Za otroke gre?

Mladoletni begunci, ki nimajo spremstva odraslih in so v Sloveniji prosili za azil, so doslej navadno bivali v postojnskem centru za tujce ali v azilnem domu. Ker pa je ta lokacija za njih neprimerna, so si predstavniki pristojnih ministrstev ogledali več dijaških domov in ugotovili, da bi bil za njih najprimernejši dijaški dom v Kranju. A po sestanku s starši, ki imajo svoje otroke v domu, je ravnateljica dijaškega doma Judita Nahtigal sklenila, da zaradi nasprotovanja staršev šestih mladoletnih beguncev, starih od 10 do 14 let, k njim ne bo.

»Moja načela, da je treba biti strpen, so se žal morala umakniti temu, kar je bilo na tem sestanku, kjer so bili žal najbolj militantni tudi najglasnejši,« nam je povedala. »Žal mi je, da je na koncu zmagala ksenofobija. To je velika škoda, a upam, da tudi korak k streznitvi.« Da mladoletnih beguncev brez spremstva ne bo, naj bi bila »praktična odločitev«. Nekateri starši so namreč napovedali, da svojih otrok potem v dom ne bodo vpisali, ker pa imajo v domu na javni službi že zdaj izgubo, bi po njenem s tem ogrozili obstoj doma. Skrbi staršev so sicer razumljive, žal pa je do sestanka prišlo v pregretih okoliščinah, takoj po protestu v Šenčurju.

Nahtigalova je bila edina, ki se je v Kranju zavzela za omenjenih šest mladoletnih beguncev. Proti je bil celo večji del kolektiva sosednje Gimnazije Franceta Prešerna. Na sestanek z Nahtigalovo je kar samoiniciativno, čeprav ni bila povabljena, prišla učiteljica s pooblastili 24 drugih učiteljev omenjene gimnazije, ki ravno tako nasprotujejo namestitvi otrok. Proti tem šestim otrokom je bila tudi kranjska občina, ki meni, da je azilni dom veliko primernejša institucija za otroke.

Kljub temu, celo kljub »praktičnosti«, pa strokovnjakinja za izobraževanje s Filozofske fakultete dr. Mojca Kovač Šebart opozarja, da je bila takšna odločitev zelo verjetno v nasprotju z ustavo in zakonodajo. Javna vzgojno-izobraževalna ustanova ne more ugoditi staršem oziroma jim ne sme popustiti pri odločitvi o tem, koga nastaniti v javno mrežo domov za učence in dijaških domov. »Odločitve o nastanitvi šestih otrok, starih med 10 in 14 let, je mogoče sprejemati samo v skladu s formalnim okvirom. Kot se to pogosto dogaja v primerih, ko nekateri mediji in politika netijo sovraštvo, se tudi v Kranju ni bilo mogoče zanašati na humanost vpletenih, čeprav gre za otroke (!), niti na reflektirana in racionalna ravnanja staršev in (žal) očitno tudi ne na strokovnost pedagoških delavcev,« pravi.

Šebartova opozarja na zakon o mednarodni zaščiti, po kateri mora država zlasti otrokom brez spremstva zagotoviti vso potrebno skrb. Ti pa imajo po 10. členu zakona o osnovni šoli tudi pravico do obveznega osnovnošolskega izobraževanja »pod enakimi pogoji kot državljani Republike Slovenije«. Po mnenju Šebartove nam »žalostna zgodba« iz Kranja pove, da pristojna ministrstva bodisi niso poskrbela za ustrezne korake ali pa so popustila neutemeljenim zahtevam in strahovom staršev. Danes so tako v eni od javnih ustanov odrekli streho nad glavo otrokom beguncem, jutri se bodo uklonili pri vključevanju Romov, pojutrišnjem pa bodo ostali na cesti tisti, katerih starši »ne delijo pravih vrednot«.

»Nasprotovanje nastanitvi, ki ga je podpisalo 24 učiteljev Gimnazije Kranj, pa govori o tem, da v Sloveniji očitno ni več povsem jasno, kakšne so dolžnosti javnih uslužbencev, tudi to ne, da pedagoške delavce zavezujejo ustava, zakoni in drugi formalni predpisi, ki določajo okvir njihovega strokovnega delovanja. Zavezani so tudi stroki in poklicni etiki. Če pri starših še lahko razumemo iracionalne strahove, dvome in nasprotovanje, da bi otroci, ki nimajo staršev, ki nimajo doma, živeli pod isto streho z njihovimi otroki, pa to nikakor ne velja za pedagoške delavce,« pravi Šebartova.

Za izjavo v zvezi s kranjskim incidentom smo prosili tudi šolsko ministrico Majo Makovec Brenčič. Ta nam je sporočila zgolj svoje načelno stališče. Dejala je, da mora sistem izobraževanja temeljiti na vzgajanju medsebojne strpnosti: »Predvsem pomembno je v teh časih biti strpen, še posebej, ko gre za otroke. Vsi bi namreč morali imeti pravico do mirnega otroštva, do izobrazbe. Prav bi bilo, da skušamo to omogočiti tudi tistim, ki so se brez staršev znašli v Sloveniji,« pravi ministrica. Morda pa bi se lahko zgledovali tudi pri sosedih. V (slovenskem) Dijaškem domu v Trstu so recimo mladoletni migranti nastanjeni že vse od časov vojne v Jugoslaviji pravi Matejka Grgič, slovenska zamejka in prevajalka. »V isti stavbi so jasli, vrtec in popoldanske dejavnosti za učence in dijake. Tja je hodila tudi moja hči v jasli in kasneje na delavnice. Je še zdaj živo in zdravo, predvsem pa seveda neomadeževano kleno slovensko dekle,« pravi.