.

Taborišče je bilo ogromno, saj se je raztezalo na 40 kvadratnih kilometrih.

To je bilo ogromno taborišče z različnimi lagerji. Bila sem v lagerju A, ki je bil ženski lager. Vse barake v tem lagerju še stojijo. Tudi baraka 30, kjer sem bila. V vsaki taki baraki nas je bilo od 800 do 1000. Ob zidu so bile postelje iz desk v dveh nadstropjih.

Označeni ste bili z rdečim narobe obrnjenim trikotnikom za politične zapornike.

Auschwitz je bil uničevalni lager. V njem so bili kriminalci, Judje, Romi, Slovani in mi politični, ki smo nosili rdeči narobe obrnjeni trikotnik.

Je bilo huje, ker ste bile politične zapornice?

Mislim, da so imeli pazniki do nas spoštljivejši odnos, če sploh lahko tako rečem v tistih razmerah, kot do drugih. Smo pa politični vendarle imeli tudi izkušnje v boju za preživetje že pred prihodom v taborišče. Jugoslovani smo imeli močno solidarno organizacijo, ki so jo leta 1942 ustvarile zapornice iz mariborskih zaporov. Solidarnost med nami se je kazala na različne načine. Veliko internirancev je delalo zunaj taborišča, pa tudi v taboriščni in nemški bolnišnici. Bili so v obrtnih delavnicah in skladiščih. Vsak, ki je delal zunaj, je moral misliti tudi na tiste, ki so bili vseskozi v lagerju, in zanje kaj prinesti, če je bilo le mogoče. Iz bolnišnice smo tako na skrivaj dobili tudi zdravila in obveze. V taboriščni bolnišnici, ki smo ji rekli revir, ni bilo drugega kot nekakšne črne tablete. Večkrat pa je prišel v revir Mengele, znani doktor smrt, ki je bil vodja tega sistema v taborišču. Pod njegovim nadzorom so oslabele, a še žive določili za krematorij. Sicer pa so med interniranci v času apela odbrali slabe in bolne in jih odpeljali v smrt, kajti veljalo je, da morajo tisti, ki ne zmorejo delati, umreti.

Najprej so nas umestili v romski lager, potem pa je paznica ugotovila, da nismo Rominje. Tako smo pravzaprav ubežale gotovi smrti že na začetku, saj so neke avgustovske noči romski lager izpraznili, tako da za ljudmi ni ostala nobena sled.

Kaj je delala vaša skupina?

Me smo delale samo znotraj taborišča. Raztovarjale smo vagone, urejale ceste v taborišču, praznile stranišča in odstranjevale mrliče izpred blokov. Delavnik v taborišču je bil strašen. Vsako jutro smo po tretji uri dve uri najprej stale pred barako, na apelu smo rekli, nato so nas razporedili v skupine in esesovka nas je s psom odpeljala na delo. Delale smo do 12. ure, se vrnile v barake in pojedle nekakšno juho, v kateri je včasih plaval kakšen košček krompirja ali kaj drugega, in ob enih smo morale spet na delo do šestih zvečer. Zatem pa spet dve uri apela, kar pomeni dve uri stati, v vsakem vremenu, lačen in premražen. Veliko ljudi je popadalo na tla. Tudi meni se je enkrat zgodilo, pa so me sotrpinke oklofutale, oblile z mrzlo vodo in postavile pokonci.

Lakota se ti zažre pod kožo, pravijo. So vam pri premagovanju lakote pomagale interniranke, ki so delale zunaj, na kmetijskem posestvu?

