Jasmin B. Frelih, pisatelj

Jasmin B. Frelih je prozaist, pisatelj, umetnik, ki veliko stavi na umetnost. Morda je to obrambni mehanizem. Varnostni obrat, ki potrebo vplivati na stvari, ki jo kot človek družbe čutiš, zasuka tako, da se namesto v akcijo razraste v fikcijo. A še bolj verjetno je, da je umetnost edina človeka dejavnost, ki nam omogoča, da katerokoli družbeno resničnost peljemo dlje od tega, kar ji je neposredno dano. Da je umetnost futurologija, ki nam omogoča, da ne obstanemo na mestu. Da je gibalo, ki ga družba nujno potrebuje. In da je zato narobe, da je v poplavi besedičenja izpadla iz neposrednosti javnomnenjskega prostora. In da bi ji zato vsi skupaj nemudoma morali odrediti prostor, ki ji po pravici pripada. Mladina, na primer, bi morala vsak teden objaviti najmanj eno kratko zgodbo.

»Ko ljudje pričnejo govoriti o družbeno angažirani umetnosti,« je zapisal v enem lanskih uvodnikov reviji Literatura, »mi gre vedno malo na smeh. Umetnost je namreč družbeno angažirana že sama po sebi. Ko ustvarjaš, nagovarjaš vsakogar, ki bo z ustvarjenim prišel v stik. Družbo, ki je že tu, in tisto, ki še pride. In ko se soočaš z ustvarjenim, si vedno nagovorjen in nikoli ni čisto jasno, kako bo nagovor nate učinkoval.« Zato skoraj gotovo nikoli ne bo general. In nikoli politik. Ostal bo umetnik.

Časopisna javnost je za Freliha izvedela po letu 2013, ko je bil njegov romaneskni prvenec Na/pol najprej nagrajen z nagrado Slovenskega knjižnega sejma za najboljši prvenec, nato pa nominiran še za kresnika, krono slovenskega romana. Roman, stkan iz treh zgodb, plasiranih v zamisljivo prihodnost, treh pripovednih slogov in klopčiča referenc, bi sprva moral postati nekaj čisto drugega. Zgodba o človeku, ki je pri petindvajsetih izbral osamo, na starost pa k sebi povabi svoje prijatelje in na osnovi podatkov, ki jih je imel o njih, ko jih je zapustil, poskuša ugotoviti, kdo so postali, in pri tem mu spodleti. Ostali so prijatelji, trije ljudje, ki jim je postapokaliptična fašistoidna družba, ki ni zmogla prenesti kaosa svoje lastne svobode, razdelila različne vloge. In tudi njihov zbir je ostal. Le da je vmes mutiral v avtorja, če ne kar besedilno funkcijo. A Frelih vztraja, da je Na/pol ostal v domeni realizma, in spomni na Fredrica Jamesona, ki je na primeru Atlasa oblakov trdil, da so zaradi izkušnje globalizma romani s futurističnimi nastavki pravzaprav realistični zgodovinski romani.

Nedavno je v zbirki Prišleki pri LUD Literatura izšla rdeča knjiga njegovih kratkih zgodb Ideoluzije. V prostorih Društva slovenskih pisateljev smo jo v osemurnem bralnem maratonu lahko slišali prebrano v celoti. Je bilo težko poslušati lastne besede skozi usta drugih? Glede na to, da so Ideoluzije pregled Frelihovega kratkoproznega pisanja zadnjih desetih let, pregled razvoja avtorja in človeka, včasih tudi. A prav ta prerez časa, dokument razvoja, je bil tisto, za kar si je Frelih prizadeval. Tako na vhodu v zbirko denimo stoji zgodba De Nachtwacht, ki je slavo sveta prvič doživela leta 2006 na zloglasnem Jokerjevem Mn3njalniku, za katerega je komentator Šimšalamima Huhu zapisal, da je to najboljša zgodba, kar jih je v življenju prebral. Njegov resnični romaneskni prvenec, zgodba o enem dnevu v življenju človeka, ki pred vsako odločitvijo vrže kovanec, te sreče ni imel. Morda bo za vedno obležal v predalu prof. dr. Vanese Matajc na oddelku za primerjalno književnost ljubljanske Filozofske fakultete.

Ko smo se leta 2006 včlanili v intelektualno skupnost Filofaks, je bila ena prvih stvari, ki sem jih izvedela o svojem novem kameradu Jasminu, da je prebral vsega Stephena Kinga. Očitno je prebiral tudi biografije strukturalistov, saj danes pravi, da je k takrat še študentskemu revijalnemu podjetju I.D.I.O.T pristopil predvsem zato, ker so vsi Sartri in Camusi tega sveta v študentskih letih formirali združenja te sorte. Po dvanajstih številkah je ugotovil, da njegovo avtorsko delo, če ga hoče opravljati tako dobro in tako zares, kot mu pritiče, terja celega človeka. Zato zdaj samo še piše. V paci ima dva romana, enega baziranega v Ljubljani in enega v ZDA, a napisnega za zdaj še ni veliko.

Odkar je pri sedmih letih prvič obiskal svojega očeta, izseljenega v New York, se vsako leto vrača v Ameriko. In to se mu pozna, predvsem v jeziku, sintaksi, pri rabi besednih zvez. V načinu, na katerega v maniri izmojstrenega prevajalca razširja slovenščino, ne da bi jo pri tem maličil. In verjetno tudi v imaginaciji, čeprav je v veliki meri človek interneta, kar pomeni, da bi širino duha zlahka ohranil tudi, če po proustovski metodi ne bi prav pogosto zapuščal svojih soban. Njegova poletna romanja v New York niso oddih od življenja. So življenje na sebi. A ne daje vtisa, da bo kaj kmalu emigriral v obljubljeno deželo in postal Amerikanec, čeprav bi mu življenje to lahko omogočilo z relativno lahkoto. Svetovno slavo lahko ne nazadnje doseže tudi iz domače Žabnice na Gorenjskem.