Neskončna rast produktivnosti

Podjetje za proizvodnjo gospodinjskih aparatov Gorenje je za Velenje in okolico zelo pomembno, zato je decembra velenjski mestni svet povabil predsednika uprave Gorenja Franja Bobinca, naj jim predstavi strategijo razvoja podjetja do leta 2020. Svetniki so v svojih vprašanjih, ki so sledila predstavitvi, izpostavljali predvsem skrb za delovna mesta, in Bobinac jim je z veseljem odgovoril.

Dejal je, da pričakuje 35-odstotno rast proizvodnje, in napovedal gradnjo nove tovarne. Stala naj bi zunaj Evrope, morda na Tajskem, v Maleziji ali Latinski Ameriki, ne zaradi cene delovne sile, ampak zato, ker želijo povečati prodajo na trgih zunaj Evrope. V Sloveniji se delavci v proizvodnji od Gorenja lahko nadejajo kvečjemu za približno deset več delovnih mest v Šoštanju. »Neke večje nove proizvodne lokacije v Sloveniji ne pridejo v poštev, vsaj dokler bosta davčna zakonodaja in obdavčitev dela takšni, kot sta, in dokler ne bo tretje razvojne osi.«

Kritičen pa ni bil zgolj do države, ampak tudi do delavcev. »Nezadovoljen sem, ko začnem delovno popoldne, ko pridem s kakšne poti ob štirih popoldne v podjetje. Nekateri, tudi dobro plačani kadri, se takrat štempljajo in gredo lepo domov. Vem, da bi lahko še kaj naredili, in vem, da so dovolj plačani, da bi lahko delali deset, enajst ali dvanajst ur,« je potožil.

»Za delo tistih z najvišjimi plačami je verjetno odgovoren tisti, ki jih je pripeljal in jim daje naloge,« pravi predsednik sindikata SKEI v Gorenju Žane Zeba. Člani tega sindikata so predvsem delavci v proizvodnji, ki imajo povprečno mesečno plačo okoli 650 evrov neto. »So izredno pridni in upam si trditi, da je njihova produktivnost na ravni zahodnoevropskih podjetij, saj se število delavcev zelo zmanjšuje,« je zatrdil. Po njegovem so delavci tudi bolj fleksibilni od konkurentov, »saj delamo skoraj butično. V nekaterih serijah naredimo zgolj 50 izdelkov, v Boschu pa v nobeni seriji ni manj kot 3000 izdelkov.«

Taki ugovori za zagovornike kapitalizma seveda niso problem, saj produktivnost v kapitalizmu nikoli ne more nehati rasti. »Vsak od nas se mora zavedati, da nobeno delovno mesto ni fiksno, ampak mora vsak na svojem delovnem mestu maksimalno delati in se predvsem izobraževati, ves čas spreminjati in se prilagajati novim potrebam sveta,« je svetoval Bobinac v velenjskem mestnem svetu.

Podobnih izjav smo sicer vajeni pri tistih, ki so najbolj zagreti za spremembe na področju šolskih in zaposlovalnih politik, predvsem javnih uradnikov in funkcionarjev. K temu skoraj vedno sodita tudi popularna psihologija ali kritiziranje nacionalnega značaja. »Slovenci se imamo za priden narod, a mislim, da se v Sloveniji preprosto dela premalo, premalo osredotočeno in da se nekateri niso pripravljeni dovolj učiti,« je povedal Bobinac in svetoval, da »ne smemo samo kazati na državo, ampak se mora vsak ozreti vase in pripraviti na spremembo, ki jo prinašata svet in svetovni razvoj«.

Morda pa bo nezadovoljstvo nad takšnim svetovnim razvojem kmalu dovolj veliko, da se mu upremo. Živela revolucija!