Tisto od zunaj je bil samo kakšen list zelja, česen, korenček. Zelo malo. Vsako pomoč, če so te dobili, da si pomagal komu pri delu ali komu odstopil svoj košček kruha, so strogo kaznovali. Ko so se interniranke zvečer vračale z dela na ekonomiji, kot smo rekli kmetijskemu posestvu, so jih temeljito pregledali. Če so pri kom karkoli dobili, so ga strašansko pretepli in marsikoga tudi ubili. Ob apelu zvečer smo slišale krike zaradi pretepanja in revskanje psov. Kljub temu pa se je zmeraj našla priložnost za pomoč drugemu. Spomnim se, da je marsikatera po tisti opoldanski juhi imela drisko, to pa je kasneje lahko pripeljalo do tifusa. Neki sotrpinki sem odstopila kruh, ona pa meni juho, da se ji stanje ne bi poslabšalo. Nekoč smo dobile jabolko, sedmerica si ga je razdelila med sabo. Blizu naše barake je bila kuhinja in ob nedeljah, ko nismo delale, smo prebrskale ostanke iz kuhinje, ki so jih zavrgli, a med njimi se je našel kakšen list zelja ali kaj podobnega, kar smo seveda pojedle. Tega sicer ne bi smele početi, vendar je bil del skupine naših žensk na straži in opozorile so nas na nevarnost, če je kdo prihajal.

Ste se lahko pogovarjale med sabo?

Nismo imele časa za pogovore. Zvečer, ko je bilo konec apela, smo imele prosto uro in smo jo izkoristile za odhod na stranišče ali do vode, potem pa je veljal lager ruhe, torej tišina. Ko je zvečer zatulila sirena, smo morale biti na ležiščih. Čez noč nismo smele iz barake. Le ob nedeljah, ko nismo delale, smo čepele za barako in se pogovarjale o domačih in hrani. Za obveščanje o tem, kaj se dogaja doma in po svetu, je skrbela naša posebna »služba«, ki je na različne načine prišla do informacij o tem dogajanju. Hlepele smo po informacijah o dogajanju v domovini, o uspehih partizanske vojske, o osvobojenih ozemljih. Vsaka takšna novica je budila v nas upanje.

Kako ste gledali na paznice in paznike? So bili za vas to sploh ljudje? Je bilo mogoče s katerim od njih navezati kakršenkoli človeški odnos?

V glavnem so bili to kruti ljudje, paznice so izbrali predvsem izmed nemških kriminalk, ki so bile zaprte v Birkenauu. Črnovinkelce, kot smo jih poimenovale, so hodile okrog z bikovko ali palico. Kasneje sem izvedela, da so prišle iz Birkenaua in da so se že kot zapornice pokazale za krvoločne. V glavnem so bile Nemke. Kriminalke. Sama sem razmišljala, zakaj so tako krute, zakaj v nas niso videle človeka, ampak le številko. Tudi za kakšno interniranko, ki je postala v taborišču paznica, večinoma so bile to Poljakinje, sem se spraševala, od kod v njih takšna krutost. Tolažila sem se z mislijo, da če toliko časa živiš v nečloveških razmerah, verjetno ne moreš biti človek. So bile pa tudi paznice, ki so nam svetovale, naj delamo počasneje, ko pa se je približal esesovec ali esesovka, so vpile na nas, da bi se dokazale.

Koncentracijsko taborišče je zagotovo kraj, kjer je smrt neprestano blizu. So zgodbe, ki jih ne morete pozabiti in govorijo o tem, da je tudi v takšnih okoliščinah moč ostati človek? Katera zgodba in usoda, ki govori o človečnosti, se vas je najbolj dotaknila?

Pravzaprav ni nobene takšne zgodbe. Vsak dan se je zgodilo kaj hudega in vseskozi smo živeli v napetosti. Če je bil mir, je bilo čudno. Zgodbe, ki sem jim bila priča, je težko ubesediti. Solidarnost med nami je bila tisto, kar je bilo najlepše.

V času apela je veliko ljudi popadalo na tla. Tudi meni se je enkrat zgodilo, pa so me sotrpinke oklofutale, oblile z mrzlo vodo in postavile pokonci.

Pravzaprav je zdajšnjim generacijam, ki niso okusile vojne, težko razumeti vso nečlovečnost, ki so jo doživljali ljudje v koncentracijskih taboriščih. Še predstavljati si ne zmoremo tega.

