Špil v dnevni sobi

Kot priča zgodovina, so folk, country in blues glasbeniki pogosto nastopali v zasebnih hišah ali na njihovih dvoriščih. Takšni nastopi so spet postali priljubljeni v poznem 20. in na začetku 21. stoletja. Pa ne samo v tujini, tudi pri nas imamo že lep čas hišne koncerte. V prestolnici jih gosti denimo Pinnelina dnevna soba, družinska dnevna soba v meščanskem stanovanju na Erjavčevi, kjer glasbeniki običajno enkrat na mesec s kakimi tridesetimi gosti podelijo intenzivno glasbeno doživetje.

No, poleg hišnih koncertov smo zdaj dobili tudi čisto prvi hišni glasbeni festival. Od 4. do 8. februarja je v nekaj ljubljanskih stanovanjih namreč potekal Etno Histerija subkulturni Kavč-festival. Akustične prireditve z domačimi in tujimi gosti so se naselile v naše dnevne sobe, kuhinje ali delovne sobe in tako prispevale k ustvarjanju alternativnih koncertnih prizorišč in s tem tudi k osvobajanju umetnosti.

Vse skupaj je bil precejšen izziv za vse vpletene. Da bi imeli organizatorji vpogled v število obiskovalcev in bi hkrati ohranjali anonimnost zasebnih gostiteljev, so bile nujne rezervacije. Šele ob rezervaciji so obiskovalcem posredovali naslov stanovanja, ki bo gostilo »njihov« koncert. In ker smo danes vajeni udobja, pa tudi muhavi, je bil koncept, pri katerem se moraš vnaprej odločiti, da boš odšel na koncert, hkrati pa iskati neznano prizorišče in nazadnje tudi komunicirati z gostiteljem in neznano skupino drugih ljudi, res drzen. Predvsem pa je terjal predanega človeka, odločenega, da bo izkusil nekaj novega, drugačnega. In ki se bo spustil v vznemirljivo, intimno situacijo, v kateri verjetno ne bo poznal nikogar, in bo že zato do vseh drugih vpletenih čutil vsaj neko mero spoštovanja.

Organizator festivala Matija Solce, znani glasbenik in lutkar, pravi, da so se namerno odločili za takšno provokacijo – ne za konceptualno, politično ali tematsko, temveč za provokacijo, povezano z medsebojno komunikacijo. Tudi sicer je prepričan, da prihodnost umetnosti ne sloni na obiskovanju institucij, temveč na »site-specific«, torej prostorsko prilagojenih umetniških projektih. Zato je festival postregel z nekakšno »realno« držo umetnosti, ki je povsem v nasprotju z industrijo zabavljaštva.

Ko smo se odpravili na teren, se je hitro pokazalo, da gostitelji večinoma niso poznali niti nastopajočih, kaj šele gostov. Razen v izjemnih primerih, ko je kateri od gostiteljev k sebi povabil zgolj svoje prijatelje in si tako organiziral zasebno zabavo. So se pa med posedanjem po tleh, na kavčih in stolih praviloma spletale nove vezi med nastopajočimi, gosti in gostitelji. A ne glede na to smo se na čisto vsakem dogodku, skupaj jih je bilo kar 22, vsak pri sebi spraševali, koliko se lahko sprostimo, kako domače se lahko počutimo. To je bilo seveda odvisno predvsem od gostitelja, a koncerti so večinoma potekali v sproščenem vzdušju in skoraj praviloma so se proti koncu tudi razživeli, tako da smo se gostje, gostitelji in glasbeniki razšli vsak s svojimi izjemnimi spomini. Le malokrat smo slišali, da so obiskovalci odpovedali, čeprav se je zgodilo tudi to. A tudi takrat so glasbeniki svoj nastop odigrali profesionalno.

Miniaturni festival je večinoma gostil etno glasbenike, ki so očitno prišli tudi drug zaradi drugega, da se srečajo in skupaj zaigrajo ali pa obiščejo kak tretji koncert. Skoraj na vsakem koncertu smo denimo srečali igrive člane zasedbe Old Salt Banda. Od nastopajočih nas je navdušila tudi Estonka Maarja Nuut (med drugim ste jo lahko ujeli na festivalu Ment), ki nas je potegnila v svoj magični svet ljudskih pesmi. Ob soju sveč, ki so v neki ljubljanski mansardi izrisovale meje navideznega odra, sta ob njej nastopili še Škotinja Kate Young in Avstrijka Claudia Schwab, vse na godalih. Kot skriti gost pa je ta in naslednji večer, ko se je Schwabovi v majhni, a prijetni dnevni sobi bloka na Vodmatu na harfi pridružila rojakinja Lisa Horzer, popestril še Solce z vložki na harmoniki.

Prvi slovenski glasbeni hišni festival nam je v času, ko se ukvarjamo s posledicami ekonomskih kriz in smo sredi krize človečnosti, ponudil priložnost, da se zazremo vase in k svojim koreninam. Hkrati pa je dokazal, da je mogoče delovati tudi povsem avtonomno, brez kakršnekoli podpore sponzorjev, samo iz dobre volje in na način nekakšne blagovne izmenjave. Glasbeniki so bili za svoje nastope namreč plačani le s prostovoljnimi prispevki, naravnost iz klobuka. Zato si lahko samo želimo, da se bo ideja prijela in da bomo lahko že kmalu spet obiskali še kakšen kavč festival. Ne nujno glasbeni, tudi filmu, gledališki predstavi ali literarnemu večeru se priležejo intimni prostori.