Dr. Tatjana Avšič – Županc

»Najbolj nepredvidljive stvari v naših laboratorijih se vedno dogajajo v petek popoldne ali dan pred praznikom. Tako je bilo tudi tokrat.«

Zgodba o slovenskih znanstvenikih, ki jim je prvim uspelo odkriti povezavo med okužbo z virusom zika in razvojem mikrocefalije pri otroku v maternici, je polna ambivalentnih čustev in neverjetnih naključij. Hkrati pa je tudi dokaz njihove izjemne usposobljenosti, radovednosti, odzivnosti in iznajdljivosti. V času, ko virus razsaja po ameriški celini in je njegovo preučevanje osrednja prioriteta desetin laboratorijev po svetu, je prav njim uspelo prvim priti do ključnih dokazov za razumevanje nevarnosti okužbe.
Levji delež zaslug za uspeh ima dr. Tatjana Avšič - Županc, vodilna slovenska in tudi svetovna virologinja, ki je prevzela vodenje raziskave in tudi prepričala ostale sodelujoče, da gre za odkritje, vredno objave v najuglednejši medicinski znanstveni reviji na svetu – New England Journal of Medicine.
Ne glede na številne uspehe v preteklosti, na primer odkritje dveh novih virusov, je bilo delo pri tem projektu zanjo nekaj posebnega. »Ne znam opisati občutka. Že leta nisem čutila take čudovite utrujenosti, zagnanosti. Motivacija je bila tako visoka, da nismo bili ne žejni ne lačni.«
Utrujenost počasi prihaja za njo. Adrenalin je popustil, nastopil pa je izčrpavajoči del naloge. »Ker sem jaz tisti avtor, ki je predviden za korespondenco, dobim ogromno poizvedb in vprašanj. Še vedno se mi ni uspelo prebiti čez vso pošto, sploh ker je treba vmes opravljati tudi redno delo.« V ponedeljek je tako pozdravila novo generacijo svojih študentov na ljubljanski Medicinski fakulteti. Intervju za Mladino je prvi, v katerega je privolila po objavi odkritja.

Kdaj ste prvič slišali za virus zika?

Prvič sem o njem brala leta 2002, ko sem se pripravljala na predavanja študentom o flavivirusih, med katere zika tudi spada. Ime mi je bilo takoj simpatično. Mu pa takrat nisem posvečala pretirane pozornosti, pa tudi informacije o njem so bile precej skope. Mojo pozornost je spet pritegnil šele leta 2007, ko se je zgodil izbruh na tihomorskem otoku Yap. Ta se je zelo hitro umiril, nato pa je spet preteklo nekaj let, ko o virusu zika ni bilo veliko govora. Potem pa se je v letih 2013 in 2014 pojavila epidemija na otočjih Francoske Polinezije. Takrat sem si rekla, da utegne ta virus v prihodnosti postati še »zanimiv« in da ga ne bi bilo pametno zanemariti. Ne nazadnje Slovenci veliko potujejo in pogosto dobivamo primere popotnikov, ki se s kakšnega potovanja vrnejo bolni. Zato smo se v našem laboratoriju leta 2014 tudi pripravili in opremili s potrebno diagnostiko.

In to je bilo pri vašem odkritju ključno. Lahko opišete potek dogodkov, ki so privedli do njega?

Najbolj nepredvidljive in najbolj zanimive stvari v naših laboratorijih se vedno začnejo dogajati v petek popoldne ali dan pred praznikom. Tako je bilo tudi tokrat. V petek popoldne konec oktobra lani mi je zazvonil telefon. Na drugi strani je bil Jernej Mlakar, mlad specializant patologije, z vprašanjem, ali imamo morda možnost diagnosticiranja virusa zika. »Seveda imamo. Kako pa ste se spomnili virusa zika?« Povedal mi je, da pravkar začenja obdukcijo ploda, pri katerem obstaja možnost, da je bila mati med nosečnostjo okužena s tem virusom. Zanimalo ga je, ali nam sme poslati vzorce za analizo, prosil pa je tudi za napotke, kako naj vzorce odvzame, da bodo primerni za naše preiskave. To je bilo po mojem mnenju ključno. V mikrobiologiji je izjemnega pomena, kdaj, kako in kje odvzamete vzorec za analizo in na kakšen način ga spravite v laboratorij. Le če je celoten postopek optimalen, lahko pričakujete kakovostne rezultate analiz.