Le tisti, ki so preživeli ta pekel, lahko zares razumejo. Po vojni, ko sem prvič šla v Auschwitz, sem šla zato, da bi se sama prepričala, ali je res bilo tako, kot mislim, da je bilo. Ob pogledu na barake in krematorije sem dobila potrdilo, da smo živele v peklu. Vsakič, ko grem v Auschwitz, se pogovarjam s kustosoma in vedno znova me spomnita na romski lager, ki se mu je naša skupina izognila, na blok garjavih in na kaj drugega. Danes že laže grem tja, se me ne dotakne več tako hudo kot ob prvih obiskih.

V Auschwitzu ste bili od junija do oktobra 1944, potem ste šli še skozi blažja taborišča. Kako ste se po osvoboditvi vrnili v normalno življenje? V nekem intervjuju ste dejali, da ste bili prej vesela punca, potem pa se sploh niste več mogli smejati?

Zakopala sem se v delo. Naš del Slovenije je zasedla zavezniška vojaška uprava, čeprav so partizani osvobodili Trst. Morali so se umakniti iz Trsta in nastala je cona A. Zame je bilo po vrnitvi domov to hudo razočaranje. V naši lepi svobodni domovini so bili spet vojaki. Že med vojno tem zaveznikom nismo bili posebej naklonjeni. Zdaj pa smo morali še dokazovati, da smo Slovenci, da hočemo živeti v Sloveniji in v Jugoslaviji. Ker so me tovariši poznali, so me takoj po vrnitvi angažirali za delo v mladinskem odboru Julijske krajine in kasneje Sežane. Življenje me je potegnilo v svoj vrtinec, čeprav so v meni ostale brazgotine in dogajanje v taboriščih me je dolgo spremljalo. Čutila sem, da sem nekoliko drugačna od razigrane mladine v svobodi. Spomnim se proslave v Sežani, na kateri so mladi na trgu plesali in peli. Ko sem jih opazovala skozi okno pisarne, sem se spraševala, kako so lahko tako veseli, kako se lahko tako zabavajo in smejijo, jaz pa sem se pozabila smejati. Ampak veste, čas naredi svoje. Šla sem v šolo in sčasoma normalno zaživela, pozabiti pa gorja, ki sem ga videla in doživela, seveda ne morem.

Hlepele smo po informacijah o dogajanju v domovini, o uspehih partizanske vojske, o osvobojenih ozemljih. Vsaka takšna novica je v nas budila upanje.

Letos mineva 71 let od osvoboditve Auschwitza. Evropa in svet pa se spoprijemata s hudimi težavami, z rekami beguncev in krepijo se nevarna fašistična občutja. Kako bi morali razmišljati danes, vsak v sebi in skupaj, da se grozote Auschwitza ne bi ponovile in ljudje ne bi postali le številke, kakor ste bili vi, znamenje tega pa še zdaj nosite na levi roki?

Vzroke za takšne razmere je treba uvideti in odpraviti. Ko gledam begunce, me boli srce, sama sebe spet vidim v vagonu za taborišče. Ampak današnjih težav in begunske krize nista povzročila fašizem in nacizem, temveč pohlep ljudi, ki imajo v rokah neizmerno bogastvo. Povzročil jih je pohlep držav in želja njihovih vodstev, da bi gospodarila čim večjemu delu sveta. Nikdar jim ni dovolj. Ne dotakne se jih trpljenje ljudi, kajti zanje so le številke. Zato pravim ljudem, naj ne bodo pohlepni. Materialne dobrine so potrebne za lepo življenje, ampak vse, kar je čez mejo, je uničevalno. Kaj storiti z begunci, ki bežijo pred smrtjo? Naj jih potisnemo v morje? Saj ti ljudje ne bi šli nikoli iz Sirije, kjer so razmeroma dobro živeli, če ne bi v njej, tako kot povsod na Bližnjem vzhodu, zahodnjaki zaradi svojega pohlepa povzročili vojne in pobijanja. Islamska država je posledica njihove politike. Pohlep žene ljudi in države v takšna dejanja. Toda pohlep je v resnici gonilo kapitalizma, ki uničuje svet. Nad tem sistemom se je treba zamisliti!