Znanilci jazzovske pomladi

Če bi zdaj, v času, ko nam s kvotami zapovedujejo, kaj in koliko moramo poslušati, oblastniki šli korak dlje in uvedli še denimo stoodstotno slovensko koncertno kvoto, bi bili za aktualne svetovne smernice najmanj prikrajšani v polju jazzovskih muzik. Ne le zato, ker domači jazzovski ustvarjalci budno spremljajo, kaj se dogaja v tistih najbolj izpostavljenih okoljih, pač pa zato, ker se jih vse več tam tudi uveljavlja. Bodisi skozi študij v tujini ali pa s snemanjem plošč in nastopanjem s priznanimi, zanimivimi tujimi glasbeniki, s katerimi sokrojijo podobo sodobne jazzovske glasbe. To se je spet potrdilo minuli torek, ko je Cankarjev dom gostil drugi enodnevni festival Zvončki in trobentice, v okviru katerega predstavljajo domače jazzovske ustvarjalce.

Uvod v koncertni del festivala je že v popoldanskih urah pripadel žanrsko neulovljivemu trojcu Litošt, ki bo v naslednjih dneh objavil svoj drugi album. Boštjan Simon, Vitja Balžalorsky in Bojan Krhlanko so z izjemo dveh novih skladb svoj set sestavili iz improviziranega, raziskujočega križanja žive elektronike in bobnov, katerega izhodišče bi prej kot v jazzu našli v elektronski glasbi ali pa krautrocku. Ja, tudi jazz se žanrsko vse bolj odpira. Pa pri tem niti ne mislimo na glasbo, ki v različnih izpeljankah jazz širi že od njegovih začetkov, pač pa predvsem na infrastrukturo, saj si zasedbe tipa Litošt še do nedavnega denimo nismo upali pričakovati v jazzovskem programu Cankarjevega doma.

So pa zvečer na svoj račun s trojčkom koncertov prišli tudi bolj tradicionalni ljubitelji jazza. Za lep prehod je z modernim jazzovskim izrazom najprej poskrbel Rok Zalokar trio. Njegov elegantni spoj klavirja, električnega basa, bobnov in elektronskih tekstur, ki bi ga lahko pripisali skandinavski jazzovski šoli, na prvi posluh deluje precej zadržano. Toda pod to zadržanostjo se skriva uigrano, pustolovsko muziciranje, s katerim trojec, ki je navdušil že pred tremi leti na Klubskem maratonu Radia Študent, nagovori tudi zahtevnejšega poslušalca.

Najbolj konvencionalni jazzovski izraz je s s svojim »standardskim« bebopom ponudila zasedba Jaka Kopač Quartet, v kateri ob Kopaču kot vodji in avtorju skladb igrajo še trije dejavni ameriški glasbeniki. Ob njihovem nastopu, ki je požel največ glasnega odobravanja, se je potrdilo predvsem to, da na tovrstne domače festivale še vedno prihaja predvsem konservativno jazzovsko občinstvo, kar pa ne pomeni, da smo neprilagojenci ušli ven, saj so bile tako skladbe kot izvedba na zelo visoki ravni. Da jazzovski standardi še vedno lahko dobijo nove, zanimive, tudi avanturistične preobleke, je na koncu dala vedeti nekakšna domača »all-star« zasedba Gomme De Jour, v katero je cenjen, izvenserijski basist (in skladatelj) Robert Jukič povabil še kitarista Janija Modra, trobentača Igorja Matkovića in bobnarja Žigo Kožarja.

Ja, festival je presegel pričakovanja, še bolj spodbudno pa je dejstvo, da ob vseh mladih domačih jazzovskih ustvarjalcih, ki si znanje in izkušnje nabirajo (tudi) v tujini, Zvončkom in trobenticam lahko napovemo lepo prihodnost.