Kako smo izgubili 20 milijonov evrov

Generalni direktor ACH Rasto Oderlap je sredi prejšnjega meseca z velikim zadovoljstvom javnosti sporočil, da je podjetje rešeno. Da so v ACH predčasno poplačali vse svoje finančne upnike. Celoten dolg, ki je še pred dvema letoma znašal okrog 140 milijonov evrov, z zapadlostjo do novembra 2017, jim je uspelo znižati na 73,5 milijona evrov in ga nato poplačati z novim, reprogramiranim kreditom pri ruski banki VTB. Primer skupine ACH, v kateri je zaposlenih okrog 2000 ljudi, je s tem postal tudi prvi končani primer sanacije nekega podjetja prek slabe banke (DUTB).

Postal pa je tudi prvi primer, ki v praksi kaže, kako v Sloveniji poteka projekt reševanja bančne luknje. Oderlapovo sporočilo ne bi bilo namreč nič kaj posebnega, če ne bi pred tem država teh istih dolgov označila za izredno slabe. Natančneje, maja 2014 jih je z več kot 60-odstotnim popustom prenesla na slabo banko, ta pa jih je aprila lani prodala naprej, dvema tujima skladoma. Prejšnji mesec jima je ACH dolgove vrnila in posledično sta ta dva sklada, ameriška banka Bank of America Merrill Lynch (BAMLY) in največja ruska investicijska skupina VR Capital, v zgolj devetih mesecih zaslužila 20 milijonov evrov skupaj z obrestmi. Te naj bi si razdelila, po neuradnih informacijah, v razmerju 75 : 25.

Ta razlika, ta denar, je seveda prišla iz državnega proračuna. To smo plačali mi, skozi projekt dokapitalizacije bank in ustanovitve DUTB. Če drži, kar pravijo v ACH, da so namreč morali plačati vse svoje dolgove, brez popustov, kot da celotnega sistema reševanja bančne luknje ne bi bilo, smo državljani v tem reševanju pomagali zgolj dvema že tako ali tako najbogatejšima finančnima konglomeratoma na obeh straneh poloble. Kaj je torej vodilo odločevalce, ki so sprva dolgove ACH prenesli na DUTB kot »slabe« in kjer so jih potem na hitro prodali s popustom?

Sporni prenos na slabo banko

ACH je dejansko zašla v težave. Te so se začele septembra 2013 z likvidacijo Factor banke, ki je ACH ni smela dokapitalizirati. Ker je po letu 1999 ACH postala 40-odstotni lastnica Factor banke, je z likvidacijo čez noč izgubila okrog 22 milijonov evrov. Banke, pri katerih je ACH za kredite jamčila z delnicami Factor banke, so zahtevale nova jamstva. Kot je pojasnjevala tedanja direktorica ACH Sonja Gole, so želele takoj prodati najbolj dobičkonosni del skupine – podjetje Adrio Mobil. A v ACH so se temu uprli, želeli so zastaviti ali prodati drugo premoženje, ki so ga imeli dovolj, hotel Union, Debitel in druge nepremičnine.

Čeprav je imela ACH še dovolj drugega premoženja – za najem zadnjega kredita pri VTB so ga recimo morali zastaviti v vrednosti več kot 140 milijonov evrov – je bilo 97 milijonov evrov kreditov ocenjenih za slabe in prenesenih na DUTB. Od teh jih je bilo največ, za skupaj 63 milijonov, na DUTB prenesenih iz NLB. Zakaj se je NLB odločila za prenos? Iz NLB so nam odgovorili, da na postopek praktično niso imeli vpliva, saj da sta ga vodili Banka Slovenije in posebna, medresorska skupina: »Nabor prenosa terjatev na DUTB je bil pripravljen skladno z zahtevami in kriteriji Banke Slovenije, NLB o tem ni mogla prosto odločati. Listo terjatev, ki so bile predmet prenosa, je presojala Banka Slovenije. Medresorska skupina je nato obravnavala in potrjevala končne odločitve prenosa terjatev na DUTB, NLB v tem postopku ni sodelovala,« odgovarjajo iz NLB.

Reševanje podjetij v Sloveniji: ACH mora plačati vse svoje dolgove, brez popustov, ob tem pa dva največja finančna sklada, eden iz ZDA, drugi iz Rusije, dobita 20 milijonov evrov nagrade.

V omenjeni medresorski komisiji so sodelovali: Mitja Mavko, Marjan Divjak in Monika Pintar Mesarič z ministrstva za finance, Sabina Koleša z ministrstva za gospodarstvo, Miranda Groff Ferjančič iz sekretariata vlade in Stanislava Zadravec Caprirolo, Janez Fabijan in Jasna Iskra iz Banke Slovenije. Vse omenjene člane komisije smo vprašali, zakaj so bile terjatve do ACH prenesene na slabo banko. Odgovorili so nam, tako kot recimo Koleša, da je komisija odločala kolektivno in da ni odločala konkretno o ACH, »ampak o seznamu, ki so ga določile banke v sodelovanju z Banko Slovenije«. A medtem ko v NLB in komisiji kažejo s prstom na Banko Slovenije, ta kaže nazaj na NLB: »Banke so sezname premoženja za prenos posredovale Banki Slovenije, ki je sezname presodila … v tej fazi ni prihajalo do zahtev po večjih spremembah seznamov, ki so jih – kot omenjeno uvodoma – pripravile banke.«

