Marko Vuksanović

»Človek je zgolj odtis tistega, kar ga obdaja«

Ko so Avtomobili, eden najbolj dolgoživih rezultatov jugoslovanskega novega vala, 24. januarja nastopili na odru ljubljanske Drame, sva s prijateljem ugotavljala, da je to bend, ki bi moral polniti stadione. Danes Novogoričani z več kot tridesetletno glasbeno kariero blago brlijo v kolektivnem spominu slovenstva, skoraj vsak bi si znal zagodrnjati kakšen njihov komad o minevanju in žalosti, malokdo pa zares ve, komu ga pripisati. Njihov pevec in tekstopisec Marko Vuksanović ali najlepši glas slovenskega rokenrola danes hodi spat ob devetih zvečer, veliko bere in v spomin na nedokončani študij sociologije tu in tam navrže kakšno marksistično referenco.

Vaš zadnji singel Stopinje v snegu, ki je nedavno postal popevka tedna na Valu 202, spet tematizira minljivost. Večna tema?

Očitno je to ena tistih tem, h katerim se vračam. Če bi delali statistiko, bi verjetno ugotovili, da je poleg ljubezni, smrti in minevanja samo še pet ali šest tem, s katerimi se popularna glasba sploh ukvarja.

Kako pa se pogled na minevanje spreminja s staranjem?

Vedno manj grozljivo se zdi. Spomnim se, da me je minevanje najbolj fasciniralo v srednji šoli, ko sem šel gledat Žrelo 1. Mesece sem bil zamorjen zaradi dejstva, da je telo materialna stvar, ki jo je mogoče uničiti, zgristi, ki razpade. Potem pa se na to misel postopoma privadiš.

Je strah pred smrtjo tisti, ki človeka žene v umetnost?

Saj veste, kako pravijo – eros, tanatos, dva pola iste stvari. Verjetno je to to, ja.

Pa vas je obsedenost z minevanjem napeljala tudi k temu, da ste si takrat, ko ste slovenski glasbeniki uglasbljali Prešernovo poezijo, za gradivo izbrali Slovo od mladosti?

Razlog je bil čisto profan. Mislim, da smo imeli na voljo samo še dve pesmi: Povodnega moža in Slovo od mladosti. Izbira je bila precej samoumevna.

Na vaši zadnji plošči Pozna pomlad je najti tudi Na bregu Simona Gregorčiča. Kaj je botrovalo tej izbiri? Lokalpatriotizem?

Tudi ta komad je nastal po naročilu. Povabili so nas k sodelovanju na prireditvi ob praznovanju priključitve Primorske k matični domovini in režiserka si je zamislila, da bi bil uglasben tudi Gregorčič. Z rezultatom smo bili zadovoljni, tako da smo ga nazadnje vključili na ploščo. Čeprav je treba vedeti, da dobra poezija še ni recept za uspešno skladbo.

Kaj pa je recept za uspešno skladbo?

Nič, kar bi se dalo normativno določiti. Simbioza. To, da tekst ne moti glasbe oziroma da je glasba dobra ilustracija besedila. To seveda ne pomeni, da mora biti ob globokem tekstu globoka tudi glasba oziroma da mora biti ob razmeroma globoki glasbi zapleteno tudi besedilo. Predvsem morata drug drugega podpirati. Pri poeziji je to lahko zelo delikatno. Poezija kot taka ima neko lastno imanenco. Živi sama zase, ima svoj notranji ritem in ni pisana, da bi bila izvajana ob spremljavi glasbe.

Ste sami pesnik?

Ne, tekstopisec. Ko pišem, imam v mislih, da bo, kar je izrečeno, podprto z glasbo. Z bratom Mirkom imava delovni proces, ki je dopolnjujoč. Izhajava iz neke fraze, iz tekstualnega ogrodja, on na podlagi tega izoblikuje dele skladbe in mi jih da, jaz pa besedilo nadgrajujem. Na koncu to dozidava v neko celoto, ki ji lahko rečeva skladba. Seveda pa je to šele začetek. Končna podoba je odvisna od benda.

Za moškega ste napisali presenetljivo veliko besedil o žalostnih dekletih. Zakaj je ženska žalost tako zanimiva?

