Izbrisani in Romi. In begunci.

Direktorica Amnesty International Slovenije Nataša Posel je predstavila redno letno poročilo mednarodne organizacije. Posebej zanimiv je del poročila, ki se nanaša na stanje človekovih pravic v Sloveniji. Je nekoliko drugačen od preteklih poročil, saj so poleg romske problematike in izbrisanih, ki sta stalnici v poročilu, med skupinami ljudi, ki so se jim v Sloveniji v širšem obsegu kršile človekove pravice, znašli tudi begunci.

Glede izbrisanih sicer tudi letos nič novega, saj stanje ostaja primerljivo prejšnjim letom, neurejeno. V Amnesty International Slovenije namreč tudi ugotavljajo, da »oblasti niso zagotovile primerne odprave krivic za kršitve človekovih pravic izbrisanim« in da si je doslej »pravni status uspelo povrniti manj kot polovici izbrisanih«.

Podobno, brez kakršnega koli napredka glede človekovih pravic, je stanje na področju romske problematike. »Večina od približno 10.000 Romov je še naprej bila podvržena diskriminaciji in družbeni izključenosti. Številni so živeli v izoliranih, segregiranih romskih naseljih brez pravne varnosti nastanitve ter brez dostopa do osnovne infrastrukture, kot so dostop do vode, sanitarij, elektrike ter javnega prevoza. Diskriminacija je preprečevala Romom dostop do stanovanj zunaj območij romskih naselij,« piše v poročilu za leto 2015.

Tudi na področju pravic lezbijk, gejev, biseksualnih, transspolnih in interspolnih oseb (LGBTI) je bilo lani vse po starem. Večina je namreč na referendumu, ki ga je dovolilo ustavno sodišče, »zavrnila spremembe zakona, s čimer se ohranja neenako obravnavanje istospolnih parov«.

Je pa v poročilu tudi nekaj povsem novega. In sicer glede človekovih pravic beguncev, migrantov, prosilcev za azil, saj je v državo vstopilo 250-krat več tujcev kot leto pred tem. Čeprav je po mnenju Amnesty International Slovenije tudi na tem področju nekaj vendarle ostalo po starem: »Slovenski protidiskriminacijski okvir je ostajal neustrezen, institucije, ki so bile ustvarjene za to, da se borijo proti diskriminaciji in obravnavajo pritožbe – kot sta Urad varuha človekovih pravic in Zagovornik načela enakih možnosti – so se še naprej soočale s šibkimi mandati in neustreznimi viri.«

Nataša Posel je ob tem opozorila, da »begunec ali begunka ni le nekdo, ki beži pred vojno, pač pa vsakdo, ki je v lastni državi preganjan zaradi neke svoje osebne okoliščine, na primer etnične pripadnosti, spolne usmerjenosti ali političnega prepričanja, in ga lastna država ne more ali ne želi zaščititi«. Nataša Posel je dodala, da je poleg zakonodajnih omejitev skrb zbujajoče tudi ravnanje državnih organov na terenu, saj nevladne organizacije in prostovoljci opozarjajo na neustrezne in očitno odvračalne ukrepe policije. In sicer napačno informiranje beguncev o njihovih pravicah, ignoriranje prošenj za vložitev prošnje za azil s strani policije in grožnje z vračanjem v državo izbora v primeru vložitve take prošnje. »Takšna praksa je nedopustna in kršitev pravice do mednarodne zaščite,« je poudarila.