Posebni oddelki SDS

»To ni bil protest za Šenčur. To je bil protest za Slovenijo. Ne, to je bil protest za vso Evropo,« evforično razlaga predsednik krajevne skupnosti Šenčur Miro Peternel. Peternel je član SDS, vidni Šenčurjan, predsednik številnih lokalnih društev. V svojem kraju je bil nekoč predsednik Zveze socialistične mladine, spominja se potovanj v Beograd, zdaj pa je upokojenec, ki ga skrbi usoda svetovne geopolitike. Če se bo ta migrantski val nadaljeval, razmišlja, »bo to konec Evrope«, zaradi česar je bil sam med najbolj zagretimi pobudniki sobotnega protesta pred bivšim Baumaxom, uperjenega proti ideji notranjega ministrstva, ki je nameravalo tam odpreti prehodni center za begunce. Peternel sicer zdaj zbira podpise podpore za župana, ki v Šenčurju vlada v koaliciji SLS-SDS, kljub temu pa naj bi bila to spontana akcija »zaskrbljenih državljanov«, tako rekoč slehernikov, Šenčurjanov, ki se je zgodila od spodaj navzgor po modelu neposredne demokracije. No, dodaja Peternel, podpirajo »nas« tudi »priseljenci«. Recimo lokalni Albanci iz Makedonije.

Zakaj je bil protest sploh potreben, ko pa nam on in župan občine Ciril Kozjek (SLS) razlagata, da je bilo tako ali tako »manj kot odstotek verjetnosti«, da bi ministrstvo za okrog 150 tisoč evrov na mesec najelo prostor in tja pripeljalo begunce? Razlogi naj bi bili načelne narave. Čeprav je Šenčur ena od najbogatejših občin v Sloveniji, z brezposelnostjo, ki je enkrat nižja od državnega povprečja (7 odstotkov), je Peternel proti »hranjenju tujcev, ko pa še sami nimamo«. Po uradni statistiki policije je med migranti 45 odstotkov Sircev in 51 odstotkov žensk ter mladostnikov, a on sam je prepričan, da je med njimi le 10 odstotkov Sircev z vojnih območij. Vsi preostali, ki verjetno niso navajeni delati, naj bi v Nemčijo odhajali zaradi izjemne želje po zaslužkarstvu. Temu se Peternel čudi. Ne verjame, da so ljudje šli na dolgo pot zaradi stiske, ga pa čudi, kaj vse so pripravljeni storiti zaradi denarja. »Jaz sam ne bi nikoli kar tako šel na tako dolgo pot v Nemčijo,« se primerja. Če bi pa že šel, npr. na Škotsko, »bi pa nosil krilo«, je odločen.

Na sobotnem protestu proti nastanitvenemu centru v Šenčurju je bila vidna ikonografija domobranstva, torej simbolika slovenskega neonacizma, na nekaterih transparentih je bilo mogoče brati pozive k nasilju, na protest je prišel ves avtobus skrajnežev, ki so se pred tem udeležili neonacističnega zborovanja na avstrijskem Koroškem, treba pa je priznati, da begunskemu centru nasprotujejo tudi mnogi razgledani Šenčurjani, ki niso lastniki traktorjev, celo kulturniki so proti. Nekateri, ki so z nami govorili, niso želeli, da jih omenjamo, drugi so bili kratki. Viljem Ulčar, predsednik Gledališča Šenčur, se recimo protesta ni mogel udeležiti, bi pa se ga. »Tukaj je okolje mirno in varno in želim, da tako tudi ostane. Če bi bil doma, bi se pridružil svojim sokrajanom pri protestu,« pravi. Aleksander Gašperlin, šenčurski svetnik z Liste za šport in kulturo, odkrito pove, da mu ni lahko. »Po eni strani sem tudi sam proti temu, da bi migrante naselili v prazni Baumaxov center, po drugi pa vem, da takšni centri nekje vendarle morajo biti.«

»Če bodo problemi, bomo še naprej organizirali takšne proteste,« se je pred tednom zagovoril eden od SDS-ovih organizatorjev domnevno spontanih vstaj proti beguncem.