Tega nisem nikoli analiziral. Očitno me nekako fascinira. Morda so dekleta boljši medij za izražanje bolečine kot moški. Kakšno bi bilo vaše vprašanje, če bi več pisal o žalostnih moških?

»Še danes sem prepričan, da je bila glasba, ki je v 80. letih nastajala v Jugoslaviji, ena najboljših glasb tistega časa v svetovnem merilu, primerljiva z ameriško in angleško in daleč pred glasbo preostanka Evrope.«

Manj očitno bi bilo, da govorite o drugem, in samodejno bi sklepali, da govorite o samem sebi.

Ko govoriš o tretjem, vedno obstaja možnost, da gre za poskus vživljanja v nekakšne druge situacije in v tuja čustva, a pogosto sploh ni tako. Tudi pri besedilih, ki so pisana v prvi osebi, ni nujno, da se nanašajo na osebno izkušnjo. Je pa res, da moram o tem še malo razmisliti. Bom razmišljal na poti nazaj v Gorico.

Kako to, da ste ostali Goričan?

Najdaljše obdobje, ki sem ga preživel v Ljubljani, je bilo za časa študija filozofije in sociologije. Žal sem do danes ostal absolvent. Dogodki so me začeli prehitevati oziroma s tem se rad tolažim. Vse, kar sem počel od trenutka, ko smo se v 70. letih iz Sarajeva preselili v Novo Gorico, je bilo vezano na tisto okolje. Tudi ljudje, s katerimi sem muziciral, so bili od tam, čeprav smo tisto kratko obdobje skupaj preživeli v Ljubljani. Potem se je zgodila še družina in ostal sem. Na začetku se mi je zdelo, da smo ljudje, ki se z glasbo ukvarjamo zunaj Ljubljane, po svoje prikrajšani, ker nismo pri koritu. Takrat je to deloma morda celo držalo, danes pa ne mislim več tako.

Ko ste začenjali, se je zdelo, da se prej usmerjate na širši jugoslovanski prostor kot na Ljubljano.

Bili smo mladi, in ko si mlad, si pač ambiciozen. Hoteli smo biti bend, ki bi bil znan na območju celotne takratne države. In verjeli smo, da je naša ambicija uresničljiva. Na srečo se nam je račun izšel. Pa še nekaj je – sama Slovenija nas je na neki način porinila v to, da smo se angažirali tudi pri drugem občinstvu. V prvi polovici 80. let smo veljali za novovalovsko skupino in takrat se je novi val v Sloveniji povezoval predvsem s pojmom popa. To je bil Duran Duran, ne pa resne stvari. Resen je bil punk, ker je imel družbeno težo. Drugod po Jugoslaviji, v Beogradu in Zagrebu, so novovalovstvo doživljali čisto drugače. Senzibilnost do glasbe, kakršno smo igrali, je bila tam veliko bolj razvita kot v Ljubljani. Zato smo začeli gravitirati tja, kjer so nas bolje sprejeli.

Kako pa, da ste se po razpadu Jugoslavije omejili na Slovenijo?

Ni se dalo nadaljevati, bilo je fizično nemogoče. Konec 80. so se stvari na politični in ekonomski ravni začele zelo zaostrovati. Gospodarska blokada, embargo, zamrznitve. Vsa izmenjava je zamrla, tudi na kulturni ravni. Kulturni prostor nekdanje Jugoslavije, ki je bil zelo bogat, se je naenkrat začel rušiti.

Vas je to razžalostilo?

Ni bilo časa za žalost. Stvari so se v vseh segmentih življenja začele spreminjati tako hitro, da je bilo to, da ne moreš več biti jugoslovanski bend, daleč najmanjši problem. Je pa obstajalo obžalovanje razpada skupnega kulturnega prostora in še danes sem prepričan, da je bila glasba, ki je v 80. letih nastajala v Jugoslaviji, ena najboljših glasb tistega časa v svetovnem merilu, primerljiva z ameriško in angleško in daleč pred glasbo preostanka Evrope. V kvantitativnem in kvalitativnem smislu.

Kaj pa bi se moralo zgoditi, da bi slovenska glasba spet postala močan akter?