Je kolesje hitro steklo?

Vzorce mi je čez nekaj ur osebno dostavil. Shranili smo jih pri primerni temperaturi in se takoj v ponedeljek zjutraj lotili prvih preiskav. Vzorce smo testirali tako za virus zika kot za virusa denge in čikungunje. Šokirana sem bila, ko smo ugotovili, da so vsi vzorci negativni, z izjemo možganskega tkiva, kjer je test pokazal prisotnost virusa zika. Ker sem pri nepričakovanih rezultatih vedno skeptična, sem takoj naročila, naj vse preiskave še enkrat ponovijo, tudi z alternativnimi pristopi. A rezultat je bil vedno enak.

To se je dogajalo v času, ko so iz Brazilije začela prihajati prva poročila o nenavadnem povečanju primerov mikrocefalije in možni povezavi z virusom zika, čeprav so bili dokazi do takrat še bolj kot ne na ravni anekdot.

Se vam je zdelo čudno, da tega ni odkril še nihče pred vami?

Veliko sem razmišljala o našem odkritju. Vsak dan sem spremljala vse, kar je bilo napisano o virusu zika, pa nisem zasledila, da bi kdo našel kaj takega kot mi. Porajali so se mi dvomi. Smo vse naredili pravilno? Ali je mogoče, da smo mi tisti, ki nam je uspel tak podvig?

Vedela sem, da je nujno izvesti še dodatne preiskave, tako pri nas kot pri kolegih na patologiji. Nanje je bilo treba čakati kar nekaj tednov, saj postopek fiksacije vzorcev v formalinu zahteva svoj čas.

Da bi lahko dokazali, da je mati res prebolela okužbo z virusom zika in da prisot-

nost protiteles v krvi ni povezana z okužbo s katerim od drugih flavivirusov, je bilo treba v laboratoriju simulirati okužbo z virusom. Vzorec materine krvi smo imeli, potrebovali pa smo še živ virus. Lahko bi poklicali kolege v Marseille, za katere smo vedeli, da imajo virus zika na voljo. A takrat sem se spomnila, da mi je moj mentor, pokojni profesor Likar, pred leti, ko je odšel v pokoj, predal veliko kovinsko škatlo, polno ampul z vzorci virusov, ki jo je leta 1963 prinesel v Slovenijo, ko se je vrnil z dela pri enem od pionirjev virologije Jordiju Casalsu. In prepričana sem bila, da vsaj na eni, če ne na več ampulah piše zika. In res smo v omenjeni »kovinski škatli« našli ampulo, odtajali vzorec in oživili virus. Izkazalo se je, da gre za izvorni virus zika, ki ga je leta 1947 prav ekipa Jordija Casalsa odkrila v Ugandi. To, da smo imeli virus že pri nas, nam je prihranilo vsaj nekaj tednov časa, kar je bilo izjemnega pomena, saj je v tistem času virus zika že postal središče zanimanja številnih laboratorijev po svetu.

Ko se je pred nekaj leti pojavila epidemija zike na otočjih Francoske Polinezije, sem si rekla, da utegne ta virus postati še »zanimiv« in da ga ne bi bilo pametno zanemariti.

Kdaj pa ste pomislili, da bi to lahko objavili v New England Journal of Medicine?

Decembra, ko smo imeli večino rezultatov vseh mogočih preiskav že na voljo, smo se na mojo pobudo sestali vsi sodelujoči. Virus zika je bil vse bolj prisoten v medijih, zadeva je postajala vedno bolj »vroča«. Naš primer je bilo enostavno nujno objaviti. In ker še vedno nisem zasledila nobene objave, ki bi bila podobna našemu odkritju, se mi je zdelo, da upravičeno lahko ciljamo visoko. Kolegi so bili na začetku skeptični, morda se jim je zdelo, da malo pretiravam. Med božično-novoletnimi prazniki smo izvajali dodatne raziskave, kolega Mlakar pa je imel nalogo, naj v tem času napiše prvi osnutek članka. Takoj po novem letu smo se sestali in razdelili nadaljnje naloge.