Ti strahovi so pričakovani, celo upravičeni, gotovo bi jih imel vsak slovenski krajan. Zato sociologi že dlje časa opozarjajo, da pomoč beguncem ne bo lahka, da bodo potrebni dodatni napori socialnih delavcev, učiteljev, predvsem pa občanov ali celo duhovnikov in da ne kratkoročno, morda pa niti ne dolgoročno od tega ne bo nekih koristi. Problem ni v tem. Problem je v tem, da so v Šenčurju nekateri strah načrtno, zaradi svojih posebnih interesov, razplamteli po enosmerni ulici v smeri panike ali celo histerije. »Sem za pogovor, nisem pa za širjenje panike in strahu, kot se to zdaj dogaja. In mislim, da so tudi ostali občani proti širjenju te panike,« opisuje razmere Gašperlin. Po eni strani se širita hujskaštvo in strah prek socialnih omrežij, kjer večina, ki neposrednih izkušenj z migranti nima, molči. »Tega se vsi zavedamo«, po drugi strani pa je jasno tudi, »da so šenčurski protest izkoristile nekatere politične stranke«. Isto meni tudi Mirjana Čemažar, svetnica SD iz Šenčurja. »Na shodu je bilo zelo malo meni znanih ljudi. Shod je bil izrabljen. In to je zame nedopustno,« pravi.

Protest naj bi organizirala anonimna Facebook skupina »Gorenjska je PROTI migrantskemu centru«. Nam so na vprašanje odgovorili, da se imajo za »zaskrbljene državljane«, ki so na podlagi ankete med ljudmi in na izraženo željo ljudi določili datum in uro shoda. Anonimni želijo ostati zato, ker so zasluge za njih nepomembne, pravijo. Tako kot Peternel tudi oni ponavljajo, »da so pravi begunci, ki bežijo pred brutalno vojno, ostali v Turčiji, saj nimajo denarja, da bi lahko plačali nekaj tisoč evrov po glavi tihotapcem za vstop v Grčijo. Prav tako pa načeloma begunci ostanejo v prvi varni državi. To pa zagotovo ni Slovenija.« A omenjena »spontana« skupina je tudi nadpovprečno dobro spontano organizirana. Za namen dogodka so recimo natisnili in razpečevali letake, ki so jih javno reklamirali večinoma člani SDS. Poleg tega je protest v Šenčurju sledil podobnemu protestu v Kidričevem pri Mariboru, ki ga je organizirala stranka SDS po istem vzorcu; tudi tam so v SDS zbirali podpise pod nekakšno civilno peticijo.

V SDS tega sicer ne želijo priznati, trdijo, da so se tudi v Kidričevem dvignili ljudje, a župan občine Anton Leskovar, ki je iz stranke SDS, je nedavno storil taktično napako. Po domnevno spontanem protestu civilne družbe, na katerem je podpredsednik mariborskega mestnega odbora SDS Franci Žgur po občinski stavbi lepil plakate »Rapefugees not welcome«, se je namreč Leskovar zagovoril. Ne samo, da je bilo že tako ali tako očitno, kdo je organizator shoda nezadovoljnih občanov, domnevno spontano zbranim protestnikom je nato Leskovar odkrito dejal: »Če bodo problemi, bomo še naprej organizirali takšne proteste.« Tako kot v Kidričevem so se nato tudi v Šenčurju v prvih vrstah sprehodili vidni predstavniki SDS. Poslanci Andrej Čuš, Branko Grims, Marko Pogačnik, Žan Mahnič in bivši poslanec SDS Pavle Rupar. Ti zdaj še naprej pozivajo k novim »spontanim« protestom. »Pozivam vas k udeležbi protesta proti migrantskem centru v Črnem Lesu,« nadaljuje recimo Žgur.