V Sloveniji nastaja veliko glasbe. Veliko je kakovostne, žal pa je ogromno tudi zelo slabe. Pomanjkljivost je predvsem v tem, da se ni konstituirala zavest o dobri slovenski glasbi. Ni ogledala. Ampak vsaka ustvarjalnost zahteva ogledalo. Ne le da zahteva medije, skozi katere se lahko manifestira, zahteva tudi racionalno obravnavo. Kritikov in kulturne politike. Tega pa pri nas ni ali pa stoji na nezdravih temeljih.

Torej uvajanje obveznih kvot ne bo rešilo slovenske glasbe?

To je napačen poskus reševanja problema. Poskušati doseči kvalitativne spremembe s kvantitativnimi sredstvi naj bi po marksistični dialektiki sicer delovalo, a to ni linearen proces. Uvajanje kvot bo povečalo količino dobre in tudi slabe slovenske glasbe. To pomeni, da ne bo rešilo ničesar. Samo deklarativno in uredbeno bo skušalo nekaj zakrpati.

Kakšen pa bi bil pravi način odpravljanja te pomanjkljivosti, da slovenska glasba nima ogledala?

Ena od mater (vendar ne edina) vseh težav, ki jih imamo z medijsko krajino in slovensko glasbo v njej, je državno razdeljevanje frekvenc po osamosvojitvi. To so počeli brez kakršnekoli selekcije ali pričakovane vizije. Formalno je lahko vsak slehernik pridobil frekvenco in postavil medij. Še čevljev ne moreš prodajati brez nekega preverjanja in znanja, lahko pa si naredil radijsko postajo. V Sloveniji je sto radijskih postaj. Sto radijskih postaj v državi, ki ima dva milijona ljudi, ni zdravo, saj to sili radijske postaje k posebnemu vedenju. Mediji živčno konkurirajo drug drugemu, in namesto da bi konkurenca obrodila veliko raznolikost, vsi poskušajo biti drug drugemu podobni. Zato je v Sloveniji sicer res sto radiev, a če bi jih poslušal miže, razen pri redkih, ne bi vedel, na kateri frekvenci si.

Kako v takem ozračju poteka izbira glasbe? Komercialna radijska postaja je gospodarska družba (čeprav medij nikoli ne bi smel biti samo to), zato mora poslovati z dobičkom. Zato mora biti poslušana. Ker je to pomembno za oglaševalce. Ker hoče imeti poslušalce, ne more naključno predvajati tistega, kar ji pade na pamet – recimo Vie Ofenzive, za katero meni, da ni blizu širokemu krogu poslušalcev –, ampak nagovarja čim širši bazen poslušalcev, in sicer tako, da najprej preveri njihov okus. Izbira glasbe, če zelo poenostavim, poteka nekako takole: testnim poslušalcem predvajajo recimo skladbo zasedbe Talking Heads. Dvema od desetih poslušalcev se bo zdela super. Dvema grozna. Šestim bo za vse skupaj vseeno. Komad bo odpadel, radijska postaja ga ne bo več predvajala, ker obstaja 20 odstotkov možnosti, da bodo poslušalci ob predvajanju tega komada zamenjali radijsko postajo. Nato testnemu občinstvu predvajajo še skladbo zasedbe Bon Jovi, ki se bo vsem desetim testnim poslušalcem zdela sprejemljiva, pa četudi ne bo nobeden od njih znorel od navdušenja. A skladbo bodo uvrstili v program in predvajali. Obstane skratka glasba, do katere imajo ljudje najmanj odnosa.

Pa saj glasba, ki jo mediji ponujajo poslušalcem, pravzaprav sooblikuje njihov okus.

Seveda. Glasbena politika medija vpliva na okus poslušalstva. To, da bi moral medij predvajati tisto, kar poslušalci hočejo, sicer ga ne bo nihče poslušal, ne drži. Če se ne motim, je Val 202 še vedno najbolj poslušana radijska postaja, pa še zdaleč ne predvaja samo tistega, kar bi poslušalci radi.

Ste veseli, da je vaš bend začel delovati na začetku 80. let? Danes bi imeli veliko manjše možnosti, da bi vas opazili.

