Kostas Lapavicas

»Če hočemo napredovati, je včasih treba tudi kaj uničiti«

Grk Kostas Lapavicas (1961), profesor ekonomije na londonski Šoli za orientalske in afriške študije (SOAS), je eden izmed redkih (marksističnih) levičarjev, ki so od začetka grške finančne in gospodarske krize opozarjali, da je rešitev le izstop Grčije iz evroobmočja. Zanj se je zavzemal tudi v vlogi poslanca Sirize, vendar se je od njenega voditelja in grškega premiera Aleksisa Ciprasa kmalu oddaljil. Danes še ostreje kritizira Ciprasovo politiko in tudi evropsko novo levico, ki predsednika grške vlade nekritično podpira. Je avtor knjig o financializaciji in reden kolumnist britanskega Guardiana.

Gospodarske, politične in socialne razmere v Grčiji so eksplozivne. Na pohodu je pavperizacija. Kaj sodite o dogajanju v domovini?

Za nami je šest let hude vsesplošne krize in politike varčevanja, ki so nam jo vsilili, da bi država ostala v monetarni uniji. A od tega ni koristi. Vse slabše je. Industrijska proizvodnja, ki je še ostala, stagnira. Trgovina zamira. Izvoz je pičel. Podatki za zadnje četrtletje leta 2015 kažejo, da se je Grčija spet znašla v recesiji. Oblast pa je začela uveljavljati nov sveženj varčevalnih ukrepov, to pomeni, da se bo recesija poglabljala in se bo gospodarstvo še bolj skrčilo. Opraviti imamo z vse večjo revščino, vse večjim poglabljanjem socialne neenakosti in seveda zaradi nedelovanja bančnega sistema s povečevanjem nekonkurenčnosti na svetovnem trgu. Ljudje, predvsem izobraženci, odhajajo iz Grčije, doma pa ostaja vse starejše prebivalstvo.

Bi lahko rekli, da so Grki na robu obupa?

Ko so ljudje glasovali za Sirizo, so verjeli, da se obeta drugačna prihodnost. Izdani so. Neuspeh Sirize, njena popolna kapitulacija pred zahodnimi oligarhičnimi tvorbami, ki jih pooseblja zloglasna trojka, je ljudem vzela upanje, da bo drugače, razpršile so se iluzije o drugačni, pravičnejši grški družbi. Zdaj ljudje ne razmišljajo več o celostnem razvoju družbe, ampak le o parcialnih interesih, ki so v glavnem poklicni. Kmetje, odvetniki, zdravniki, uslužbenci itd. branijo svoje koristi, vsak se poleg tega bori, če mu je dano, za preživetje samega sebe in družine.

Na začetku pohoda na oblast je Ciprasova Siriza obetala, nova evropska levica jo je imela za predhodnico velikih sprememb v Grčiji in Evropi. S Ciprasovo kapitulacijo se, kakor pravite, grško ljudstvo odvrača od leve politične poti.

Delavci, večina grškega prebivalstva, pa tudi levičarske politične organizacije, ki niso bile vključene v Sirizo, so jo podpirali. Dali so ji čas, da se izkaže, saj so verjeli v njeno politiko družbenih sprememb. Ko se je izkazalo, da Siriza tega ni zmožna, ko je kapitulirala, se je podpora vsej levici zmanjšala. Pa to ne velja le za grško levico, prizadeta je tudi evropska levica.

Zdi se, da grški intelektualci, ki ste imeli sicer marsikje v zahodni Evropi odprta vrata za razlaganje vzrokov grške krize in odgovornosti evropskih institucij, niste bili uspešni.