Čuš, s katerim smo govorili, sicer zanika, da bi bil med glavnimi organizatorji dogodka v Šenčurju, na katerega je prišlo tudi veliko vozil iz njegovega ptujskega volilnega okoliša, a je mnogim očitno, da je dogodek plod načrtnega dela SDS. Branko Zorman, svetnik v Šenčurju in poslanec stranke SMC, je neposreden: »Seveda je jasno, da za temi protesti stoji SDS, ne pa kakšna civilna iniciativa, na kar kažejo izjave njihovih poslancev v državnem zboru, njihovi poslanci stojijo v prvi vrsti na vsakem shodu. V Šenčurju je bilo 90 odstotkov sporočil na transparentih uperjenih proti vladi ali levici. Ne vem, kakšno zvezo s čimerkoli, kar se zdaj dogaja glede migrantske situacije, imajo slike Zemljariča in simboli iz preteklosti,« pravi. V migrantih ne smemo videti teroristov, muslimanov in posiljevalcev. »Poglejte slike zbombardiranega Homsa. Ti ljudje bežijo pred vojno, smrtjo. Na njihovi poti skozi Slovenijo moramo biti solidarni.« A čeprav v Šenčurju in na Gorenjskem zaradi dobrega dela vlade in policije občani sploh niso občutili nobenih težav v zvezi z migranti, beguncev pa v Šenčurju sploh ni, pravi Zorman, pa na drugi strani v SDS skozi svoje agitatorje načrtno širijo strah med ljudmi in na zalogo razpihujejo negativna čustva.

Posledice te SDS-kampanje so ta teden postale vidne v Kranju. Janez Janša je takoj po Šenčurju twittnil, da nameravajo »v Kranju v dijaški dom namestiti poleg dijakov še migrante. Je @vladaRS popolnoma znorela?« No, izkazalo se je, da namerava notranje ministrstvo v kranjski dijaški dom namestiti šest mladoletnikov, starih od 10 do 14 let, ki so ostali v Sloveniji brez spremstva. »V večini primerov so to otroci, ki so jih starši v želji, da bi rešili njihova življenja, poslali na pot proti Evropi,« so sporočili iz notranjega ministrstva. A Facebook skupina spontanih državljanov »Gorenjska je PROTI migrantskemu centru« je takoj napovedala organizacijo protesta pred domom – ni bilo videti, da so pred tem naredili kakšno anketo. Ravnateljica dijaškega doma Judita Nahtigal pa je po sestanku z 80 starši, od katerih so nekateri zagrozili z izpisom svojih otrok iz doma, dokončno odločila, da zaradi nasprotovanja staršev beguncev k njim ne bo. »Upala sem, da bi lahko sprejeli vsaj dva, da bi pokazali človekoljubnost in strpnost vsaj do otrok,« je dejala, »a je na sestanku s starši upanje propadlo.« Na njem je bila tudi profesorica iz Gimnazije Franceta Prešerna, ki je na sestanek prinesla podpise kar 24 profesorjev te šole, ki nasprotujejo namestitvi omenjenih otrok v dijaški dom.

V SDS rešitve nimajo. Dosledna izpeljava njihove politike vodi k zagovarjanju nasilja, kar v tem trenutku volivce še odvrača. Zato morajo strah razpihovati s šepetanjem in namigovanjem.

Dogodek je obsodila varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer, ki opozarja na »pomanjkanje človečnosti«, v Zvezi prijateljev mladine Slovenije (ZPMS) pa jih je zaskrbelo ravnanje omenjenih učiteljev. Kaj je konkretna posledica širjenja neutemeljene panike, opiše Marina Uzelac, ki vodi na Slovenski filantropiji program za mladoletnike brez spremstva. Pravi, da gre pri tem za izredno ranljivo skupino otrok, ki so ostali brez staršev že v svoji državi. Strah pred njimi je absolutno neupravičen, razlaga, čeprav je dejstvo, da potrebujejo pomoč, posebno skrb in pozornost: »Ti otroci doživljajo in podoživljajo grozote. Strah jih je, pogrešajo starše, žalostni so. Nimajo odraslega, ki bi mu lahko zaupali. Imajo nočne more, ne morejo zaspati, recimo brez luči, so nezaupljivi do okolice in potrebujejo razbremenitev.« Župan Kranja je sicer dejal, da bi bila boljša »lokacija za namestitev mladoletnih azilantov v azilnem domu v Ljubljani, kjer so prisotne tudi vse strokovne službe«, a se Uzelačeva s tem ne strinja. »Postojnski center za tujce ali azilni dom, kjer so nameščeni zdaj, za njih absolutno ni primeren, ker ni potrebnega varstva niti primernih programov.«

