Jesper Juul

»Zbogom, ustrežljivost in popuščanje«

Gospod Juul, v svoji zadnji knjigi starše pozivate, naj v družini prevzamejo vlogo »vodje krdela«. Zakaj jim tako svetujete?

Vedno sem poudarjal dva osrednja vidika starševstva: prvič, da so starši nekakšen svetilnik za otroke, in drugič, da odgovornost za kakovost odnosa prenesemo nanje. Vendar vedno znova ugotavljam, da bralci v moje nasvete projicirajo svoje romantične predstave. Čas je, da pošljem glasnejši signal, saj v svojih vsakodnevnih pogovorih s starši in pedagogi izvem za številne težave, ki so vse posledica pomanjkanja vodstvenih lastnosti.

Oznanjate vrnitev avtoritativne vzgoje?

Ne, tega si nihče ne želi, niti odrasli. Danes je navsezadnje pomembno, da upoštevamo individualne značilnosti otroka. Vodenje sestavljajo tudi empatija, razumevanje in pogum, a tudi želja, da se od tistih, ki jih vodimo, učimo. Tako se razvije osebna avtoriteta. Avtoritativno vodenje pa je osredotočeno le na prilagajanje in ubogljivost.

Kaj natančno razumete pod osebno avtoriteto?

To vam bom pojasnil s primerom – vzemimo glasbenika. Poslušalec hitro ugotovi, ali samo preigrava note iz notnega zapisa ali dejansko razume glasbo, ki se skriva v njem. To zmore le, če v glasbo vloži vso svojo bit. Enako je z osebno avtoriteto: prihaja od znotraj in odraža lastne vrednote. Kaže, kaj človek hoče in česa noče. Očetje in mame morajo najti svoj notranji pristop do starševstva, da jo bodo razvili.

Kako ga lahko najdejo?

Edina pot do njega vodi prek našega odnosa z drugimi ljudmi. Otroci so v tem primeru najboljši navdih: način, kako izpeljejo stvari, kako prosijo za nekaj. Zmožni so zadeti naše najbolj ranljive točke, nenehno preizkušajo naše meje in spodkopavajo prepričanja. Minejo lahko leta, preden v takšnih okoliščinah razvijemo osebno avtoriteto. A otroci ne potrebujejo popolnih staršev, potrebujejo le občutek, da si iskreno prizadevamo za to – ne pa, da se preprosto ravnamo po nekih ustaljenih obrazcih.

Če smo čisto konkretni: kako intenzivno naj bi starši otroku razložili, zakaj mu nekaj prepovedujejo oziroma dovolijo? Kdaj je primeren trenutek, da rečejo »Tako sem se odločil in prosim, da to narediš!«?

Prav to je bistvo osebne avtoritete. Z njo staršem uspe pridobiti otrokovo zaupanje. Pri tem je manj pomembno, ali vse odločitve tudi razume. Ko otroci – in tudi odrasli – čutijo, da se jih jemlje resno, izgine potreba, da bi zmagali v vsakem prepiru.

Starši ne smejo otroku nenehno ponavljati, kako pomembni sta šola in izobrazba za njegovo prihodnost. Če to nenehno posluša, se počuti še bolj nesposobnega.

Pritožujete se, da številni starši pri vzgoji otrok zdrsnejo v vlogo, v kateri do določene mere samo igrajo, da so starši. Kaj hočete povedati s tem?

Starši so očitno prepričani, da morajo biti boljši ali drugačni, če hočejo biti dobri starši. Kot bi imeli pred seboj razgovor za službo ali randi in se morajo prenarejati, da bi ugajali. V službi je morda zadovoljujoče in zadostno, če znamo dobro igrati, vendar to v odnosih, ki temeljijo na ljubezni, ne deluje – ker preprečuje bližino.

A zakaj bi se morali starši pretvarjati? Družbena pričakovanja so se predvsem glede tega, kaj pomeni izpolnjeno materinstvo, v preteklih desetletjih občutno spremenila; očetje in mame so svobodnejši glede tega, kako si zastavijo partnersko življenje in kako vzgajajo otroke.

Starši opazujejo druge starše in tako dobijo predstavo, kako morajo ravnati, da bi veljali za dobre starše. To jim je pomembno tako dolgo, dokler se njihov otrok ne upre posledičnemu pomanjkanju osebne substance.

Pišete, da bi otroci svoji avtonomnosti pripisali zelo visoko vrednost in bi se bili pripravljeni bridko bojevati zanjo – jim morajo starši pri tem res ustreči? Ne bi bilo bolje, da bi takšne boje preprečili že vnaprej?

Mislim, da to ni mogoče. Ti boji so nujni, da se iz njih učimo, tako otroci kot starši. Le če se isti spor zaradi iste težave ponavlja nenehno in v kratkih razmikih, je to razlog, da se poglobimo v to, kje se je zalomilo.

V številnih družinah dobro poznajo takšne popoldneve po pouku: otrokom je težko napisati že samo domačo nalogo, kaj šele, če jih čaka ocenjevanje znanja in bi se morali učiti. Kaj storiti?