Čeprav je država v času stresnih testov plačala več kot 30 milijonov evrov za poglobljen pregled bančnega sistema, kaže, da so se na koncu slabe terjatve določale čez palec. Na naše četrto vprašanje so nam namreč iz Banke Slovenije le odgovorili, da se na slabo banko niso prenašale zgolj slabe terjatve, ampak da so pri tem upoštevali še druga merila. Poleg prenosa slabih terjatev, odgovarjajo iz Banke Slovenije, je bila hkrati težnja, »da se prvenstveno na DUTB prenesejo terjatve iz tistih dejavnosti, v katerih je bil delež podjetij s težavami največji. V prvi vrsti sta bili to dejavnosti gradbeništva in finančni holdingi. S ciljem učinkovitega upravljanja NPL-jev (slabih posojil, op. a.) je bilo z vidika DUTB tudi smiselno, da prevzame čim več terjatev do istega podjetja-neplačnika oziroma do iste skupine podjetij.«

Tako verjetno drži neuradna informacija, po kateri naj bi NLB sprva nasprotovala prenosu terjatev do ACH na slabo banko, saj naj bi njihov oddelek za presojo tveganj ocenil, da so terjatve dovolj dobro zavarovane. Potem pa naj bi uprava NLB, ki jo je vodil Janko Medja, v sodelovanju z Banko Slovenije, ki si je prizadevala za čim več prenosov, odločila drugače. Ena od možnih razlag je, da je bilo mnogim bankam najlaže kredite prenesti na slabo banko – četudi so bili dobri. Glede omenjenega prenosa so nam z računskega sodišča odgovorili, da so se posamezne banke pri prenosih terjatev res »usklajevale« z Banko Slovenije, prenosi terjatev in smotrnost upravljanja nedonosnih terjatev na NLB pa da so sedaj tudi »predmet revizij«.

Slaba banka pohiti s prodajo

A s tem, ko so bile terjatve do ACH prenesene na DUTB, so bile prenesene iz enega državnega podjetja v drugo; iz levega v desni žep. Škoda tedaj še ni nastala. Dejanska škoda je nastala leto dni za tem, ko so se v DUTB odločili, da očitno zdravih terjatev ne »upravljajo«, ampak prodajo naprej, s popustom, kot da bi bile manjvredne. Do te odločitve je prišlo do 31. marca 2015, ko je upravni odbor slabe banke v sestavi Lars Nyberg, Torbjörn Månsson, Janez Škrubej in Aleš Koršič en dan prej, preden so se jim pridružili še trije novi, Marko Simoneti, Imre Balogh in Janez Širovnik, sklenil 97 milijonov evrov »dobrih« terjatev do ACH prodati Bank of America Merrill Lynch (BAMLY) za po naših informacijah 83 milijonov evrov brez obresti. Zaslužek je skupaj z obrestmi znašal okoli 20 milijonov evrov.

Zakaj so se v DUTB tako odločili? Dejstvo je, da so se v ACH z bankami že konec leta 2014 dogovorili o načinu poplačila terjatev (tako imenovani sporazum MRA), ki ga je ACH spoštovala. Dejstvo je, da so bile aktivnosti ACH, ki je hotela banke poplačati še pred roki, določenimi v omenjenem sporazumu, bankam ravno tako znane. V ACH v začetku marca 2015, na sestanku z vsemi bankami upnicami, tudi z DUTB, te obvestili, da bodo že 31. marca 2015 plačali za okrog 30 milijonov evrov glavnic z obrestmi, poleg tega so vse banke že od januarja spremljale projekt izdaje obveznic. Kljub temu v DUTB niso počakali, da bi dobili nazaj terjatve v 100-odstotni vrednosti, ampak so očitno še pohiteli in terjatve prodali z okrog 15-odstotnim popustom. Zato je že takoj po nakupu, aprila, ACH izplačala prvih 24 milijonov evrov v London, ne pa v Ljubljano. Če bi DUTB počakala zgolj mesec dni, bi dobila 3,5 milijona več za ta del poplačanih terjatev.

V DUTB smo o tem pogovarjali z vodjem področja upravljanja s posojili Miho Štepcem in Rokom Ambrožičem, ki je bil pristojen za primer ACH. Štepec in Ambrožič pravita, da je bila pred prodajo terjatev situacija »kritična,« da je bila negotovost velika, ACH pa domnevno tik pred stečajem. Za prodajo terjatev so se odločili, pravita, ker je bila glede na situacijo ponudba ameriške banke izredno dobra. Trdita, da sta se glede na vsa tveganja pravilno odločila. Na očitek, češ da so ju pred prodajo v ACH večkrat obvestili, da bodo kredite celo predčasno poplačali, sta odgovorila, da to trdijo vsi dolžniki. Na koncu sta še omenila, da jih je tedaj zavezoval zakon, po katerem so morali prodati 10 odstotkov portfelja na leto in da so bile v paketu z ACH prodane še terjatve do Elana, ki bi sicer šel v stečaj, saj sam ni mogel vrniti nedovoljene državne pomoči, kot je to od njega zahtevala evropska komisija.