Eno je upravičen strah, celo folklorno slovensko nasprotovanje šibkim v naši soseščini, ljudem s posebnimi potrebami, odvisnikom, samskim materam, Romom. Drugo pa je panika, ki jo načrtno spodbujajo politične stranke za svoje namene. SDS pri tem ni osamljena, tudi drugod v Evropi podobne skrajne stranke iščejo pot na oblast skozi širjenje strahu pred begunci. V mnogih evropskih državah so danes že odkrito fašistične skupine na oblasti ali so del vladajočih koalicij. V Švici je zdaj najmočnejša stranka SVP, na Poljskem je to stranka Zakon in pravičnost Jaroslawa Kaczynskega, na Švedskem je to stranka Ohranimo Švedsko, na Finskem so to Pravi Finci. V naši soseščini, v Avstriji, so to svobodnjaki (FPÖ), v Nemčiji je to Alternativa za Nemčijo. Vse te stranke imajo en velik problem: rešitev nimajo, dosledna izpeljava njihovih programov pa vodi k zagovarjanju nasilja, kar v tem trenutku volivce v Evropi (še vedno) odvrača. Zato morajo delovati skrajno pazljivo in strah razpihovati s šepetanjem in namigovanjem.

V Nemčiji je nedavno v stranki Alternativa za Nemčijo prišlo do notranjega razdora, ko je njihova predsednica Frauke Petry javno dejala, da bi bilo treba begunce z meje pregnati tudi z orožjem, njena kolegica Beatrix von Storch pa, da bi lahko streljali tudi na matere z otroki. A do razdora ni prišlo, ker se v stranki s tem ne bi strinjali, temveč zato, ker je bila izjava izrečena v taktično neustreznem trenutku, tik pred volitvami v treh nemških deželah. V Avstriji, kot pojasnjuje njihov politični analitik dr. Peter Filzmaier, poskuša FPÖ ravno tako igrati dvojno igro, igro, v kateri poskuša voditelj delovati umirjeno, njegovi podrejeni pa radikalno. A problem je, pravi, Filzmaier, da za zdaj Avstrijci gledajo in berejo oboje. V SDS vodijo kampanjo na podoben način. Retorično se distancirajo od neposrednih pozivov k nasilju, kot je bil to primer z njihovim članom Sebastijanom Erlahom, ki je pozival k streljanju na meji, hkrati pa politiko sovraštva podpirajo. Da bi zadovoljili čim širši krog volivcev, ne smejo shodov organizirati javno, ampak jih organizirajo pod pretvezo zaskrbljene civilne družbe ali pod dežnikom domnevno neodvisnih civilnih organizacij, z enim ali dvema članoma.

Ne gre za to, da bi bila ta politika humanitarno, moralno ali etično neprimerna ali nestrpna, gre za to, da je popolnoma napačna. Filozofinja Hannah Arendt, tudi sama begunka v času druge svetovne vojne, je v svojem znanem eseju »Mi begunci« pisala ravno o tem. Ravnanje z ljudmi ni enosmerna ulica. Nikoli ni mogoče skupine ljudi ponižati, ne da bi to imelo protiučinek. Razčlovečenje Judov v Evropi je v naslednjem koraku vodilo k razčlovečenju večine evropskih narodov, ki so želeli obdržati svojo identiteto. »Begunci, ki so jih potiskali iz države v državo, so bili zgolj predhodnica njihovih ljudi. Skupnost evropskih ljudi se je razbila na koščke, ko in ker so dopustili izključitev in preganjanje svojih najšibkejših članov.« Judom smo sledili Slovani, Romi, telesno prizadeti. Ko postane nasilje proti migrantom legitimno, postane prej ali slej legitimno tudi nasilje proti njihovim otrokom, čemur sledijo tudi druge manjšine, vsi, ki se s tem ne strinjajo, »komunajzarji«, »pedri«, vse do »parazitskih brezposelnih, ki so si sami krivi, ker ne želijo delati«. Proti vsakemu je mogoče najti kaj obremenjujočega.

