Roštiljada z objemi

Mesec dni po tistem, ko so z njim postregli v ljubljanski Operi, smo ga v nedeljo le dočakali tudi po televiziji – predsednika na žaru namreč. Ja, samega predsednika države Boruta Pahorja, ki je v skladu s svojo maksimo, da se lahko loti čisto vsakega podviga, če so le so zraven fotografi in kameramani, sprejel povabilo v Popovo oddajo Na žaru in se za poltretjo uro prepustil samovšečnemu poslušanju zbadljivk in žaljivk na svoj račun.

In ob tem se je počutil ... fantastično. Kajti hitro se je izkazalo, da nismo bili povabljeni na kakšno resnično razgreto in zakajeno roštiljado, kjer bi osrednjemu gostu, seveda v šaljivem tonu, s katerim so nujno prežete tovrstne oddaje, končno enkrat v obraz vrgli vse mnoge, premnoge felerje, ki jih je zagrešil na svojih visokih položajih; od denimo izbrisanih do odobravajočega odnosa do aktualnejše žice. Ne, predsednik se ni imel kdaj potiti, kvečjemu mu je bilo prijetno toplo, tudi pri srčku. Trepljanja po ramenih in objemov ni manjkalo. Manjkalo je le idej, o čem bi se pogovarjali. In tako se je vse vrtelo okrog mišk, katrc, manekenstva, zlate ribice in redbulov.

No, nekatere domislice so bile vseeno odlične. Denimo tista iz ust Darje Zgonc, da je Postojna doživela še kakšno hujšo katastrofo od žleda, namreč Pahorjevo rojstvo v tamkajšnji porodnišnici. Ali pa tista iz ust nekdanje hrvaške premierke Jadranke Kosor, da ji je Pahor ob pogajanjih o meji dejal, naj pač vzame, kar hoče. Povedala je tudi, kako jo kliče sredi noči. Pa kako dobro se razumeta. Pa kako topel politik da je. In potem je sledil vrhunec oddaje, njun objem, med katerim se je predsednik s svojim licem za trenutek, dva, tri ... podrgnil ob njeno. Odnosi med državama še nikoli v zgodovini niso bili toplejši.

Preostanek oddaje pa ... tega si bo Pahor mirno lahko izposodil za promocijski material ob vnovični kandidaturi na predsedniški položaj. Boljšo reklamo v boljšem terminu – in to še brezplačno – bi si težko omislil. Kdo je torej spekel koga?

Je pa treba priznati nekaj. Ne glede na pretirano, že kar odbijajočo prijaznost je bila oddaja še vedno spodobno in gledljivo televizijsko razvedrilo. Sploh če jo postavimo ob bok tisti, ki smo jo dan prej spremljali na nacionalki. Pompozno napovedano glasbeno tekmovanje Poprock je bilo videti in slišati kot nekaj iz prejšnjih desetletij. Najhuje pa je bilo, da je direktorica TV Slovenija Ljerka Bizilj, namesto da bi ob koncu čestitala zmagovalcu, začela pleteničiti, da so se dobro odrezali tudi brez žice na sceni in da je cenzura odgovornega urednika razvedrilnega programa očitno delovala.

Kot kaže, je bil to njen obračun z režiserjem subverzivne, a zares cenzurirane državne proslave Maretom Bulcem. Kajti »njena« televizija je teden dni prej prenašala proslavo in nato še Bulčev protest. Prav bojimo se, kako neokusno bodo, če ji bodo spet omogočili tak »roast«, sklenili šele bližajoči se Slovensko popevko in Emo.