Če tako pogledamo, bi to držalo. Dejstvo pa je, da ko ustvarjaš glasbo, je ne ustvarjaš zato, da bi se prebil. Če je to tvoja glavna motivacija, na dolgi rok ne bo zdržala. Ustvarjaš zaradi notranje želje po izražanju in upanja, da boš našel koga, ki bo v tvojem delu našel kaj zase. Pot do teh ljudi obstaja tudi danes, kot je obstajala takrat. Načini so tisti, ki se spreminjajo. Težko pa je presoditi, kateri so težji ali lažji. Po svoje je bilo v 80. letih izjemno težko. Zelo težko je bilo priti do plošče. Moral si scati kri, da ti jo je kdo izdal.

Je pa res, da ti potem ni bilo treba narediti nič več, ker je založba več naredila zate.

Res je. Ploščo si oglaševal tako, da si prišel na nacionalni radio, imel intervju in delo je bilo opravljeno. Nekateri segmenti so danes bistveno lažji, nekateri pa občutno težji.

Lažje je delati umetnost, težje pa je doseči, da bi imela vrednost.

Preveč informacij je. Informacija ima večjo težo v okolju, kjer jih primanjkuje. Danes si je težje izboriti pozornost tudi na drugih področjih. Težje je prodajati tudi avtomobile, ne samo ustvarjati glasbo. Vseeno pa ne čutim, da smo imeli posebno srečo, ker smo začenjali v 80. letih.

»Sama Slovenija nas je porinila v to, da smo se angažirali pri drugem občinstvu. Kot novovalovce so nas povezovali s popom in ta pri nas ni veljal za nekaj resnega. Resen je bil punk, ker je imel družbeno težo. Drugod po Jugoslaviji pa so nas doživljali čisto drugače.«

Ste imeli, ko ste še živeli v Sarajevu, v petem razredu osnovne šole res bend z Milanom Mladenovićem, pevcem in kitaristom beograjske skupine EKV?

Res je, ja. A saj si predstavljate, kakšen bend lahko človek ima pri desetih, enajstih letih. Nekaj popolnoma neresnega. Imeli smo dva komada. V prvem sva štiri minute na kitari oba tolkla G-dur, ki ga je bilo razmeroma lahko prijeti, drugi pa je bil sestavljen iz G-dura in e-mola. Prvi se je imenoval Lava, drugi pa Vulkan. To je vsa zgodovina mojega famoznega druženja z Mladenovićem.

Zakaj pa je vajin bend razpadel?

Oba sva bila otroka očetov, ki sta imela vojaško štipendijo, ki jo je bilo treba odslužiti. Zato so moji in njegovi nekaj časa živeli v Sarajevu. Potem pa je vojska dala ukaz o prekomandi in Mladenovići so šli v Beograd, mi pa v Novo Gorico.

Ste pogrešali Sarajevo?

Če se ti, ko si mlad, zgodi fizična prelomnica, ki spremeni tvoje življenjsko okolje, je to zate velika stvar. Lažje ugotavljaš, kaj od tistega, kar se ti je zgodilo prej, je ostalo v tebi in kaj je vplivalo nate. Zato točno vem, koliko odstotkov mene je bilo definiranih pred dvanajstim letom in kaj se je naložilo po prihodu v Gorico. V nekem smislu je bila selitev hendikep. Gorica je bila takrat mesto v nastajanju, Sarajevo pa veliko in urbanizirano.

Ste se počutili, kot bi vas izgnali v provinco sveta?

Nasprotno – bilo je, kot bi prišel v Indijo Koromandijo. Italija je bila čisto blizu, pa tudi sicer se je v trgovinah dobilo veliko več stvari kot v Sarajevu. Zdelo se je, kakor da sem prišel na Zahod.

Ste imeli, ko ste bili mulci, veliko stika z Italijo?

Moja gimnazijska leta so bila z Italijo tesno povezana. Obstajale so obmejne prepustnice, s katerimi si lahko pogosto hodil čez mejo in tudi domov si lahko prinesel nekaj več kot drugi. Vso gimnazijo je bila obsesija družbe, katere del sem bil, to, da si šel za konec tedna čez mejo kupovat cigarete, ki se tu niso dobile, in seveda plošče. No, pa porniče tudi. To je bil obred. Vsako soboto sem pol dneva zapravil v Italiji, brskajoč po ploščah. Težava je seveda bila, kako vse to ob vrnitvi domov spraviti čez mejo.

