Bratuškova. In moški

Na podlagi zakona o dostopu do informacij javnega značaja smo pridobili predlog sklepa vlade Janeza Janše, ki je tedaj dejansko opravljala tekoče posle, iz 5. februarja 2013. Podpisal ga je tedanji državni sekretar na finančnem ministrstvu Andrej Šircelj. V njem je za šefa slabe banke (DUTB), za direktorja upravnega odbora, predlagal sebe, mag. Andreja Širclja. Funkcionar Šircelj v predlogu o Širclju piše v presežnikih, navaja, katere funkcije vse je opravljal in za kaj je za to službo najprimernejši. Vlada je predlog upoštevala in je za šefa DUTB imenovala Širclja. Ta je potem za to delo prejemal 6000 evrov plače (bruto), poleg 4000 evrov, ki jih je dobival kot poslanec.

Sklep smo poslali protikorupcijski komisiji z vprašanjem, ali je bil morebiti pri tem kršen zakon o integriteti. Čeprav je Šircelj dokument podpisal, v njem za direktorja predlagal sebe in verjetno tudi vedel, da bo imenovan, so iz komisije odgovorili, da komisija vseh okoliščin konkretnega primera ne pozna, zato »ne more niti potrditi niti ovreči obstoja nasprotja interesov, saj je za tovrstno oceno oziroma presojo potrebno upoštevanje vseh relevantnih okoliščin vsakega konkretnega primera in posameznika posebej«.

Ko je šlo za nekdanjo predsednico vlade Alenko Bratušek, je, kakor je znano, komisija ravnala veliko strožje. Ker naj bi bila Bratuškova na seji vlade v odhajanju julija 2014 za slovensko komisarko predlagala sebe in ker je o sebi tudi glasovala (Šircelj se je celo izglasoval), je komisija oktobra 2014 ugotovila kršitev 38. člena zakona o integriteti, češ da so bili pri Bratuškovi uresničeni »znaki nasprotja interesov« s tem, ko je v vlogi predsednice vlade v odhajanju julija 2014 glasovala tudi o sebi kot o slovenski kandidatki za evropsko komisarko. Afera je za Bratuškovo imela hude posledice, konec koncev je zaradi njenega domnevno neetičnega ravnanja Miro Cerar z njo prekinil pogajanja o vstopu stranke ZaAB v vladajočo koalicijo.

Afera je bila že od vsega začetka malce smešna. Velike ambicije, ki so bile bistvo kritike funkcionarke Bratuškove, doslej pri drugih funkcionarjih niso bile niti najmanj sporne, ampak celo pričakovane. Nič koliko je primerov, recimo med poslanci, ko ti glasujejo zase, za svoje predloge, ko se celo (samo)izvolijo na pomembne funkcije. Konec koncev je v konkretnem primeru vlada poleg Bratuškove za komisarja predlagala tudi Karla Erjavca, ki se je prav tako sam predlagal. Na omenjeni seji vlade sicer ni sodeloval, ker pa po poslovniku vlade štejejo samo glasovi proti, je dejansko glasoval zase, tako kot Bratuškova.

Trditev Bratuškove iz tega tedna, da je Boris Štefanec, takrat novopečeni predsednik protikorupcijske komisije, na njenem primeru želel »zgraditi svoj ugled kot predsednik KPK«, je upravičena. Odločitev upravnega sodišča, ki je ta teden odpravilo akt protikorupcijske komisije in v ločeni odločitvi dovolilo objavo magnetograma seje vlade, na kateri so se ministri o tem odločali, pa tudi. Sodišče je sklenilo, kot je sporočil odvetnik Bratuškove, da je šlo pri odločitvi KPK za »arbitrarno in samovoljno odločitev KPK«, pri čemer naj bi »v več fazah postopka prišlo do posega v ustavne pravice Bratuškove«. Štefanec sicer napoveduje pritožbo na vrhovno sodišče, a se zdi, da je s tem ta primer, pa tudi Štefanec sam, že zaključen.