Kakršnokoli podpiranje te politike, kakršnakoli taktičnost, kakršnokoli polovičarstvo, kakršnikoli »ampak« je dvorezni meč. Janez Janša leta 2004 ni spodbudil pogroma proti romski družini Strojanovih z neposrednim pozivom, ampak s protestom pred parlamentom, na katerem je na videz legitimno zahteval, da smo pred zakonom vsi enaki. A zdaj so strahovi še veliko hujši. Na Centru za raziskovanje javnega mnenja Fakultete za družbene vede pravkar končujejo novo, terensko javnomnenjsko analizo. Podatki še niso obdelani, vzorec še ni reprezentativen, a bivši dolgoletni vodja centra, sociolog dr. Niko Toš, razlaga, da prvi podatki nedvomno kažejo na skokovit porast »strahu in negotovosti«, zaradi katerega se po glavah pletejo vse mogoče fantazije. To se recimo kaže tako v naraščajoči bojazni do terorizma, ki ga Slovenci sicer ne moremo locirati, naraščajočem strahu pred vojno, iz česar je razviden porast egoizma. V teh razmerah morajo biti politiki še toliko bolj odgovorni. Glede primera Šenčur Toš pravi, da »smo Slovenci 60-odstotno izpovedani verniki in od tega 60-odstotni katoliki. To je dejstvo. Kje so pozivi, ki bi bili vsaj malo podobni temu, kar počne papež, ko zahteva, naj narodi med seboj gradijo mostove? Slovenska katoliška cerkev ima priložnost, da naredi tisto, kar je pred 70 leti zamudila.«

Politika SDS ni moralno ali etično neprimerna, ampak je napačna. Beguncem bodo hitro sledili še vsi drugi. Sprva njihovi otroci, potem kritiki SDS, komunajzarji, leni brezposelni …

O tem smo se pogovarjali s šenčurskim duhovnikom Urbanom Kokaljem. Bi bil on sposoben presekati nevarno zanko naraščajoče panike, v katero ljudi zdaj zapletajo politiki? Kokalj pravi, da je bil protest v Šenčurju spoštljiv. Na njem so bili sicer vidni domobranski simboli in pozivi k nasilju, a po njegovem je še veliko hujše, ko se prizadenejo verska čustva. »Ker so verska čustva najgloblja, jih je mogoče tudi najbolj prizadeti,« meni. Papeževe pozive ljudem, naj začnejo narodi raje med seboj graditi mostove, kot pa postavljati ograje, Kokalj pozna, a odgovarja, da je vprašanje pomoči beguncem zanj »zelo široko vprašanje«, širše od Šenčurja. Zato je tudi on proti nastanitvi beguncev v svojem kraju. To naj bi sicer še vedno bila solidarnost. Le da je bolj racionalna. »Pametna.« Sam jo opisuje kot »premišljeno, gorenjsko preudarnost«.

Zgolj 50 kilometrov stran, v Avstriji, obstaja spet drug tip solidarnosti. Tam je država begunce razporedila v več kot 700 namestitvenih centrov, v hotele, v penzione, prazne hiše. V posameznih občinah jih imajo po nekaj sto in zanje razmeroma zgledno skrbijo. Pomagajo jim pri učenju jezika, pri vzgoji otrok. Kot je v pogovoru za RTV Slovenija povedal župan Železne Kaple Franc Jožef Smrtnik, strahovi seveda so. »Kot župan imaš nalogo, da miriš, da ljudi združuješ.«