Ne pretiravajmo. Dominanten glas v Evropi imata neoliberalizem in konservatizem s svojimi političnimi značilnostmi. Zaradi tega, kar se dogaja v Grčiji, in zaradi poskusa uveljavljanja radikalnih družbenih sprememb v naši družbi so nekateri grški intelektualci sicer dobili priložnost, da spregovorijo o tem v širšem evropskem prostoru, vendar jih tisti, ki imajo oblast, niso slišali. Niti jih niso hoteli slišati. Tudi zahodnoevropska levica v glavnem ni bila sposobna, in še danes ni, dojeti grškega poskusa družbenih sprememb. Le na Balkanu so bili zanimivi odzivi, saj je v teh državah prisotno močno intelektualno življenje na levici, česar v zahodnoevropskih družbah na taki ravni ni mogoče zaslediti.

Ne glede na politično sliko Grčije nedvomno drži, da po sedanji poti ne bo izšla iz krize. Vi zagovarjate izstop iz evroobmočja?

Grško članstvo v evropski monetarni uniji je katastrofa. Sicer pa je ta unija sama po sebi zgrešena institucionalna ureditev. Ključni razlogi za njeno nesposobnost so v jedrnih državah, ki drugim vsiljujejo svoje rešitve. Grčija jih ni sposobna preživeti, zato bo v srednjeročnem obdobju izšla iz nje.

Zelo pomembno je, da razmislek o izstopu iz evroobmočja sproži levica, kajti če se tega loti desnica, ki zagovarja politiko tekmovanja nacij med seboj, se lahko res vse skupaj konča tudi v spopadih.

Največ vaših očitkov v zvezi z delovanjem evroobmočja se nanaša na Nemčijo in njeno politiko v EU.

Za delovanje vsake monetarne unije je treba izpolniti številne pogoje. Bistveno je, da v njej ni sistemskih neravnotežij v trgovanju med državami članicami. Zato v njej ne sme biti sistemskih odklonov v inflaciji, in če hočete, da tega ne bo, je treba preprečiti tudi odklone v nominalnih plačah. Nemčija je v zadnjih petnajstih letih namerno ohranjala nizke nominalne plače in si tako ustvarila zelo veliko konkurenčno prednost in seveda tudi veliko presežkov. V tem tiči glavni razlog za težave v evroobmočju, saj se v njem ohranjajo ta nesorazmerja, in tudi če bi jih poskušali odpraviti, je za te spremembe danes prepozno.

Pravite, da mora Grčija izstopiti iz evroobmočja. Po kakšnem scenariju? Je to realno sploh mogoče?

O tem, kaj je realno in kaj ne, razpravljamo zadnjih šest let. Če hočete razmišljati, kaj je realno in kaj ne, je treba začeti s premisleki o politični ekonomiji, ne o politiki. Levica si sicer domišlja, da lahko »skuha« politiko, ki bi ji ekonomija sledila. To ni marksistični postopek. Na ravni politične ekonomije je treba razmišljati, kaj je mogoče in kaj ne. In to, kar ni mogoče, je obstanek Grčije v evroobmočju. Če to razumete, potem razumete tudi, da je treba najti način za njen izstop, kajti izstop je mogoč in racionalen. Lahko razpravljamo, kako speljati to operacijo, ampak najprej je treba razumeti, da je nujno izstopiti.

Kako torej izstopiti?

Leta 2010 je bil izstop kot rešitev na dlani. Država bi morala nadzorovano bankrotirati, morala bi izstopiti iz evra in reorganizirati gospodarstvo tako, da bi okrepila proizvodnjo s povečevanjem domačega povpraševanja in z reorganizacijo bančnega in kreditnega sistema. Če bi to storili pred petimi leti, bi imeli zdaj že pozitivne učinke te odločitve, danes pa je vse bolj zapleteno, saj je treba razmišljati o globljih družbenih spremembah v sami družbeni bazi. Zdaj potrebuje Grčija korenite in boleče reze za preoblikovanje družbe in gospodarstva.

Kako?

Najprej mora izstopiti iz monetarne unije. Nehati mora odplačevati dolgove, saj brez tega ni mogoče izstopiti. To je prvi korak. Na novo mora tudi oblikovati industrijsko politiko skladno s potrebami države in družbe. Banke so danes zelo šibke. Treba jih je nacionalizirati ali pa ustanoviti nove banke. Seveda pa potrebujemo za ta preobrat tudi celovito spremembo politične ureditve, najprej z oblikovanjem ustavodajne skupščine, ki bo z vso legitimnostjo sprejela odločitve o tem prelomu.

