Subverzivnost

Na začetku državne proslave ob podelitvi Prešernovih nagrad in nagrad Prešernovega sklada, ki jo je v nedeljo na prvem programu tradicionalno neposredno prenašala nacionalna televizija, je po državni himni, ki jo je odpela Irena Preda, nastopila tišina, praznina, ki je kar trajala in trajala, več kot minuto. V tem času bi lahko zavrteli najmanj dve reklami. Zrežirano ali ne zrežirano, šlo je za minuto molka za slovensko kulturo.

Tej morda nenačrtovani subverzivnosti je sledil govor prof. dr. Janeza Bogataja, predsednika upravnega odbora Prešernovega sklada, ki v samozaverovanosti na primer sploh ni opazil, da gre za eno in isto, ko je govoril o »kreativnosti in ustvarjalnosti«. Mislil je, da je duhovit, ko se je ostalim članom upravnega odbora zahvalil za brezplačno stalno pripravljenost, in ni se pozabil pohvaliti, da jim je uspelo uzakoniti zakusko. Ker najboljše so pečene piške.

Bogataj je govoričil o umetnosti kot največji možni svobodi, ki ne pozna ne meja, ne ograj, ne duhovnih, ne mentalnih ovir, pri tem pa kot glavni cenzor iz programa proslave pometal ven vse, kar bi lahko zmotilo politično vrhuško v prvi vrsti ali pa morda tisto, ki se pripravlja na oblast. To razkritje je sicer završalo šele po proslavi, ko je režiser Mare Bulc v oddaji Prešerno po Prešernu prebral svojo izjavo.

Vse, kar je v okleščeni predstavi ostalo od njegovega angažiranega avtorskega umetniškega koncepta, je bila izvedba sedme kitice Zdravljice v različnih jezikih in z različnimi imigrantskimi izvajalci, ki so bili tudi avtorji uglasbitev. Med njimi je bil izvrstni glasbenik bosanskega rodu Damir Avdić. Škoda, da kamere niso pokazale politikov v prvi vrsti, medtem ko jih je Avdić grdo gledal med svojim nastopom. Škoda tudi, da ni kar nadaljeval z igranjem, ker ena kitica je bila čisto premalo. Potem bi ga morali z odra izgnati, tako kot ga izganjajo iz države, in to med izvajanjem himne!

Mimogrede, je sploh kdo opazil gigantske imigrantske orhideje, ki so jih – ker so očitno manj subverzivne od žice – postavili pred govorniški oder? V primeru, da so na proslavo prišle iz tropskih rastlinjakov v Prekmurju, so lepo soustvarjale sporočilo, da imigranti v tej deželi odlično uspevajo in bogatijo naš prostor. A bolj verjetno je šlo za to, da so se nekomu zdele primernejše za okrasitev Bogataja in Toneta Partljiča, ki sta edina stala za govorniškim odrom, kot pa na primer naglji, bele krizanteme ali žica mesarica.

Tudi kulturministrica Julijana Bizjak Mlakar je imela na svojem vratu na vrste žice namesto britvic nanizane bisere. Po proslavi je v oddaji Prešerno po Prešernu državljanom naročila, naj berejo, ker je slovenski jezik steber naše kulture. Enako jim je naročila že lani, kaj več od tega ji očitno ne znese. O njeni vlogi pri cenzuri proslave je novinarka ni vprašala, žal. A to, česar nismo videli in slišali, je bilo ta večer skoraj pomembnejše od večine vsega, kar smo.