Ne obstaja ena, najboljša pot, kaj storiti v konfliktni situaciji, temveč je odvisna od vrste odnosa med starši in otrokom. Na splošno bi predlagal, da pobudo prevzamejo starši in rečejo: »Oba veva, da šola ni tvoj najljubši kraj. Veva tudi, da je treba teste pisati čim bolje. Kako ti lahko najbolje pomagam pri tem?« Bistvo je, da otroku prepustimo izbiro, kako mu bomo pomagali, ne pa, ali mu bomo pomagali. Starši ne smejo otroku nenehno ponavljati, kako pomembni sta šola in izobrazba za njegovo prihodnost. Da to ve, je že tako ali tako del njegove dileme, in če to nenehno posluša, se počuti še bolj nesposobnega.

Starši si želijo partnerskega sobivanja in trdne čustvene povezave z otrokom. Je s tem kaj narobe?

Predstava, da bomo dobro čustveno povezavo z otrokom vzpostavili s tem, ko mu bomo izpolnili vse želje, je preprosto zgrešena. Priljubljenost pri otroku niti slučajno ni enako temu, da nas ima otrok rad. Staršem ni treba storiti ničesar, da bi jih otroci imeli radi, oni jih imajo brezpogojno radi. Prizadevanje staršev, da bi bili pri otroku priljubljeni, je izrazito egocentričen projekt, pri katerem se otrok ničesar ne nauči o vrednotah. Kot bi mu dajali samo sladkarije namesto hranilnih jedi. Vsak odnos, pri katerem se ena stran nenehno trudi, da bi ugajala drugi, drsi v katastrofo.

Številni starši imajo težavo, ker ne vedo natančno, kaj je prav in kaj narobe, zaradi negotovosti ne morejo ravnati pristno. Si je mogoče povrniti izgubljeno intuicijo?

Pristnost je lastnost, ki se razvija z odnosom, podobno kot pri odnosu med starši: na začetku so preprosto le zaljubljeni, a postopoma morajo ugotoviti, katera pot je najboljša, da se bodo še naprej ljubili. To jim lahko uspe le, če dobro poznajo sebe in drugega. Čim več se pri tem naučijo, tem pristnejši bodo lahko v svoji zvezi. Ni nujno, da smo vedno pristni za vzpostavitev osebne avtoritete. A čutiti moramo željo, da bomo do otrok čim pristnejši. To vključuje tudi sposobnost priznati, da smo se znašli v slepi ulici. Rad bi širil novo vzgojno geslo za prihodnje desetletje.

Kako naj bi se glasilo?

Dovolj dobro je odlično. Če se bodo starši sprijaznili s tem, da so dovolj dobri za otroke, bo že veliko narejenega. Saj nihče ni popoln.

Ali današnji starši preveč služijo otrokom?

O da. In ko starše, predvsem so to mame, izprašam o tem služenju, praviloma dobim dva odgovora: v prvi skupini so starši, ki bi radi zagotovili, da otrok dobi vse, kar potrebuje. A pogosto se ne zavedajo, kako pomembno je razlikovati med tem, kaj otroci hočejo, in tistim, kar potrebujejo. Druga skupina pa živi v nenehnem strahu, ker misli, da spori niso del ljubečega odnosa, zato se jim želi za vsako ceno izogniti. V obeh skupinah jim manjka sposobnosti postavljati osebne meje.

Kakšne so posledice?

Odgovornost in vodenje nazadnje prepustijo otroku. A otroci še niso dovolj kompetentni za takšno odgovornost. Res je, da se rodijo z veliko modrosti, vendar brez izkušenj. Potrebujejo vodenje, ki temelji na dialogu.

Zakaj je staršem tako težko postaviti osebne meje?

Mnogi jih niti ne poznajo. Ali pa so jih prestavili, ker so jim dopovedali, da njihove potrebe niso pomembne. Pa je ravno to morda eno največjih daril, ki jih otroci dajo staršem: razvijanje občutka lastne vrednosti.

Kdor še doma nadaljuje s poukom, učenje spremeni v enosmerno ulico, na koncu katere stojijo starši kot večni pametnjakoviči.

Kaj je pravzaprav narobe s tem, če si prizadevamo za složnost v družini?

Temeljna težava pri tem je, da takšna filozofija pušča premalo prostora za resnično življenje. Enako velja za filozofijo, ki izhaja iz tega, da mora biti razvoj vedno boleč. Življenje je vredno živeti le, če nam omogoča, da spoznavamo nasprotja. Le če vemo, kako se počutimo ob prepiru, lahko cenimo složnost. Če poznamo samoto, cenimo bližino drugih. Če vemo, kaj je egoizem, se naučimo ceniti sočutje.

Številni starši otroke pri učenju podpirajo tako, da se popoldne učijo z njimi in jih ob koncu tedna zabavajo z didaktičnimi igrami. Je to nujno?

Na to vprašanje je pred časom dobro odgovorila moja prijateljica, ki se je ločila od moža, svetovno znanega zdravnika. Rekla je: »Od njega sem se naučila neverjetno veliko. A le kdo bi rad vsak dan hodil v šolo?« Kdor še doma nadaljuje s poukom, učenje spremeni v enosmerno ulico, na koncu katere stojijo starši kot večni pametnjakoviči. Otroci se potem počutijo manjvredni in to vpliva na razvijanje njihovega občutka lastne vrednosti. Starši na ta način sicer doživljajo začasne uspehe, vendar se s tem krepi predvsem njihova samozavest – ne pa otrokova.