Izobraževalno-veseljaški podvig

Po lanskem prvem festivalu Ment smo se spraševali, ali bo organizatorjem o letos uspelo sestaviti atraktiven program in povabiti toliko aktualnih glasbenikov. Predvsem kar zadeva domače ustvarjalce, ki predstavljajo velik delež nastopajočih, ob tokratni ediciji kar dobro tretjino od skupno 52. No, zdaj je že jasno, da jim je to uspelo. Center urbane kulture Kino Šiška (skupaj s partnerji) je tudi tokrat pripravil zanimiv in raznovrsten program, ki je na različna ljubljanska prizorišča v treh dneh privabil množico domačih in tujih glasbenih navdušencev.

Kot showcase festival ima Ment svoje posebnosti. Zanimajo ga predvsem ustvarjalci z bolj eksotičnih glasbenih trgov oziroma scen, ki že zaradi nerazvite domače infrastrukture težko konkurirajo prevladujoči anglo-ameriški glasbi. Priložnost vidi v povezovanju in izmenjavi glasbenikov iz osrednjega in vzhodnega evropskega prostora, od katerih bi si, če bi bila glasbena industrija bolj odprta, marsikdo zaslužil nastop tudi na kakšnem svetovno prepoznavnem festivalu. Pa z redkimi izjemami ostajajo spregledani. O tej in drugih logikah globalnega trga, neodvisnih založbah, velikih festivalih in drugih panogah, ki krojijo glasbeno dogajanje, so v konferenčnem delu festivala govorili nekateri eminentni gostje. Toda čeprav je iz prve roke lepo slišati zgodbe o festivalih, kot sta Glastonbury ali pa Tallinn Music Week, smo redni spremljevalci glasbenega dogajanja pogrešali še kakšnega drznejšega govorca. Denimo koga, ki bi povedal, kako samoiniciativno, mimo togih pravil glasbene industrije, opozoriti nase na globalnem trgu. Je pa seveda vprašanje, koliko je kontekst festivala, kot je Ment, za takšne goste sploh vabljiv.

No, če so v konferenčnem delu programa glasbeniki bolj lovili koristne informacije, so bili v večernem, koncertnem delu oni tisti, ki so narekovali tempo. Začenjali so s koncerti v Kinu Šiška, kjer smo slišali bende, ki se dobro znajdejo na večjih odrih, denimo domače zasedbe Jimmy Barka Experience, Jardier, Nina Bulatovix, Werefox in Noctiferia. V kavarni SEM in Stari elektrarni smo prisluhnili intimnejšim glasbam, klubski del festivala pa se je razživel v pozno-večernih urah v klubih na Metelkovi. Tam sta, sodeč po odzivu, med domačini najbolj navdušili zasedbi The Canyon Observer in It’s Everyone Else, piko na i pa so v izteku tridnevnega festivaljenja postavili varovanci cenjene založbe Ghostly International, sicer edini neevropski nastopajoči.

Pobuda za Ment si nedvomno zasluži pohvalo. Redni obiskovalci domačih koncertov smo domače glasbenike sicer že dobro poznali, je pa zanje to priložnost, da se predstavijo tudi tujim promotorjem, novinarjem in agentom. No, morda še pomembnejša je za te ustvarjalce sama festivalska izkušnja, z organizacijskega vidika ali pa že zgolj zato, da slišijo glasbene smernice iz drugih, manj izpostavljenih evropskih scen. Sodeč po obisku se je festival dobro prijel, za prihodnjo ponovitev pa bi se ob morebitnem pomanjkanju novih domačih zasedb lahko še bolj ozrli na območje nekdanje Jugoslavije in morda postali nekakšno regijsko glasbeno stičišče.