Je to socialistična revolucija?

Socializem je, pa naj nekateri to še tako zanikajo, sopomenka za razvoj v smeri pravičnejše, gospodarsko in sicer moderne družbe, v kateri bodo spremembe razrednih razmerij usmerjene v korist zaposlenih. Za obstoj nacije je to nujno. Toda socializem ne pade z neba. Ustvariti ga je treba. Zato pa so potrebne družbene sile, ki so sposobne udejanjiti takšne spremembe. Ta čas jih v Grčiji, po Sirizini izdaji, nimamo.

Sirize očitno ne vidite več kot nosilca tega projekta?

Siriza danes ni sila, ki bi kaj takšnega lahko speljala, saj je brez moči in z majhno stopnjo verodostojnosti. Danes je sestavina grškega problema. Še posebej njeno vodstvo. Ne ljudje, ki so jo volili in verjeli vanjo.

Mar ne pozabljate, da je evropska politična elita ustavila Sirizo pri njenem početju?

Kljub temu so globlje spremembe uresničljive. Vendar najprej in predvsem v nacionalnih državah. Evropska levica pa nagovarja le nekakšno transnacionalno Evropo, ki je menda nad nacionalnimi državami. Toda te Evrope preprosto ni. Seveda smo Evropejci, seveda se zavzemamo za internacionalizem in solidarnost, vendar družbenih sprememb ni mogoče speljati z nagovarjanjem evropskih institucij, ker je lahko njihov začetek in učinek le na ravni nacionalnih držav. V poplavi različnih »teorij« o nacionalnem in nadnacionalnem v Evropi smo zameglili nacionalno suverenost. Zato jo je treba na novo definirati, to mora biti prednostna naloga politične levice, kajti brez nacionalne suverenosti ni demokracije.

Mar ni to korak nazaj? Morda pomeni celo tveganje, da se spet začne vojskovanje med evropskimi državami?

Tega nihče noče, še najmanj tisti, ki se zavzemamo za izhod iz evroobmočja. Zato je zelo pomembno, da razmislek o izstopu, denimo Grčije, iz evroobmočja sproži levica, kajti če se tega loti desnica, ki zagovarja politiko tekmovanja nacij med seboj, se lahko res vse skupaj konča tudi v spopadih. Pa ne le zato, ampak tudi zato, ker je samo levica, že po naravi političnega delovanja, sposobna rešiti ne le Evropsko unijo, ampak mreže solidarnosti in tudi transnacionalne institucije, ki nadzirajo kapitalske tokove in nesorazmerja v trgovini.

Toda levica med krizo ni oblikovala zamisli o alternativnem in za množice privlačnem družbenem razvoju v Evropi in njenih državah.

Res je. Znotraj evropske levice sta dva tokova. Večinski je v bistvu tok Sirize, ki je zaznaven v delovanju španskega Podemosa. Če ta ne bo politično previden, bodo katastrofo doživeli tudi v Španiji. Manjšinski tok pa zagovarja obnovo suverenosti nacionalnih držav, da bi na tej podlagi zasnovali nova transnacionalna zavezništva in politike znotraj EU.

Vse več ljudi je prepričanih, da sedanja kapitalistična ureditev v neoliberalni inačici na dolgi rok ne more preživeti. Počilo bo. Se bo zgodila revolucija ali pa bodo družbene spremembe tekle po poti reform?

Kapitalizem bo preživel, če ga ne bomo uničili. Sam od sebe ne bo umrl. Trenutno so kapitalizmu nasprotujoče politične sile, tiste, ki zagovarjajo družbenorazvojne alternative kapitalizmu, šibke. Zato bo na svetu še več nestabilnosti, še več turbulenc, vendar so to sami po sebi pozitivni pojavi, ker bo ustvarjena kritična masa za spremembe v neki novi obliki socializma.