Do New England Journal of Medicine sem vedno čutila veliko strahospoštovanje, a prepričana sem bila, da imamo v rokah nekaj res posebnega in pomembnega. 15. januarja smo jim članek poslali v presojo. Dan zatem so ga že dobili v roke uredniki, takoj naslednji dan pa je bil že poslan recenzentom.

Kar je neverjetno hitro za znanstvene objave?

To je to, sem si rekla. Rezultati našega dela jih zanimajo. Še vedno sem vsak dan spremljala objave o virusu zika. Na neki način sem pričakovala, da bo ameriški Center za nadzor bolezni prvi izvedel takšno raziskavo, vendar se je treba zavedati, da je zakonodaja glede prekinitev nosečnosti in očitno tudi obdukcij plodov v Braziliji izjemno restriktivna, kar zelo otežuje dostopnost primernih vzorcev. Kmalu so nas z revije obvestili, da naš članek obravnavajo po izjemno hitrem postopku. Čez dva tedna smo dobili komentarje, vprašanja in želje recenzentov po dodatnih preiskavah, ki smo jih sicer izvedli že v času, ko je bil naš rokopis v recenziji. Dali so nam le štiri dni časa za odgovor. Ne pretiravam, če rečem, da smo delali po 16 ur na dan. Še isti dan, potem ko smo jim poslali dopolnjen članek, smo dobili uradno potrdilo, da je sprejet za objavo.

Pred objavo je veljal strog embargo na kakršnakoli razkritje vsebine vašega članka. Se vam glede na to, kako aktualna in pomembna je zadeva, zdi to upravičeno? Ali ne bi bilo smiselno o tako pomembnih ugotovitvah čim prej obvestiti vse, ki bi si lahko z njimi pomagali?

Dejansko se mi to ne zdi upravičeno. Podatke bi morali vsaj kolegom znanstvenikom v takih urgentnih situacijah dati na voljo vnaprej. Treba pa se je zavedati, da gre pri New England Journal of Medicine za najstarejšo medicinsko znanstveno revijo, kjer so zelo »tradicionalni«. Kljub temu menim, da nihče od kolegov in raziskovalcev po svetu ni bil zaradi embarga prikrajšan, saj je od sprejetja do uradne objave članka minilo le šest dni.

Virus so že našli v tigrastih komarjih, za zdaj pa nisem zasledila nobene znanstvene objave, ki bi dokazovala, da se lahko v njih dovolj dolgo ohrani, da bi povzročil večji izbruh.

V spremnem članku ob vaši objavi so znanstveniki s Harvarda zapisali, da je vaše odkritje pomemben indic za povezavo med virusom zika in mikrocefalijo, ni pa še dokončen dokaz. Pa vendar je v medijih prevladala interpretacija, da vam je povezavo uspelo dokazati. Kako to?

To, da smo dokazali povezavo, drži. Nismo pa dokončno dokazali vzročne povezave. Obstaja več vrst mikrocefalije. Za njen nastanek je lahko veliko različnih vzrokov. Ne samo različnih virusnih okužb, te pomenijo manjši delež, pomembnejši so genetski in okoljski dejavniki. Da bi lahko z gotovostjo trdili, da je okužba z virusom zika povzročila razvoj mikrocefalije, je treba izključiti vse preostale potencialne vzroke. Izključili smo vse druge okužbe, medicinski genetiki so izključili najpogostejše genetske vzroke. Ostanejo pa okoljski dejavniki, ki jih sami ne moremo izključiti. S tem se ukvarjajo v Braziliji.

Koliko bi bili pripravljeni staviti na to, da je dejansko virus zika tisti, ki povzroči razvoj mikrocefalije?

Če najdete virus v poškodovanem možganskem tkivu, je to zame neizpodbiten dokaz. Seveda pa ob tem ni mogoče izključiti še kakšnega dodatnega dejavnika, na primer okoljskega, ki bi potencialno v kombinaciji z virusno okužbo omogočal tako patologijo. Je pa res, da obstaja kar nekaj virusov, ki so sposobni okužiti in okvariti plod v maternici, pa zato ne potrebujejo nobenih posebnih okoljskih dejavnikov.

