Jasna Murgel

Razmisliti je treba, kaj država na tem področju še lahko naredi, predvsem glede mehanizmov za zmanjšanje pojavnosti sovražnega govora, prek katerih bi sporočala, da je to nedopustno.

Na vašo pobudo je bila sprejeta odločitev, da se bo o naraščajočem sovražnem govoru do beguncev, homoseksualcev in vseh drugačnih govorilo tudi v državnem zboru. Zakaj?

Študirala sem mednarodno pravo varstva človekovih pravic in iz tega področja tudi doktorirala in menim, da se je na naraščajoči sovražni govor, tudi na spletu, treba odzvati in se izreči proti njemu, saj je ena od oblik diskriminacije. Država je skladno z mednarodnimi zavezami dolžna ukrepati, da se diskriminacija ustavi in prepreči. Državni zbor mora poskrbeti za ustrezno zakonodajo, ki bo to omogočala. Predvsem pa je pomembno, da se na tej, najvišji državni ravni državljanom sporoči, da je sovražni govor nedopusten in da državni zbor, najvišji demokratični organ, zastopa takšno mnenje.

Katere spremembe zakonodaje imate v mislih?

Vprašanje je, ali je kazenskopravna ureditev razpihovanja sovraštva ustrezna. Ni pa to glavni način, kako se upreti sovražnemu govoru. V pripravi je zakon, ki naj bi nadomestil zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja. Morda bi bilo treba premisliti, ali bi vanj vključili sovražni govor kot prekršek in bi zagovornik načela enakosti imel pristojnost zastopati žrtve sovražnega govora. Danes je to urejeno tako, da se tisti, ki bi se želeli postaviti po robu sovražnemu govoru, zelo težko odločijo za odškodninski postopek zoper storilce. Zato tudi prave sodne prakse na tem področju ni. Kazensko in kaznovalno pravo na tem področju sta zgolj zadnja možnost. Razmisliti je treba, kaj država na tem področju še lahko naredi, predvsem glede mehanizmov za zmanjšanje pojavnosti sovražnega govora, prek katerih bi sporočala, da je to nedopustno. Pri tem je potreben tudi razmislek o anonimnih komentarjih na spletu. Ministrstvo za pravosodje zagovarja mnenje, da je veljavna ureditev ustrezna, a urad varuha človekovih pravic ima glede tega pomisleke, in sicer, ali se morda nekdo z objavo komentarja na spletu že ne odreče zasebnosti. Prav med anonimnimi komentarji je največ takih, ki po mojem presegajo meje dopustnega.

Pred časom ste začeli razpravo o statusu narodnih manjšin narodov nekdanje Jugoslavije, ki tudi po več kot 25 letih v Sloveniji pravno-formalno niti ne obstajajo.

Državni zbor je v deklaraciji iz leta 2011 sklenil, da je treba status teh skupin ljudi urediti, tudi Svet Evrope je večkrat poudaril, da te manjšine izpolnjujejo status narodne manjšine. Menim, da je čas, da se to področje celovito uredi. Zveza zvez kulturnih društev narodov nekdanje Jugoslavije predlaga simbolno priznanje v ustavi, katerega posledica ne bi bila pravica do politične participacije v državnem zboru ali na kaki drugi ravni. V SMC podpiramo prizadevanja različnih manjšin za urejanje njihovega statusa, tako potekajo tudi pogovori z Zvezo zvez.

Poslancu SDS Vinku Gorenaku se je ob tem zdelo pomembno poudariti, da niste Slovenka, da prihajate iz Bosne.

Sem državljanka Republike Slovenije, ki se trudi s svojim znanjem in strokovnostjo tej družbi dati čim več. Takšne izjave, kot je izjava kolega Gorenaka, sicer kažejo kulturo in osebnost tistih, ki jih izrekajo. Na svoj rod sem ponosna in ga ne skrivam. Prav zaradi ločevanja ljudi na podlagi narodnosti je treba pri ureditvi teh vprašanj vztrajati. Kadar to ni urejeno, doživljamo kršitve človekovih pravic in kršitve pravic manjšin.