K takšnemu zagovoru DUTB je treba dodati vsaj eno. In sicer da je naloga DUTB oceniti, ali bo določeno konkretno podjetje vrnilo posojila. V ACH so morali na zahtevo slabe banke najeti dve svetovalni podjetji, ki sta obe pravilno ugotovili, da ACH je zmožna vračati posojila. Eno izmed njih je bilo recimo Deloitte, pa ga DUTB kljub temu ni upoštevala. Zaradi tega lahko sklenemo, da so v DUTB terjatve do ACH prodali po eni strani zato, da bi rešili Elan, po drugi pa, ker jih je tedaj še zavezoval zakon, po katerem so morali vsako leto prodati za vsaj 10 odstotkov svojega portfelja. Pa tudi če je to državo stalo 20 milijonov.

Doslej so mnogi opozarjali, da je reševanje slovenske bančne luknje s pomočjo slabe banke »kraja stoletja«. Zdaj lahko pri praktičnih primerih to tudi ugotavljamo.

Cerar dobi pismo, a molči

A v tem primeru ni odpovedalo zgolj vodstvo DUTB. V tem primeru je odpovedala še ena varovalka – Miro Cerar, predsednik vlade. Ker so v ACH poznali namero, da nameravajo v DUTB njihove terjatve v kratkem s popusti prodati naprej, pri čemer bo prišlo do oškodovanja Slovenije, sta marca 2015 predsedniku vlade in finančnemu ministru dve ločeni pismi napisala Oderlap in Mojca Novak, sicer tudi nadzornica ACH in direktorica družbe Protej. Novakova je recimo v pismu 23. marca Cerarja opozorila: »Prepričani smo, da bi predčasna prodaja terjatev z diskontom Republiki Sloveniji povzročila veliko gospodarsko škodo. Na ta način bi se namreč DUTB odrekla plačilu dela glavnice z obrestmi, medtem ko bi ACH moral celotno obveznost vseeno plačati novemu upniku. S tem bi slednji sebi ustvaril velik donos.« Iz kabineta predsednika vlade so nam glede pisma na kratko odgovorili, da gre za zadevo v prisojnosti DUTB.

Pri prenosu domnevno slabih terjatev ACH na DUTB je sicer prišlo še do drugih absurdov. V ACH so recimo junija lani uspešno prodali za 24 milijonov obveznic. Vpogled v delniško knjigo pokaže, da je za več milijonov evrov delnic kupila – poleg Gorenjske banke – državna skupina Triglav in skupina NLB. NLB pa je recimo v začetku leta 2015 družbam iz skupine ACH, to je podjetjema Autocommerce in Avto Triglav, za nakup nepremičnin, posodila skupaj za okrog 25 milijonov evrov. Kako to, če pa je domnevno, kot pravita Štepec in Ambrožič, ACH bila v tistem trenutku v kritični situaciji, na umetnem dihanju in tik pred stečajem?

Danes glavni problem ni več slaba banka – ta je takšna, kot s(m)o jo ustanovili. Danes je problem vlada, ki si pred malverzacijami v DUTB zatiska oči.

Primer ACH kaže, kako Slovenija skozi DUTB zgublja milijone. Sporna preprodaja slabih terjatev podjetja ACH je zgolj en primer. Še več podobnih bi lahko našli. V tem istem svežnju slabih terjatev, ki jih je DUTB s popustom prodala ameriški banki, so bile poleg terjatev do ACH recimo tudi šestmilijonske terjatve do Adrie Airways. Spomnimo se, prejšnji mesec je pred privatizacijo Adrie Airways SDH Adrio dokapitaliziral s tremi milijoni evrov. Če se je ena državna institucija, to je SDH, odločila, da Adrie Airways ne pošlje v stečaj, ampak jo dokapitalizira, kako lahko druga državna institucija, to je DUTB, terjatve do Adrie Airways prodaja s popustom, kot da bi podjetje lahko šlo v stečaj?

Doslej so seveda mnogi opozarjali, da je reševanje slovenske bančne luknje s pomočjo slabe banke »kraja stoletja«. Na to so, ko je druga vlada Janeza Janše slabo banko ustanovila, ob asistenci ustavnega sodišča, ki je o tem prepovedalo referendum, opozarjali mnogi ugledni ekonomisti. Sedaj lahko skozi praktične primere to tudi ugotavljamo. A danes glavni problem ni več slaba banka – ta je takšna, kot s(m)o jo ustanovili. Vsaka država ima, ko gredo stvari res narobe, varnostne mehanizme. Enemu od njih se reče vlada. Ta pa, kot vidimo, molči. Ne samo, da molči, ob zadnji menjavi dveh vodilnih slabe banke, Larsa Nyberga in Torbjörna Månssona, je finančni minister Dušan Mramor dejal, da DUTB »deluje dobro«.