Zgodba vašega odkritja in objave ima velik emocionalni naboj. Na eni strani tragična usoda matere in njenega otroka, na drugi pa izjemno srečno naključje, ki je vodilo v velik znanstveni uspeh. Kako si to razlagate?

Težko. Nisem egoistično bitje. Zelo se navdušim, in to kar počnem, počnem s srcem. A daleč od tega, da me take zgodbe ne bi prizadele. Mamo sem tudi osebno spoznala, ko je bila januarja na obisku v Ljubljani. Zelo sem si jo želela spoznati in srečanje je bilo precej ganljivo. (Orosijo se ji oči.) Zelo sva se povezali kot osebi. Prizadelo in spodbudilo hkrati pa me je, da se je sama zavzela za to, da naše odkritje predstavimo v znanstveni reviji, saj bi tako njen primer in njena težka izkušnja lahko morda pomagala drugim ženskam, medicini, raziskovalcem.

Vse več je tudi dokazov, da se virus zika lahko prenaša s spolnimi odnosi. Te sposobnosti imajo številni virusi, ne nazadnje tudi ebola in HIV. Zakaj?

Virusi so nasploh pogosto prisotni v vseh telesnih izločkih. Nekateri v slini, nekateri, na primer tudi ebola, celo v potu. Ko se telo s svojim imunskim sistemom brani pred okužbo, se želi na vse načine »očistiti« virusa. So pa nekateri deli telesa, v katerih se virus lahko zadrži dalj časa. Predvsem gre za področja, ki so zunaj dosega imunskega sistema. Možgani so že en tak del telesa.

Z vašimi preiskavami ste pravzaprav ugotovili, da ima virus zika zelo rad možgansko tkivo.

Da je nevrotropen, tako je.

Kaj to pomeni?

Ko uspe virusu priti skozi krvno-možgansko pregrado, ki je pri nerojenem otroku še nepopolno razvita, najde virus najverjetneje določene živčne celice, ki mu dovoljujejo učinkovito ohranjanje, preživetje. Katere so te celice, še ne vemo natančno. Večina virusov ima nagnjenje le do določenih vrst celic.

In kaj je specifično za virus zika, da tako učinkovito kolonizira možgane?

Tega ne vemo. A to je skupna lastnost kar nekaj flavivirusov, med njimi tudi na primer virusa klopnega meningoencefalitisa, ki nam je v Sloveniji zelo dobro znan.

Prizadelo in spodbudilo hkrati me je, da se je mati sama zavzela za to, da naše odkritje objavimo, saj bi tako njen primer in njena težka izkušnja lahko morda pomagala drugim ženskam, medicini, raziskovalcem.

Ali dejstvo, da virus zika tako učinkovito napada možgane, namiguje tudi na verjetnost, da je z okužbo povezan tudi razvoj Guillian-Barrejevega sindroma, potencialno usodnega nevrološkega obolenja, ki je na območjih epidemije zike prav tako v porastu?

Verjetnost je vsekakor precejšnja. Je pa treba vedeti, da je Guillian-Barrejev sindrom avtoimunski zaplet, ki ga lahko v redkih primerih spodbudijo nekatere bakterijske okužbe, lahko tudi gripa.

Kakšna bo po vašem mnenju usoda letošnjih olimpijskih iger v Riu de Janeiru? Udeleženci z vsega sveta bi lahko bili idealni »kurirji« za širjenje virusa v vse kotičke sveta.

Rekla bi, da so olimpijske igre prireditev, ki je gospodarsko in politično preveč prepletena in zahtevna, da bi lahko realno pričakovali časovno ali lokacijsko prestavitev. Res je sicer, da bodo igre potekale v času, ko bo na južni polobli zima in ko naj bi bila populacija komarjev mnogo manjša. A to nikakor ni nujno. Lanska zima je bila na primer v Braziliji izjemno topla in mokra. Na vreme se enostavno ne gre zanašati, sploh ne toliko vnaprej. Na to dilemo nimam jasnega odgovora.

Obstajajo namreč namigi, da se je virus zika v Brazilijo prenesel z udeleženci športnih dogodkov, torej bi se na enak način potencialno lahko tudi raznesel drugod po svetu. A pri tem moramo vedeti, da je glavni prenašalec virusa komar ščitar, njegova zemljepisna razpršenost pa je omejena. Večji problem bi bil, če bi se virus potencialno lahko prenašal s tigrastimi komarji, ki so prisotni tudi v večjem delu Slovenije in nasploh v Sredozemlju.

