Konec domišljije
Zakaj neki domišljavi režiser teži z refleksijami o tem, ali lahko Prešernova Zdravljica ponudi navdih za premagovanje sedanje družbene krize?
Predsedniku upravnega odbora Prešernovega sklada Janezu Bogataju (desno) je uspelo preprečiti, da Miru Cerarju na proslavi ob kulturnem prazniku niso dvigovali pritiska z umetniško interpretacijo njegove tehnične žice
© Matej Pušnik
Ko me je Mare Bulc povabil k pisanju pesmi za državno proslavo ob kulturnem prazniku, sem brez posebnega premisleka privolil. Veliko sva se pogovarjala o tem, kako se v današnjem času na novo vzpostavljajo nacionalne identitete in kako aktualen je spet postal Prešeren, zato sem imel na to temo polno idej. Čeprav mi je bilo v glavi jasno, kaj želim v komadu povedati, pa sem ob vsakem poskusu pisanja za nekaj ur obsedel brez rezultata. Cel teden sem buljil v tisto prazno stran in se silil k pisanju, misli pa so mi medtem bežale k drugim skrbem. Kako točno se nastopa na Prešernovi proslavi? To ni klub ali festival – v igri so kamere, kravate, protokoli, grbi, pahorji, brglezi ... Misel, da bom moral svoj tekst recitirati v Gallusovi dvorani pred slovensko kulturno in politično smetano, mi je jemala ves ustvarjalni apetit.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.