Kdaj ste ugotovili, da boste Avtomobili resen bend?

Takoj. Z bratom sva šla namenoma skupaj v vojsko, da ne bi izgubljali dodatnega časa. Leta 1982, takoj za tem, ko sva se iz vojske vrnila, smo začeli. Takoj smo hoteli biti resen bend. Nismo pa nikoli verjeli, da bomo to še danes.

Nekaj časa je bilo videti, kot da boste z glasbo celo lahko preživeli.

V nekaterih letih je tako kazalo vsem glasbenikom v Sloveniji. V 80. letih in tudi v koščku 90., po osamosvojitvi, se je od glasbe kar dobro živelo.

Zakaj pa je šlo to k vragu?

Ker se je spremenila scena. Pravzaprav se je spremenilo vse. Politična ureditev, gospodarske razmere, logika delovanja. Do sredine 80. let je vsa slovenska glasbena scena temeljila na kulturi plesišč. Če pogledamo samo Goriško, je bilo vsak konec tedna deset krajev, kjer so se dogajale prireditve, tako imenovani plesi. Ta kultura je glasbenikom omogočala prosperiteto, obenem pa je definirala tudi njihovo identiteto. Potem pa se je to počasi začelo podirati. Začele so se pojavljati diskoteke. Najprej se je odprla ena v Novi Gorici – bila je kuriozum, rariteta, kot naša prva picerija v 70. letih. Vse do Kopra ni bilo nobene druge. Ko pa se je ta kultura razrasla, so se vsa plesišča začela preobražati v diskoteke. S tem so se spremenili značaj glasbe, ki se je poslušala, kultura oblačenja, obnašanje, vse.

Ko sva ravno pri nastopanju – nazadnje smo vas poslušali na odru ljubljanske Drame. Za koga rajši nastopate: za sedeče občinstvo, ki budno spremlja vsako vašo besedo, ali za množico, ki pijano kruli z vami?

Če je to na izbiro, bi seveda raje nastopil pred ljudmi, ki zbrano poslušajo. Vendar pred maso pijanih ljudi, ki krulijo, ne nastopamo več. To se lahko zgodi samo po nesreči. Sicer pa nastopamo tam, kjer smo prepričani, da so ljudje prišli poslušat nas. Klubski nastop je lahko enakovreden nastopu, kjer ljudje sedijo, čeprav gre za povsem drugačno senzibilnost. Težko bi rekel, kaj od tega je boljše, kaj je lepše.

Zasedba Avtomobili v zanjo »zlatih« osemdesetih. Marko Vuksanović je drugi z desne. / Foto: arhiv Avtomobilov

Besedila ste pisali v slovenščini in srbohrvaščini. Kateri jezik bolje funkcionira?

Pomembno je, da pišeš v jeziku, ki ga obvladaš. Potem je vse lahko lepo. Če pa jezika ne obvladaš, blefiraš. Težko si zares iskren. Pred leti sem bral študijo o besedilih v angleški in ameriški popularni glasbi, v kateri je avtor ugotavljal, da statistično gledano 90 odstotkov tekstov vsebuje smešno majhno količino besed, zelo ozek besednjak. To samo po sebi ni nič slabega. Rokenrol se igra s tremi akordi, ne potrebuješ jih 75. In bogastvo jezika ni jamstvo za dobro besedilo. Vedeti moraš, kaj govoriš, in razumeti pomen besede v vseh odtenkih, z vso njeno zgodovino.

Kdaj bo nova plošča?

Čez dva meseca.

Kaj lahko pričakujemo?

Tisto, kar je pričakovano. To Avtomobili navsezadnje tudi smo. Ne želimo si biti več od tega, kar smo. Čeprav čas vpliva tudi na nas. Glasbeni vplivi, leta, vse. To so stvari, ki nujno zaznamujejo tvoje ustvarjanje. Človek je zgolj nekakšen odtis tistega, kar ga obdaja.