Ali ni bilo to, da lahko virus prenašajo tudi tigrasti komarji, že potrjeno?

Virus so že našli v tigrastih komarjih, za zdaj pa nisem zasledila nobene znanstvene objave, ki bi dokazovala, da se lahko virus v njih dovolj dolgo ohrani, da bi povzročil večji izbruh. Da se na primer lahko ohrani v jajčecih in s tem preživi zimo v zmernem podnebnem pasu.

Torej izbruha v Sloveniji ni mogoče z gotovostjo izključiti?

V tem trenutku zaradi nizkih temperatur zagotovo ni nikakršne bojazni. Pa tudi sicer bi moralo biti sočasno izpolnjenih precej dodatnih pogojev. Ne morem pa reči, da je kaj takega nemogoče.

Ključen dejavnik pri številnih na novo porajajočih se virusih, sploh tistih, ki so odvisni od prenašalcev, kot so na primer komarji, so podnebne spremembe.

Od najinega zadnjega pogovora je minilo manj kot leto in pol. Takrat je bil povod epidemija ebole, danes je povod epidemija virusa zika. Nas mora to skrbeti?

Zadnji deset ali dvajset let se izbruhi in epidemije dejansko kar vrstijo. Lahko gre za nove mikroorganizme, na primer koronaviruse, ki povzročajo sars in mers, ali pa že poznane viruse, ki izbruhnejo na novih področjih in se lahko izražajo z novimi oblikami bolezni. Ebola in zika spadata v to drugo kategorijo.

Kakšen sklep lahko potegnemo iz tega?

To kaže, da dejansko ljudje vse življenje tekmujemo za prostor na planetu Zemlja z drugimi živimi bitji, tudi mikroorganizmi. Narava se zelo hitro in precej spreminja. Temu botruje ogromno različnih dejavnikov, vsekakor pa imamo ravno ljudje zelo pomemben vpliv, z našim ravnanjem in našim odnosom do narave. Narava je najbolj zadovoljna, če je v njej vse v ravnotežju. Načeloma bi morali k temu stremeti tudi ljudje, pa vendar vemo, da ni vedno tako. Ključen dejavnik pri številnih na novo porajajočih se virusih, sploh tistih, ki so odvisni od prenašalcev, kot so na primer komarji, so podnebne spremembe. To je že nekaj časa zelo zelo velik problem. Strokovnjaki na ta problem opozarjamo že zelo dolgo, a je očitno ta perpetuum mobile tako rekoč neustavljiv.

Italijanka

Kdo je mati otroka z mikrocefalijo, ki je bil povod za odkritje?

Slovenski raziskovalci so v članku o svojem odkritju striktno navajali, da so virus odkrili v možganih otroka Evropejke, ki se je vrnila s prostovoljnega dela v Braziliji. Kljub temu so številni mediji poročali, da je šlo za Slovenko. Zdaj se je, kot je poročala TV Slovenija, izkazalo, da je šlo za Italijanko, ki je v Ljubljano prišla po pomoč, ker v Italiji splav v sedmem mesecu nosečnosti v nobenem primeru ni mogoč. Nepravilnosti v razvoju otroka so zaznali že italijanski zdravniki in ji neuradno tudi svetovali odhod v Slovenijo. »Rekli so mi, da so njegovi možgani polni cist. Kot bi mu kakšen črv požrl vse tkivo. Rekli so mi, da ne bo ne slišal, ne videl, ne govoril,« je danes 26-letna Sofia povedala za časnik La Repubblica. V Sloveniji sta obe pristojni etični komisiji prošnji za splav ugodili.

»Tako okvarjeni možgani otroka, kot so bili ugotovljeni, ne bi bili združljivi z življenjem ploda in bi najverjetneje prišlo do plodove smrti še pred porodom ,« je za Nova24TV dejal izvedenec za sodno medicino dr. Jože Balažic. »Sem sicer nasprotnik splava, vendar ob tako hudi okvari možganov menim, da se je mati pravilno odločila.«